Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Zakon o pacientovih pravicah kot eno od 14 osnovnih pravic pacienta predvideva pravico do pridobitve drugega mnenja, ki je natančno opredeljena v 40. členu zakona. Pacientu omogoča, da lahko v primeru, kadar dvomi o pravilnosti diagnoze ali postopka zdravljenja, brezplačno poišče mnenje drugega zdravnika praviloma in na podlagi obstoječe dokumentacije.

Zaradi same človeške narave pa se lahko na tem področju pojavi kup težav. Kadar pacient poišče drugo mnenje, se zdravniki lahko počutijo profesionalno ogrožene, posledično je pacientom neprijetno seznaniti jih z namero in drugo mnenje raje poiščejo samoplačniško; ker navadno gre za iskanje drugega mnenja v isti zdravstveni ustanovi, lahko prihaja do samodejne ponovitve diagnoze drugega specialista – kolega in podobno.

Problematiko pridobivanja drugega mnenja zelo dobro pozna Duša Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic, ki nam je zaupala, kako pridobiti drugo mnenje, katere težave nam lahko v procesu prekrižajo pot in kako se z njimi spopasti.

Avtorica: Anja Kuhar

 

Kaj točno zajema drugo mnenje, kot ga zakonsko opredeljuje Zakon o pacientovih pravicah, in kako njegovo pridobivanje funkcionira v praksi?

Drugo mnenje je glede na Zakon o pacientovih pravicah, ki je bil sprejet leta 2008, ena od osnovnih 14 pacientovih  pravic. Po svoji definiciji je v Zakonu natančno opredeljeno, in sicer pomeni oceno tistega zdravstvenega stanja in postopkov zdravljenja, ki ga opravi drug zdravnik specialist ali celo konzilij zdravnikov.

Toda ali pomeni vsak obisk drugega specialista iste stroke drugo mnenje?

Ne. Pridobivanje drugega mnenja NE pomeni kakršnega koli obiska drugega zdravnika specialista, temveč obisk drugega specialista, kot je pacientov izbrani zdravnik, po uradni poti.

 

Kaj mora torej storiti pacient, ko želi po uradni poti pridobiti drugo mnenje? Ga resnično lahko poišče le znotraj iste zdravstvene ustanove?

Drugo mnenje zagotovi izvajalec, pri katerem se pacient zdravi, in to na sekundarni ali terciarni ravni, kar pomeni pri specialistih v ambulantah ali v bolnišnicah. V primeru, da pacient želi pridobiti drugo mnenje, se mora o tem najprej dogovoriti z zdravnikom specialistom, ki ga zdravi. Ta zdravnik ali pristojna oseba nato poišče tistega specialista v isti zdravstveni ustanovi, ki pacienta še ni zdravil. Če takšnega specialista v tej zdravstveni ustanovi ni, pa ta ustanova poišče drugega specialista v drugi zdravstveni ustanovi.

Pacient lahko pravico do drugega mnenja za oceno istega zdravstvenega stanja uveljavi samo enkrat.

 

Ali torej zdravstvena zavarovalnica drugo mnenje financira?

Pravzaprav ne, saj za pridobitev drugega mnenja ni zahtevana nova napotnica, pregled namreč poteka na osnovi že znanih preiskav in obstoječe zdravstvene dokumentacije.

Bi lahko rekli, da je prošnja za pridobitev drugega mnenja način izrekanja nezaupnice specialistu?

Če se pacienti odločijo za pridobitev drugega mnenja, to ne pomeni nujno, da zdravniku,  diagnozi ali načinu zdravljenja ne zaupajo. Danes so pacienti vedno bolj ozaveščeni in želijo poiskati drugo mnenje, da bi o postavljeni diagnozi izvedeli čim več, morda tudi, da bi jo dodatno potrdili. Dogaja se tudi, da drugo mnenje poiščejo pacienti, ki so v stiski, v želji, da bi jim drug specialist postavil drugačno diagnozo.

Neredko se dogaja, da zdravniki tudi sami poiščejo drugo mnenje, posebno znotraj iste ustanove, čemur služijo konziliarni pregledi.

 

V letu 2012 se je za pridobitev drugega mnenja odločilo približno 4 % pacientov, odstotek pa se je v lanskem letu zmanjšal na približno 2,6 % pacientov.

 

Kako to, da se je v lanskem letu manj pacientov odločalo za pridobitev drugega mnenja?

Eden od razlogov za to je mišljenje ljudi, češ, saj se znotraj iste ustanove vsi zdravniki poznajo med seboj in bodo podali isto mnenje. V začetku, ko je Zakon o pacientovih pravicah izšel, je bilo zanj veliko zanimanja, kasneje pa se je pojavljalo več in več pripomb za ureditev člena o drugem mnenju. Veliko pacientov si je premislilo in se odpravilo po »drugo mnenje« samoplačniško, kar pa potem ni več drugo mnenje, kot ga predvideva Zakon.

Včasih imajo ljudje tudi občutek, da bo izbrani specialist v primeru želje po drugem mnenju užaljen, med njimi obstaja strah, da bi se mu zamerili. Morda je to večkrat bolj občutek kot pa realnost. Če bi pacienti pogosteje iskali to možnost, bi s prakso izginil tudi občutek, da jim bo zdravnik zameril.

Se pa včasih res pojavi problem, da se zdravniki ne želijo izpostavljati in podati drugega mnenja, temveč odločitev prepustijo konziliju.

 

Kako pa je zakonsko urejeno področje, kadar se postavljeni diagnozi dveh specialistov po pridobitvi drugega mnenja razlikujeta?

Zravnik ni dolžan upoštevati drugega mnenja, saj je v svoji odločitvi samostojen. V primeru drugega mnenja v bolnici se kolegi med seboj dogovorijo; če pa je drugo mnenje pridobljeno pri zunanjem zdravniku, je odločitev težja. Pacient bi se za presojo lahko obrnil tudi na tretjega zdravnika.

V primeru, da pacient z zdravljenjem ni zadovoljen, ima na voljo več pritožnih poti. Lahko se pritoži nad neprimernim zdravljenjem pri predstojniku, strokovnemu direktorju bolnišnice oziroma drugi pristojni osebi v zdravstveni ustanovi, pri zastopniku pacientovih pravic ali na Zdravniško zbornico Slovenije

 

Zakonsko je to področje pri nas precej nedorečeno, zato je izšla tudi glavna pobuda za spremembo Zakona o pacientovih pravicah pred nekaj leti in prav člen o drugem mnenju (40. člen) je bil predlagan za spremembe.

 

Povejva za konec še, kako je s pridobivanjem drugega mnenja v tujini.

Pacient lahko v tujini drugo mnenje kot pravo drugo mnenje poišče le samoplačniško. Lahko sicer vzame fotokopijo dokumentacije in si zdravnika poišče v tujini, vendar mora plačati tako pregled kot tudi izdelavo drugega mnenja. Se pa nekateri znajdejo in vzamejo napotnico izbranega zdravnika za dodaten pregled pri specialistu ter tega poiščejo v tujini.

 

40. člen

(pridobitev drugega mnenja)

(1) Pacient ima pravico kadar koli pridobiti drugo mnenje.

(2) Pacient ima v okviru mreže izvajalcev javne zdravstvene službe pri zdravljenju na sekundarni in terciarni ravni pravico v razumnem času pridobiti drugo mnenje.

(3) Pravica iz prejšnjega odstavka se lahko uveljavi največ enkrat za oceno istega zdravstvenega stanja. Pred uveljavitvijo te pravice morata pacient in zdravnik, ki ga zdravi, opraviti temeljit pogovor o razlogih, namenu in potrebnosti pridobitve drugega mnenja, na podlagi katerega pacient presodi, ali bo pravico do drugega mnenja uveljavil.

(4) Pacient uveljavi pravico iz drugega odstavka tega člena pri izvajalcu zdravstvenih storitev, pri katerem se zdravi. Če izvajalec zdravstvenih storitev te pravice ne more zagotoviti, pacientu uveljavitev pravice zagotovi pri drugem izvajalcu zdravstvenih storitev v okviru mreže izvajalcev javne zdravstvene službe, kateremu posreduje potrebno zdravstveno dokumentacijo.

 

A: Pravica do drugega mnenja je ena od 14 osnovnih pacientovih pravic.
B: Po zakonu drugo mnenje predvideva ponovno diagnozo specialista praviloma v isti zdravstveni ustanovi.
C: Pacientom je pogosto neprijetno povedati izbranemu specialistu, da želijo drugo mnenje, in ga raje poiščejo samoplačniško.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja