Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

»Težka nesreča s trajnimi posledicami, predvsem če so okvarjene višje duševne dejavnosti, pomeni katastrofalen dogodek za posameznika in njegovo družino in je najhujša stvar, ki se lahko zgodi predhodno zdravi osebi. Zdravljenje in rehabilitacija po težki poškodbi sta dolgotrajna in zelo naporna tudi za bolnikove svojce in bližnje,« je povedal mag. Klemen Grabljevec, dr. med., spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine, z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS Soča. Še posebej hudo je, kadar se nesreča pripeti otroku. O tem smo govorili z vodjo oddelka za rehabilitacijo otrok pri URI Soča, dr. Katjo Groleger Sršen, dr. med. 

Avtorica: Vesna Vilčnik

 

Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča je osrednji nacionalni zdravstveni zavod za celostno in interdisciplinarno rehabilitacijo bolnikov s funkcijsko in delovno oviranostjo, ki na sekundarni in terciarni ravni opravlja najzahtevnejše naloge s področja fizikalne in rehabilitacijske medicine, s področja aplikacije tehničnih pripomočkov, s področja psihosocialne rehabilitacije ter s področja poklicne in zaposlitvene rehabilitacije. Mag. Robert Cugelj, direktor URI – Soča, je povedal, da rehabilitacija traja od 14 dni pa do šest mesecev in več. Čas trajanja je odvisen od patologije in zahtevnosti pacienta. »Večina pacientov se vključi v eno od oblik terapij, ki jih nudi domače okolje, če še potrebujejo nadaljnjo obravnavo. Seveda se pacienti tudi vračajo, predvsem takrat, ko se stanje poslabša ali v domačem okolju ne morejo izvajati določenih oblik terapij.«

Poškodbe možganov so najtežji medicinsko-socialni problem

»Krajši odzivni čas nujne medicinske pomoči in vse bolj izpopolnjene metode intenzivnega zdravljenja omogočajo vedno več preživelih, a funkcionalno hudo prizadetih bolnikov po težkih nesrečah, ki jih je treba ustrezno obravnavati,« je povedal mag. Klemen Grabljevec. »Izvajamo programe celostne rehabilitacije za osebe s pridobljenimi poškodbami skeleta, hrbtenjače in možganov. Vsaka od omenjenih poškodb zahteva specifične in individualno izdelane programe, saj puščajo tudi specifične posledice. Poškodbe skeleta zahtevajo dolgotrajno celjenje kosti in razbremenjevanje udov pri gibanju, poškodbe hrbtenjače povzročajo para- in tetraplegijo, kar pomeni ohromelost spodnjih ali vseh štirih udov in najpogosteje odvisnost od uporabe vozička. Poškodbe možganov pa danes predstavljajo najtežji medicinsko-socialni problem razvitega sveta in so od vseh poškodb najbolj nepredvidljive. Povzročajo različne oblike gibalne prizadetosti, dodatno pa tudi okvaro kognitivnih (miselnih oz. duševnih) funkcij, ki za bolnika pomenijo še posebno hudo oviranost, saj taka nesreča v trenutku spremeni bolnikovo osebnost in mišljenje, čustvovanje, zaznavanje okolja, sporazumevanje, spomin in vse ostale višje živčne dejavnosti.«

»Klasičnih čakalnih dob ne poznamo«

»Bolnike s težkimi poškodbami že med akutnim zdravljenjem na kirurških in intenzivnih oddelkih spremljajo tamkajšnji kolegi specialisti fizikalne in rehabilitacijske medicine, ki nam vsakega bolnika, takoj ko ima vzpostavljene t. i. rehabilitacijske potenciale, tudi predstavijo in predlagajo nadaljevanje rehabilitacije v naši ustanovi,« pove mag. Klemen Grabljevec in doda, da poskušajo na oddelke URI Soča vse bolnike sprejeti takoj, ko so sposobni sodelovanja v dokaj zahtevnih programih celostne rehabilitacije. »Ker gre za neposredne in prioritetne premestitve teh bolnikov iz drugih bolnišnic, lahko rečemo, da klasičnih čakalnih dob ne poznamo, občasno oziroma v primeru, da je bolnik nosilec bolnišnične okužbe, pa prihaja do potrebe po čakanju na prosto možnost namestitve v izolacijski sobi.«

