Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Povpraševanje in ponudba ekoloških živil se v Evropi povečuje za 15 odstotkov letno. V Sloveniji kljub temu še zmeraj prevladuje klasični način pridelave hrane s pomočjo umetnih kemičnih sredstev. Pri nas se s kmetijstvom ukvarja skoraj 73.000 kmetijskih gospodarstev. Po podatkih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) jih je bilo leta 2015 v kontrolo ekološke pridelave vključenih 3.417 oz. le 4,7 odstotkov. Vrste in izzive sodobnega kmetovanja in prehranjevalnih trendov pojasnjuje prof. dr. Martina Bavec s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor.

Avtorica: Petra Bauman

Škropljenje in hidroponika

Po več kot dvajsetih letih prizadevanj stroke in kmetov v smeri okolju prijaznejših sistemov pridelave v Sloveniji znova prevladuje konvencionalna pridelava! Zakaj? Ker so kmetijsko-okoljska plačila v dveh letih zdesetkala število kmetij z naprednejšo (integrirano) pridelavo s 4.960 na le 670 kmetij, ostale so se morale vrniti h konvencionalni pridelavi.

Po besedah dr. Martine Bavec se v okviru te v zadnjem obdobju pojavlja tudi hidroponska pridelava (tri podjetja v Sloveniji), kjer rastline korenin rastejo v inertnih substratih (kamena volna ali kokosova vlakna) in vsa lahko topna mineralna gnojila dobijo preko vode. V ekološki pridelavi je hidroponski način prepovedan, saj je osnova pridelava v tleh, kjer morajo imeti rastline stik s podtaljem. Prav tako oznake »ekološka« ne more pridobiti t. i. akvaponika, kjer raztopljene iztrebke rib, pomešane z vodo, uporabijo kot gnojilo hranilo rastlinam, ki prav tako ne rastejo v zemlji. Teh pridelovalnih sistemov na deklaracijah ni treba posebej označevati, jih pa proizvajalci pogosto predstavljajo celo kot še boljše od ekološkega!

Konvencionalno

Konvencionalno kmetijstvo (KK) se je v Sloveniji začelo širiti po letu 1960 z uvedbo novih sort kmetijskih rastlin, pri nas pridobljenih s križanjem (podobno kot se to dogaja v naravi, le da se tukaj načrtno izbirajo starši, ki dajo potomce z želenimi lastnostmi), v tujini pa z laboratorijskimi metodami vnosa genov drugih živih bitij – bakterij, morskih vetrnic … – v gensko zasnovo rastlin. Intenzivna je uporaba mineralnih gnojil, predvsem dušikovih. Na ta način so v kratkem obdobju pridelavo hrane podvojili. Pri KK prevladujejo visoko produktivne sorte, ki pogosto niso odporne na bolezni in škodljivce.

Prevladuje monokulturno pridelovanje (ozki kolobarji). Konvencionalni način pridelovanja hrane ima negativne vplive na okolje – onesnaževanje voda z nitrati in ostanki pesticidov, antibiotikov in aditivov, slabšanje strukture tal in zmanjševanje biotske raznovrstnosti. Izbor sredstev za zatiranje plevelov, bolezni in škodljivcev je širši kot pri integrirani pridelavi, vendar le tistih, ki so dovoljena v Sloveniji. Na tej podlagi temelji tudi prireja živali, kjer v t. i. industrijski reji temeljijo na krmljenju s krmili iz gensko spremenjenih rastlin, preventivnemu zdravljenju z antibiotiki in kokcidistatiki, živali so bodisi v kletkah (kokoši nesnice), zaprte (prašiči, perutnina za vzrejo mesa) in večinoma privezane (krave molznice), kjer je osnovni cilj čim večji prirast s čim manj vložka. V reji  prašičem režejo repe, piščancem krajšajo kljune in uporabljajo tudi druge živalim neprijazne in boleče posege.

Integrirano

Po podatkih MKGP je integrirana pridelava naravi prijazen način pridelave hrane. Bistveni cilji so: brez gensko spremenjenih organizmov, nadzorovana uporaba gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, organska gnojila imajo prednost pred mineralnimi, preprečevanje prehoda nitratov v podtalnico, kontrolirana pridelava in certificiranje pridelkov.

Pri zatiranju plevelov se daje prednost mehaničnemu zatiranju z okopalniki in česali, v sadovnjakih in vinogradih pa je prostor med vrstami zatravljen in tako je poraba herbicidov za dve tretjini manjša. V zelenjadarstvu in sadjarstvu je po dvajsetih letih to postala vodilna metoda pridelave, ki je zagotavljala tudi manjšo obremenjenost pridelkov s pesticidi.

V novem programskem obdobju 2015–2020 je mogoča pridelava poljščin z naborom okoljskih ukrepov, med njimi obvezno kolobarjenje (petletni kolobar z najmanj tremi različnimi poljščinami, žita in koruza so lahko v kolobarju največ trikrat v petih letih, vendar koruza nikoli zaporedoma) ter analize rastlinam dostopnega dušika v tleh. Med izbirnimi ukrepi pa so mehansko zatiranje plevelov, protiinsektne mreže, ozelenitev njiv čez zimo, uporaba tehnik gnojenja z manjšimi izpusti itd.

Ekološko

Ekološko kmetijstvo je sistem trajnostnega kmetijstva, ki v pridelavi hrane temelji na sklenjenem krogotoku hranil in energije ter ravnovesju v sistemu tla–rastline–živali–človek in ima kot edini pridelovalni sistem poenoteno zakonodajo v vseh državah Evropske unije. Ta način pridelave je prisoten tako pri rastlinski pridelavi kot pri reji živali. Pri prvi je treba upoštevati kolobar, skrbeti za rodovitnost tal, prepovedana je uporaba lahko topnih mineralnih gnojil in sintetičnih sredstev za varstvo rastlin ter hidroponske pridelave.

Gnojenje temelji na organskih gnojilih. Proti škodljivcem se najlaže bori s širokim kolobarjem, z obdelavo tal, izbiro odpornejših sort, možna je tudi uporaba biotičnih sredstev, in s predatorji. V ekološki pridelavi je na izbiro tudi nekaj posebej dovoljenih sredstev za varstvo rastlin, kot so baker, žveplo, piretrin, parafinska in mineralna olja, lecitin.  Ekološka reja je prilagojena naravnim (etološkim) zahtevam živali, ki se gibljejo na prostem, se pasejo in so tudi v zimskem času vsaj občasno v izpustu na prostem. Preventivna zdravljenja niso dovoljena, enako dodajanje hormonov, prepovedana je gensko spremenjena krma in sintetične aminokisline, prav tako embriotransfer.

Ko se odločimo za nakup ekološkega živila, moramo biti prepričani, da smo dobili natanko to, kar smo plačali, o čemer pričajo oznake za ekološka živila.

Pozitivni učinki EK: varstvo okolja, zdrava živila brez ostankov pesticidov (4–5-krat manjša obremenjenost kot pri konvencionalni), višja kakovost pridelkov (za 40 odstotkov več polifenolov z antioksidativnim delovanjem), okolje ni onesnaženo s pesticidi, ob primerni uporabi organskih gnojil ni onesnaževanja oz. kopičenja nitratov v tleh, ni umetnih sladil, stabilizatorjev, konzervansov, glutaminatov in drugih ojačevalcev okusa, barvil, umetnih arom, hidrogeniranih maščob, gensko spremenjenih sestavin, prepovedano je ionizirajoče sevanje na živilih in previdnost pri uvajanju novih tehnologij – npr. nanotehnologija v živilsko pridelovalni industriji!

Negativni učinki: manjši pridelek, višji stroški pridelave, premalo kupcev, pritisk plevelov, bolezni škodljivcev v prvih letih po preusmeritvi (v boju proti plevelom lahko uporabimo podsevek, zelo primeren podsevek v žita sta črna ali bela detelja), potrebne so investicije v nove stroje za mehanično obdelavo plevelov.

Biodinamično kmetijstvo

Je ena izmed oblik oz. usmeritev v okviru ekološkega kmetijstva, vendar se tukaj pri setvi in žetvi ozirajo še na zakonitosti naravnega gibanja Zemlje in letnih časov. Utemeljitelj je dr. Rudolf Steiner, ki je utemeljil tudi antropozofsko medicino, evritmijo in waldorfsko pedagogiko. Osnova biodinamike so ekološko in biodinamično pridelani semena in sadike, kompost za gnojenje, kolobarjenje, pripravki za zaščito rastlin iz zdravilnih zelišč (kamilica, kopriva, regrat …) in minerali, ki krepijo rastline in zmanjšujejo pojav bolezni in škodljivcev. Ne uporabljajo pa gensko spremenjenih organizmov, razkuženih semen, umetnih gnojil, pesticidov in drugih kemičnih sredstev. Takšnih kmetij je bilo leta 2014 v Sloveniji 26.

Lokalno – trajnostno

Dr. Martina Bavec poudarja, da lokalna pridelava pomeni velik prispevek nacionalnemu gospodarstvu, ohranitvi delovnih mest in ohranitvi obdelanosti kmetijskih površin. Pozitiven vpliv se kaže tudi na zmanjšanju transporta in s tem emisij toplogrednih plinov. V primeru npr. zelenjave je to lahko tudi velik prispevek h kakovosti, saj v primeru kratkega časa od spravila na njivi do porabe na krožniku ohrani več vitaminov in drugih zdravju koristih snovi kot zelenjava, ki je dolgo časa v transportu.

Projekti, kot so šolski ekološki vrtovi,  so primer trajnostne oskrbe, saj bodo otroci le preko takšne predelave spoznali pomen lokalne pridelave hrane. Še vedno ostaja problem enačenja ekološke in integrirane predelave (ki je je sicer v Sloveniji vse manj) ali pa celo predstavljanja, da je vsaka domača/lokalna pridelava (tudi npr. hidroponska) celo boljša od ekološke.

V Rimu so npr. uvedli v javni prehrani otrok izključno ekološko hrano. Dr. Martina Bavec je izpostavila problem standardov zunanje kakovosti, ko pri posameznih vrstah zelenjave (razen paprike, solate in paradižnika) v Sloveniji v trgovskih verigah zadnja leta ni več označevanja kakovostnih razredov, ostale evropske države so to ohranile. Tako je na slovenskih policah še več zelenjave tudi slabe zunanje kakovosti, ne le z ostanki pesticidov – v vsakem drugem vzorcu zelenjave na trgovskih policah so namreč ostanki prisotni; večinoma so sicer pod dovoljeno mejno vrednostjo, velikokrat pa tudi v koktajlu več pesticidov hkrati. Stanje pri sadju je še slabše!

Avstrijci imajo za svoje izdelke oznako AMA (Agrar Markt Austria), kar pomeni trikrat preverjeno kakovost. Nujno je, da slovenski potrošniki ZAHTEVAMO enako ali vsaj primerljivo kakovost tudi v novi shemi »izbrana kakovost«, ki je v pripravi.

 

Julij-avgust 2016

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja