S prenovo osnovne šole in s prehodom z osem- na devetletko, na katero so vse šole prešle v šolskem letu 2008/2009, se je starost otrok ob vstopu v šolo pomaknila za eno leto navzdol. So šestletniki in tisti, ki septembra še niso dopolnili šest let, res dovolj zreli za vstop šolo? Ni to prezgodaj in jim s tem ne jemljemo eno leto brezskrbnega otroštva? Toda po drugi strani, ali se ne bodo otroci, ki so jim za eno leto odložili šolanje, nato med poukom dolgočasili, ker bodo obvladali več stvari od svojih sovrstnikov? Mnenja o tem so med starši pa tudi med stroko precej deljena. O nekaterih dilemah in vprašanjih, s katerimi se srečujejo starši, smo se pogovarjali z red. prof. dr. Zdenko Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., spec. logoterapije.
Avtorica: Tanja Pihlar
Pri kateri starosti v šolo?
Starost otrok ob vstopu v šolo je v državah Evropske unije različna. V Angliji, na primer, začnejo otroci hoditi v šolo že s petimi leti, na Finskem s sedmimi, pri nas pa se tako kot v večini evropskih držav šolanje prične s šestim letom, kot to določa Zakon o osnovni šoli.
Snovalci devetletke (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, 1995) se so za podaljšanje osnovne šole odločili, da bi omejili časovni pritisk in obremenitve učencev ter hkrati dvignili izobrazbeno raven. Zgodnejše všolanje so utemeljili tako z vidika otrokovega razvoja, saj je to zgodnje obdobje, v katerem so zelo dovzetni, pomembno tudi za njihov poznejši razvoj, kot tudi zagotavljanja pogojev za sistematično učenje vsem otrokom.
Kako se gleda na starost ob všolanju danes, po dobrih dveh desetletjih od začetka uvedbe sprememb? Ne tako zelo redki starši šoloobveznih otrok se odločajo za odložitev šolanja za eno leto, ker menijo, da otroci še niso dovolj zreli. Zdenka Zalokar Divjak meni, da »prednosti zgodnejšega vstopa v šolo pravzaprav ni. Hoteli smo se primerjati s tistimi evropskimi državami, kjer je to že bila praksa, vendar moramo tudi vedeti, da v večini evropskih držav nimajo tako dobro urejene predšolske institucionalne vzgoje, oziroma je sploh nimajo, pri nas pa so bile na primer mala šola ali cicibanove urice dostopne za vse otroke s ciljem omogočiti vsem otrokom tudi strokovno podlago za razvoj otrokovih sposobnosti pred vstopom v šolo.«
Učni načrt za prvi razred upošteva razvojne značilnosti šestletnikov, vgrajene so oblike poučevanja in metode, ki so primerne tudi za mlajše učence, saj so v razredu velike razlike v starosti – med najstarejšimi in najmlajšimi je lahko kar eno leto razlike. Poleg tega sta v prvem razredu navzoča dva pedagoga, razen učiteljice tudi vzgojiteljica predšolskih otrok, ki poučuje polovico ur in je običajno navzoča tudi v jutranjem varstvu in podaljšanem bivanju. V prvih treh razredih se napredovanje otrok pri posameznih predmetih med šolskim letom in ob zaključku leta ocenjuje opisno, učiteljica otroka več opazuje in obravnava celostno, tako je nanje tudi manjši »storilnostni pritisk«. Prvošolci imajo še igrače, delo poteka po različnih kotičkih … Vse to naj bi jim olajšalo prehod iz vrtca v prvi razred.
Prvi razred je že šolski
Toda po drugi strani starši in nekateri strokovnjaki menijo, da postaja prvi razred vse bolj zahteven. Sogovornica pravi: »Pri spremembi všolanja šestletnih otrok je bilo zelo poudarjeno, da bo potekalo učenje v prvem razredu skozi igro. V ta namen je v prvem razredu prisotna tudi vzgojiteljica, ki je izobražena v poznavanju razvojnih značilnosti predšolskega otroka in tudi metod dela z njimi.
Žal pa se je ta koncept zelo hitro spremenil, saj učiteljice niso zmogle kar preklopiti na eno leto mlajše otroke in tako je program postajal vedno bolj »šolski«. Trenutno je tudi vnuk zaključil prvi razred in lahko zatrdim, da gre za pravo šolo.« O tem, ali lahko mlajši v razredu ujamejo starejše sošolce, pa pripominja: »Za večino zagovornikov šestletnega všolanja je edino merilo, da so tudi ti mlajši v šoli uspešni v šolskem uspehu. Nikoli pa se ne pogovarjamo o tem, na čigav račun gre ta uspešnost. Verjetno na račun velike zavzetosti staršev, manj igre, preveč ukvarjanja s šolo itd. Tudi vsak otrok želi biti uspešen, torej ga starejši otroci nekako prisilijo, da jim sledi. Ne govorimo o celostnem razvoju otrokove osebnosti, ampak samo kakšen je njegov učni uspeh.«
Kdaj je otrok dovolj zrel za šolo?
Otrokov razvoj je dinamičen proces, na katerega vplivajo različni dejavniki, med drugim prirojene dispozicije, okolje in vzgojne metode. Med otroki so v razvoju individualne razlike, razvijajo se z različno hitrostjo …. Pri vstopu v šolo mora otrok doseči določeno zrelost na telesnem, kognitivnem, čustvenem in socialnem področju, da bo kos zahtevam v šoli.
Sogovornica kriterije, ki so najpomembnejši pri presoji zrelosti, strnjeno povzema takole: »Otrok je telesno zrel takrat, ko ima razvito grobo in fino motoriko (tu otroci po mojih izkušnjah zelo nazadujejo), ko je razvit govor v smislu, da otrok govori glasovno pravilno in tudi smiselno pripoveduje, ko je sposoben upoštevati pravila, dogovore, ko je čustveno tako zrel, da zna prenesti poraz, da ne trmari in kljubuje, kadar nečesa ne dobi, ko je sposoben skrbeti za svojo higieno, oblačila, ko ima vzpostavljen odnos do svojih stvari, da jih zna ceniti, varovati, da zna počakati, upoštevati še svojega vrstnika itd. Ta ocena mora biti kompleksna in usklajena med vzgojiteljico in starši.«
Po 45. členu Zakona o osnovni šoli se lahko otrokom na predlog staršev, zdravstvene službe ali komisije za usmerjanje odloži vpis v šolo za eno leto, če otrok za to ni pripravljen. Starši na komisijo za sprejem v prvi razred vložijo prošnjo, priložiti morajo tudi mnenje zunanjih strokovnjakov – psihologa, pedopsihiatra, vzgojiteljice ipd. Strokovna komisija poda mnenje, na podlagi katerega o odložitvi odloča ravnatelj, ki poda odločbo.
Pri otrocih, ki nimajo večjih zdravstvenih, govornih ali drugih težav, se za odložitev velikokrat odločajo starši otrok, rojenih decembra. Mati deklice, ki bo letos v začetku decembra dopolnila šest let, se je za to odločila, ker deklica še ni dovolj čustveno in socialno zrela. »Pia je pametna deklica, vendar pa je precej sramežljiva in boječa, kar jo ovira pri navezovanju stikov z otroki in odraslimi, pa tudi, da bi pokazala vse svoje sposobnosti, kadar mora kaj povedati ali narediti pred skupino vrstnikov. Zato sem se odločila, da z všolanjem počakamo še eno leto. Tako sta nam svetovali tudi vzgojiteljici v vrtcu.«
Ali se pri otrocih, ki so šli prezgodaj v šolo, lahko pozneje pokažejo težave? Zdenka Zalokar Divjak meni: »Žal o tem še ni strokovnih raziskav. Iz prakse lahko povem, da se prve težave pokažejo že pri prehodu na številčno ocenjevanje, ker so bili tako starši kot otrok prepričani, da so učno zelo uspešni, kasneje pa ni prave vztrajnosti, menjajo svoje aktivnosti, na vedenjskem področju pa lahko ostanejo »otročji«, tako da jim dober učni uspeh ne more nadomestiti njihove osebnostne nezrelosti.«
Kdaj začeti z opismenjevanjem?
Nekateri starši želijo, da bi njihov otrok ob vstopu v šolo znal že sam prepisovati velike tiskane črke in napisati nekaj besed. Proces opismenjevanja poteka v prvih treh razredih postopoma, otroci sistematično spoznavajo črke vseh štirih abeced ter se urijo v pisanju in branju. Ali se od šestletnikov ne zahteva preveč? Sogovornica odgovarja: »Že sam način življenja je postal zahteven v tem smislu, da je v ospredju vrednota, kako doseči čim več in v najkrajšem času. Starši že dojenčke navajajo na primer na kahlico, jih vodijo na razne telovadbe, potem jih vpisujejo v razne dejavnosti, kar pomeni, da se ne gleda na to, kar otrok resnično zmore in želi, ampak se »forsira« in prehiteva, samo da bo otrok nekaj dosegel prej kot njegov vrstnik.
Stroka je tu zatajila v smislu zaščite otroštva in tudi ozaveščanja in izobraževanja učiteljev. Posledice so kasneje povečane stiske otrok in mladostnikov, ki se branijo s psihosomatskimi boleznimi, zapadajo v apatijo in depresije, da ne govorimo o agresivnih in drugih obnašanjih, ker otroci preprosto ne živijo svojega otroštva, ampak sedijo v šoli, popoldan pa večina staršev z njimi sedi pri nalogah. Za opismenjevanje mora imeti otrok razvito fino motoriko, koordinacijo oko–roka, pozornost in dobro bi bilo, da bi se pisanja veselil, ne da postane nočna mora. Če teh sposobnosti nima razvitih, potem je to učenje na silo.«
September 2016