Rehabilitacija sloni na trdem delu visoko izobraženih strokovnjakov

»Rehabilitacija ne temelji na uporabi dragih sofisticiranih naprav, ampak na trdem delu visoko izobraženih strokovnjakov, ki individualno obravnavajo vsakega bolnika posebej,« poudari mag. Klemen Grabljevec. Rehabilitacijski tim organizacijsko in strokovno vodi in koordinira zdravnik specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine, člani tima pa so fizioterapevt, delovni terapevt, specialist klinične logopedije, specialist klinične psihologije, socialni delavec, diplomirane medicinske sestre in zdravstveni tehniki s posebnimi znanji rehabilitacijske nege, respiratorni fizioterapevt in vsi drugi strokovnjaki, ki se v delo tima vključujejo občasno in po potrebi. »Vsak član tima nosi strokovno odgovornost na svojem področju, pogoj za dober rezultat rehabilitacije pa je ustrezna komunikacija med člani tima. To pomeni, da se cilji in potrebe bolnikov pred in med rehabilitacijo določajo znotraj tima. Končni namen in cilj dela rehabilitacijskega tima je spodbujanje bolnikovega telesnega in kognitivnega funkcioniranja, dejavnosti v okolju, sodelovanja v družbi ter prilagajanje bolnikovega okolja njegovim potrebam.«

Vsaka nesreča je šok za udeleženca in celotno družino

»Težka nesreča s trajnimi posledicami, predvsem če so okvarjene višje duševne dejavnosti, pomeni katastrofalen dogodek za posameznika in njegovo družino in je najhujša stvar, ki se lahko zgodi predhodno zdravi osebi,« pove mag. Klemen Grabljevec. Zdravljenje in rehabilitacija po težki poškodbi je dolgotrajno in zelo naporno tudi za bolnikove svojce in bližnje. »Obdobje rehabilitacije sicer prinese določeno olajšanje za svojce, saj je obdobje negotovosti o preživetju že mimo, a vprašanje svojcev o tem, ali bo njihov otrok, oče ali soprog  preživel,  se umakne vprašanju: kako bomo živeli z njim, ki je sedaj popolnoma drugačen kot pred poškodbo? Vsi člani rehabilitacijskega tima razumemo in znamo sprejeti stiske svojcev, katerih življenje je ob poškodbi njihovega bližnjega ravno tako trajno spremenjeno. Najpomembnejši dejavnik za sprejemanje življenjske spremembe pa je čas, saj se naravnega poteka žalovanja ne da in tudi ne sme spreminjati.«

Najpogostejše poškodbe otrok

V primerih, ko se pripeti nesreča otroku, je hudo tako za otroka, njegovo družino in širše socialno okolje. Vodja oddelka za rehabilitacijo otrok pri URI Soča dr. Katja Groleger Sršen, dr. med., našteva, da so med vzroki hudih poškodb v zadnjem času padci v globino in poškodbe v prometu zaradi neustrezne rabe otroških avtosedežev (sedež ni bil pripet ali pa je bil otrok pripet le čez pas in ne z uporabo pettočkovnega pasu). V zadnjem letu sta se dva otroka zelo hudo poškodovala, ko so ju stisnila domača garažna vrata. »Predvsem pri vožnji z avtomobilom morajo biti starši še posebej previdni pri ustreznem nameščanju in vpenjanju sedeža za majhnega otroka in uporabi pettočkovnega pasu, poudari dr. Groleger in doda, da je ključna razlika med rehabilitacijo otrok in odraslih ta, da se otroci še razvijajo in učijo in v času poškodbe običajno še ne obvladujejo vseh veščin gibanja, vsakodnevnih dejavnosti, komunikacije. »V času (re)habilitacije se tako najprej učijo veščin, ki so jih že znali, nato pa še ostalih, ki bi se jih morali naučiti v kasnejšem razvoju. Kar nekaj otrok se kljub hudi poškodbi v času rehabilitacije vsaj delno osamosvoji pri gibanju in vsakodnevnih veščinah. Vsi pa imajo kasneje težave na področju vzdrževanja pozornosti, spomina, priklica besed, učenja in se v program izobraževanja vključujejo ob izdatni podpori strokovnih sodelavcev tima za rehabilitacijo otrok in strokovnih sodelavcev vrtca ali šole. Otroke je zato treba spremljati še vrsto let po taki poškodbi in sproti reševati težave, s katerimi se soočajo.« Dr. Groleger še opozori, da pri tovrstnih poškodbah delo z otrokom vedno pomeni hkrati tudi delo s sorojenci in otrokovimi starši, ki potrebujejo pomoč pri urejanju socialnih pravic, bolniškega staleža, včasih tudi urejanje stanovanjske problematike.

Upravičenost do medicinskih pripomočkov

»Starši potrebujejo pomoč sprva zaradi šoka in žalosti ob poškodbi, kasneje pa ob soočanju z dolgotrajnimi posledicami poškodbe. Ves čas so vključeni v program rehabilitacije otroka, da se naučijo pomagati otroku pri učenju vsakodnevnih dejavnosti, da se naučijo uporabljati pripomočke za gibanje, skrb zase in komunikacijo. Ob tem imajo priložnost, da se srečajo s starši otrok s podobnimi težavami, ki so jim v oporo v tem težavnem obdobju,« razloži dr. Groleger in doda, da so pripomočki, ki jih predpišejo za otroke po poškodbi, različni in odvisni od stopnje težav. »Najhuje poškodovani otroci potrebujejo negovalno posteljo, individualno izdelan voziček, posebej prilagojen stol, opornice za zgornje ali spodnje ude za preprečevanje razvoja kontraktur (omejena gibljivost v sklepu). Otroci z manj težavami pa pogosto potrebujejo opornice, da lažje hodijo, posebno prilagojeno kolo in voziček.« Vsi ti pripomočki se predpišejo na naročilnico in so v okviru ZZZS določenega cenovnega standarda za otroke dostopni brezplačno. Seznam vseh pripomočkov je dostopen na spletni strani ZZZS. Pri uveljavljanju pravice do medicinskih pripomočkov mora biti zavarovana oseba predhodno tri do šest mesecev prijavljena v obvezno zdravstveno zavarovanje, razen v primeru poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

Bolniško nadomestilo in zdraviliško zdravljenje

Urejanje bolniškega staleža je v domeni osebnega zdravnika, ki odloča o prvih 30 delovnih dneh. Kasneje o bolniškem staležu na podlagi priložene medicinske dokumentacije odloča imenovani zdravnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. O svoji odločitvi imenovani zdravnik ZZZS izda odločbo, in sicer najpozneje v osmih dneh po prejemu zahteve oziroma predloga osebnega zdravnika. Zavarovanci imajo pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, višina nadomestila pa je odvisna od osnove za nadomestilo, razloga (poškodba na delu, poškodba zunaj dela, nega, usposabljanje za rehabilitacijo otroka, itd.) in trajanja začasne zadržanosti od dela ter načina valorizacije. Zavarovane osebe so upravičene do zdraviliškega zdravljenja pri tistih zdravstvenih stanjih, ki so opredeljena v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, če je z izvedbo zdraviliškega zdravljenja pričakovati povrnitev funkcionalnih sposobnosti. V okviru poškodb in operacij na lokomotornem sistemu so to: politravma s težjo funkcionalno prizadetostjo motorike, opekline s težjo funkcionalno prizadetostjo motorike, zlomi velikih kosti ali hrbtenice, rekonstrukcija križnih vezi kolena, operativna stabilizacija pogačice, operativni poseg na hrbtenici, s težjo funkcionalno prizadetostjo in druge.

 

December 2017

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja