Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Ste se kdaj zalotili v ljubosumni želji, da bi imeli takšno hišo in takšen avto ter tako lepo urejeno dvorišče, kot ga ima vaš sosed? Zakaj je tako? Zakaj nismo zadovoljni s tem, kar imamo? Po besedah finančne svetovalke Ane Vezovišek je treba zaživeti svoje življenje in ne sanjariti o življenju drugega. O tem, ali Slovenci znamo z denarjem, ali močno posegamo po limitih na bančnem računu in ali vemo, kako z bankami, v nadaljevanju.

Avtorica: Andreja Hergula

 

Ljudje prihajajo k vam po finančne nasvete. Ali Slovenci znamo ravnati z denarjem?

Večina strank, ki pride k nam, ne zna ravnati z denarjem, saj jim konec meseca nič ne ostane, morajo se zadolževati, da čez mesec normalno preživijo. Tudi ljudje, ki imajo višje prihodke od povprečnih, imajo težave, še večje težave. Tudi tisti, ki jim 1000 evrov ne pomeni ničesar, so bistveno bolj zadolženi, jemljejo leasinge, imajo večje limite in prej zapadejo v začaran krog.

Kaj vas najpogosteje sprašujejo ljudje s povprečnimi dohodki?

Velikokrat ne vedo, kako naj se lotijo nakupa nepremičnine. Tukaj nanje čaka ogromno pasti, zato morajo biti podučeni in morajo natančno vedeti, kako se tega nakupa lotiti. Vedeti morajo, kakšen obrok si sploh lahko privoščijo. Na srečo se nekateri že zavedajo, da kreditna sposobnost ne pomeni vsega. Svetujemo jim, kako poskrbeti za varno prihodnost, koliko zlate rezerve imeti, kako se lotiti varčevanja, kako si določiti cilje. Nekateri jih že majo in so optimalni, spet drugim moramo pomagati oziroma skupaj z njimi ugotoviti, ali so realni, dosegljivi.

Pa imajo vaše stranke realna pričakovanja?

Večkrat se zgodi, da se nekateri lotijo nakupa nepremičnin in imajo ob tem nerealna pričakovanja, temu primerno bi se zelo radi na veliko zadolžili. Če pa s strankami govorimo o ciljih, varčevanju, pokojnini, o tem, kakšno bi kdo želel imeti, pa jim je pri teh vprašanjih dosti bolj jasno.

Lahko človek s povprečno plačo sploh kaj prihrani?

Seveda, tako ljudje s povprečno plačo, kot tudi tisti z nižjimi prihodki lahko nekaj prihranijo.

Kje konkretno bi lahko bili varčnejši?

Sama rada prihranke postavim v kategorije. Prva kategorija je hrana. Je ena takih stvari, kjer zapravimo preveč denarja. Na drugem mestu prevoz, stroški prevoza so previsoki. Naslednja kategorija, pri kateri bi lahko prihranili, je bivanje. Marsikdo živi v stanovanju, ki je zanj preveliko in bi bilo v finančnem smislu bolje, da se odseli v manjšega oziroma takšnega, kjer so stroški optimalni. Naslednja stvar, ki nas »tepe«, so krediti, ti so previsoki, prav tako naši limiti. Z njimi pravzaprav izgubljamo. Če ga imamo 1000 ali 2000 evrov na mesec, nam od računa avtomatično odbijejo 30, 35 evrov na mesec.

Pomembno je opozoriti tudi na previdnost pri varčevanju. Dostikrat mislimo, da varčujemo, slej ko prej pa ugotovimo, da ne gre za optimalno varčevanje in na koncu nas preseneti dejstvo, da so stroški 14 odstotkov našega mesečnega vložka ali bistveno več. Gre predvsem za zavarovanja, ki so »kvazi« varčevanja.

Smo Slovenci glede na druge narode bolj ali manj varčni?

Statistika velja, da smo bolj varčni. Je pa res, da neko povprečje ne pomaga. Če imaš 100 ljudi, ki imajo milijone viška, lahko povprečje dvignejo. V resnici je zadeva drugačna. Vsak skuša malo varčevati, vsaj 20 ali 40 evrov mesečno. Vprašanje je, kaj je bil razlog sklepanja, ali je bil pogoj banke ali pa misliš, da varčuješ za pokojnino, na koncu boš imel bistveno manj.

Na kakšen način pa udejanjamo našo nacionalno pregovorno »šparovnost«?

Marsikdo bi rekel, da jo udejanjamo kar »v štumfu«. Za zdaj glede teh varčevanj najbolj zaupamo bankam. Z novo finančno pismenostjo pa ljudje ugotavljajo, da tudi banke niso več optimalne in da je treba premoženje razpršiti, če želimo dosegati več.

Vendar pa, kot ste dejali, v veliki meri še vedno zaupamo bankam …

Banke so nekoč veljale kot vredne zaupanja. Zdaj so usmerile način delovanja v drugo smer, ne lovijo le obrestnih prihodkov, temveč tudi neobrestne. To pomeni, da si želijo sklepanja dodatnih produktov, ki jim prinašajo prihodke, tržijo zavarovanja, varčevanja, transakcijske pakete … Ti produkti za stranko niso optimalni. Saj tudi ne morejo biti, ker znotraj banke lahko ponudiš le eno zavarovalnico in to je za stranke slaba iztočnica. Ta pogojevanja so lahko huda. Občasno razkrivamo kreditne pogodbe, ki so večkrat zelo neetične, gre za več deset tisoč evrov vredne škode. Če ima nekdo slab kredit, ki ga je pred leti najel, in če pogledamo, kakšno je stanje danes, ima lahko oseba tudi 80 tisoč evrov na 100 tisoč razlike.

Si Slovenci še zmeraj želimo novih hiš in novih avtomobilov?

Še vedno je tako. Slovenci naj bi bili glede na raziskave v vrhu po številu lastniških stanovanj. Tudi danes ljudje živijo v prepričanjih, da je zdaj čas za nakup dodatnih nepremičnin, a ni tako. Kupec mora imeti pri sebi lep kupček denarja, da bi ga lahko razpršil v nepremičnino.

Čemu vi pripisujete to željo po materialnih dobrinah? Gre za vsiljivo oglaševanje ali notranje primanjkljaje posameznika?

Gre za oboje. Glavna stvar pri tem so naši vzorci, tisto, kar so nas učili starši, tisto, kar je bilo za nas običajno. Drugo je potrošnja oziroma trgovci, ki nas zasipajo z reklamami. Če se sprehodimo po Ljubljani, lahko vidimo, koliko nakupovalnih središč ima, absolutno jih je preveč. Z nakupi kompenziramo tudi našo slabo voljo, večkrat zaradi nje odidemo »v šoping« in dosežemo seveda neko izboljšanje, ki pa je le hipno. Za vse narode velja mišljenje, da bi radi imeli to, kar ima naš sosed. Nikdar pa se ne vprašamo, kako je sosed do tega prišel. Mi vidimo le to, da je do neke materialne stvari prišel. Težava je v tem, da ljudje živimo življenja drugih in ne svojih. Veliko pri tem naredijo tudi družbena omrežja. Zaželimo si oditi na potovanje tja, kamor je šel naš »prijatelj« iz medmrežja – četudi je za nas to neizvedljivo.

Ali glede na vašo prakso menite, da ljudi vse materialne dobrine, po katerih hrepenijo in do katerih bi z določenimi finančnimi strategijami radi prišli, zares osrečijo?

Tekmovanje v »imeti vedno več« se nikoli ne konča. To pomeni, da se ne sprašujemo, kaj nas v resnici zadovoljuje, osrečuje. Ljudje se premalo ukvarjamo s tem vprašanjem. Morebiti bi dobili odgovor, da nas osrečuje kaj nematerialnega. Dejstvo je, da so težave z denarjem v smislu vplivanja na naše zdravje po vsem svetu na prvem mestu. Ljudje smo nagnjeni k temu, da želimo vedno več in nam naša plača ni nikdar zadosti visoka. Če se nam plača poviša, ta občutek zadovoljstva traja le dva meseca, nato ves denar porabimo in spet smo na istem kot pred dvema mesecema.

O potrošniški kulturi in zaupanju bankam nam je s svojega vidika spregovoril tudi ekonomist Gorazd Pavlek:

»Družbena klima je tako v zahodnem svetu kot tudi v Sloveniji podrejena pritisku nenehne rasti, ki temelji na vedno večji potrošnji. Sistem, ki so ga ustvarile banke z izvedenimi instrumenti, seveda ob izdatni podpori politike in prilagojene zakonodaje, je omogočilo (pre)zadolževanje na vseh nivojih. Tudi za kreditno sposobnega občana. Splošna klima je pred letom 2008 celo spodbujala zadolževanje nad njihovimi zmožnostmi. Ta prepletenost med možnostjo in družbeno kulturo imeti oz. posedovati pri človeku ustvarja umetno ali celo virtualno željo, ki jo mediji ne samo podpirajo, temveč tudi spodbujajo.

Poleg tega pa je treba poudariti, da imamo v Sloveniji še vedno specifično situacijo, če se omejimo na lastništvo nepremičnin in hranilne vloge pri bankah, saj v povprečju še vedno delamo po posluhu in ne po nasvetih finančnih strokovnjakov. S tega zornega kota bankam nedvoumno zaupamo. Splošno javno mnenje o bankah je zaradi vseh afer, ki ne dobijo epiloga, popolnoma nasprotno. Vendar izvor bančnih težav ni v bančnih regulativah in zakonodaji. Žal so posamezne interesne skupine, ki so mimogrede odvzele dobro ime lobiranju in državotvornosti, uspele svoje parcialne interese postaviti nad splošno dobro. Vprašanje pa je tudi, ali to ni tudi posledica vse večjega egoizma in samozadostnosti, ki se odraža tako v vzgoji, šolskem sistemu, tekmovalnosti med sodelavci … Menim, da s svojim (ne)delovanjem vse to tudi sami podpiramo ali vsaj odobravamo. Z vrnitvijo k državotvornosti in medčloveški solidarnosti bi lahko potrošništvu in grabežljivi kulturi jemanja vzeli destruktivnost.«

 

Marec 2017

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja