Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Tretjo soboto v septembru obeležujemo mednarodni dan gluhih, s katerim se javnosti opozori na nevidno invalidnost – gluhoto in kulturo gluhih. Gluhota je namreč med najtežjimi invalidnostmi zaradi dosmrtne ovire govorno-socialne komunikacije, ki se kaže pri gluhih osebah v trajni izoliranosti slišečega okolja. O tej tematiki smo se pogovarjali s predsednikom Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Mladenom Veršičem.

Avtorica: Katja Štucin

 

Se je po vašem mnenju skozi leta izboljšala vključenost gluhih v vsakdanje življenje? Kako močna je družbena stigma v letu 2015?

Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je reprezentativna invalidska organizacija, ki zastopa gluhe in naglušne, ki se združujejo v 13 medobčinskih društev po vsej Sloveniji. Med nami so tudi osebe s polževim vsadkom in gluho-slepe osebe. Skozi leta se vključenost postopoma izboljšuje, po drugi strani pa bi bila lahko z razvojem tehnologije še boljša. Še vedno je gluhota zelo neprepoznavna in nepoznana invalidnost, ki v okolju vzbuja pretiran strah.

V katerih življenjskih okoliščinah imajo gluhi največ težav? Kje oz. na katerih področjih še vedno nimajo enakih možnosti?

Gluhe osebe vsakodnevno živijo v strahu, saj nikoli ne vedo, kje in kdaj bodo prišli v stik z ljudmi v okolici, v kateri so zaradi uporabe znakovnega jezika velikokrat nerazumljeni. Ker tolmači niso na voljo 24 ur na dan, je še veliko situacij, v katerih so prepuščeni lastni iznajdljivosti. Dostopnost do informacij in komunikacij je še vedno največja ovira. Kako gluha oseba mimoidočega prosi za informacijo? Kako pred bančnim okencem ureja zadeve brez tolmača?

V kakšnih primerih in na kakšen način pa lahko gluha oseba prosi za prisotnost tolmača? Kdo odobri možnost njegove prisotnosti?

Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je organizacija, ki za gluhe kot javne in druge ustanove ureja, da imamo gluhi tolmača. Vse javne ustanove morajo za urejanje postopkov in za vse storitve gluhim osebam zagotoviti tolmača. Včasih se zatakne in marsikdo se temu izogiba, načeloma pa to teče. Gluhi imamo po zakonu poleg te pravice tudi 30 vavčerjev, s katerimi lahko naročimo tolmača za vse druge osebne zadeve. Dijaki in študentje jih dobijo sto na leto in z njimi pokrijejo storitve zunajšolskih obveznosti.

Na kakšen način se pomaga mladim gluhim osebam, da se čim lažje soočijo s tem, da so drugačni?

Gluhim je skupni jezik znakovni jezik. Slovenščina je gluhim tuj jezik. Medsebojno druženje v znakovnem jeziku jim omogoča opolnomočenje in medsebojno izmenjavanje informacij. Področje izobraževanja gluhih je velika rana. Še vedno je znakovni jezik velikokrat nepriznan in nesprejet ter še prevečkrat gluhi v procesu izobraževanja nimajo tolmača oz. se ne učijo v svojem jeziku. Če so pred leti gluhim otrokom zvezali roke, da jih v razredih niso uporabljali za sporazumevanje v znakovnem jeziku, so dandanes druge oblike diskriminacije.

So v Sloveniji na splošno dobro razviti mehanizmi tovrstne pomoči?

Gluhe osebe nujno potrebujejo pomoč v družini od svojih najbližjih. Velikokrat se ti niti ne naučijo znakovnega jezika, zato so gluhim društva drugi dom, kjer se med sabo družijo, izmenjujejo informacije in predvsem dobijo tisto pomoč, ki jo potrebujejo.

Kje se lahko vsi zainteresirani naučijo znakovnega jezika?

Znakovni jezik postaja vedno bolj priljubljen in razširjen po Sloveniji. Tečaji potekajo po društvih gluhih po vsej Sloveniji, na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani kot tudi na Združenju tolmačev. Tečaje imamo tudi na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije, kjer potekajo v sklopu prvega in edinega Centra za slovenski znakovni jezik. Slednji razvija slovenski znakovni jezik, izdaja publikacije, pravljice v znakovnem jeziku in skrbi za slovar slovenskega znakovnega jezika. Poleg tega je na njihovi spletni strani veliko video prispevkov v znakovnem jeziku, tako da je ogromno didaktičnih pripomočkov za učenje. Kot zanimivost naj omenim, da je znakovni jezik na srednjih šolah tudi izbirni predmet, letos pa smo vložili postopke, da bo z naslednjim šolskim letom znakovni jezik izbirni predmet tudi po osnovnih šolah.

Posamezniki v sodobnem času izpostavljajo predvsem svoje pravice in manj dolžnosti. Bržkone ni nič drugače tudi med gluhimi osebami. Se znamo soočati tudi s takšnimi, ki so morda včasih preveč občutljivi?

Vsi mi smo socialna bitja s svojimi potrebami, ne glede na vrsto kože, starost, spol ali invalidnost. Za uresničevanje naših potreb nujno potrebujemo svoj jezik. Brez našega jezika, to je znakovnega jezika, ni naše kulture in identitete. Evalvacija državne skrbi vseh invalidov je pokazala, da je za gluhe in naglušne v državi med vsemi invalidi najslabše urejeno. Še vedno smo gluhi prevečkrat prezrti in včasih še vedno občutimo, da je država bolj gluha od nas gluhih.

Nam lahko orišete svoje programe oz. dejavnosti, ki gluhim omogočajo bolj neodvisno, avtonomno življenje.

Zveza z društvi izvaja posebne socialne programe, brez katerih bi bilo naše življenje močno ogroženo oz. bi bila kakovost našega bivanja slabša. Brez teh programov in pomoči slišečih, to so strokovni delavci, učitelji, tolmač in drugi, bi se naša identiteta gluhih izbrisala. Naše organizacije opozarjajo javnosti in državo, katere stvari je treba urediti. Ni nam jasno, zakaj stoodstotno gluh ni stoodstotni invalid. Zakaj popolnoma gluha oseba ne dobi nadomestila zaradi invalidnosti? Gluhi smo med vsemi invalidi najslabše izobraženi, imamo najslabša delovna mesta in ker iščemo življenjske partnerje gluhe, smo vsi v začaranem krogu. Smo popolnoma enaki vsem vam, le slišimo ne.

Zakaj menite, da tudi odgovorni oz. politiki ne slišijo oz. ne želijo slišati? Se je stanje topogledno kaj izboljšalo v denimo zadnjih desetih letih ali lahko govorimo o statusu quo oz. še slabših razmerah?

Poudariti je treba, da je bilo storjenih nekaj konkretnih korakov na bolje. Ne moremo reči, da je slabše, zagotovo pa je dinamika izboljšanja stanja izredno počasna. Še vedno je razkorak med gluhimi in naglušnimi v primerjavi z drugimi invalidi prevelik. Tiste najbolj pereče zadeve, ki se tičejo gluhih, kot so na primer izobraževanje v znakovnem jeziku, dostopnost do informacij in komunikacij, status invalida gluhih, invalidnina in zaposlovanje, so še vedno črna pika na seznamu zahtev in pričakovanj gluhih.

Za konec še enkrat več izpostaviva, kakšno sobivanje med gluhimi in slišečimi bi si želeli v najidealnejših razmerah. Bomo to po vaše kdaj dosegli?

Idealnih razmer nikoli ne bo. Tega niti ne pričakujemo. Ne bi bilo realno. Želimo pa si, da bi bil prepad med gluhimi in slišečimi čim manjši. Postavite se za hip v našo vlogo in se vprašajte: Kako bi se vi počutili, če bi morali vsak dan gledati televizijo brez zvoka in podnapisov? Poskusite. Kako bi se počutili, če bi se vam sredi avtoceste pokvaril avtomobil, vi pa ne veste, kako priklicati pomoč? Kako bi se počutili v čakalnici urgence, polne poškodovancev, kjer vsake toliko časa medicinska sestra pokliče naslednjega, vi pa ne veste, ali ste to vi? Kako bi se počutili, ko je nujno urejati cel kup administrativnih zadev, tolmača pa nimate na voljo za vse? Kako bi se počutili, ko vam je radio nedosegljiv? Kako bi se počutili, ko bi zmanjkalo elektrike, in bi vsi govorili o hudi naravni ali drugačni nesreči, vi pa ne bi vedeli, kaj in kako? Kako bi se počutili, ko bi gledali poslance v državnem zboru, ministre in vse druge, ki tako goreče govorijo o stvareh po televiziji, vi pa tega ne veste? Težko je biti gluh in ni naključje, da stroka ocenjuje, da je gluhota ena izmed najtežjih invalidnosti.

 

September 2015

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja