Zgornjega vprašanja ne bi zastavljali sosedom na običajnem klepetu na kavici, je pa vsekakor izredno pomembno za vsakega posameznika. Dejstva, kako nam težko odvajanje blata lahko zagreni dan, se zavemo šele v tistih trenutkih na straniščni školjki. Kdaj pa je odvajanje prepogosto? Pri tej, na videz banalni, a še kako pomembni temi nam je pomagal Dejan Urlep, dr. med., spec. internist gastroenterolog, ki nam je odgovoril na nekaj vprašanj.
Avtorica: Andreja Hergula
Zakaj se nam na dopustu dogaja, da se nam prebava spremeni?
Ta pojav je verjetno posledica več dejavnikov. Za odvajanje blata je potrebno primerno okolje: čisto stranišče, papir, možnost umivanja rok po odvajanju. Če teh pogojev nimamo, impulz za odvajanje zadržimo in tako odvajanje odložimo. Na dopustu se spremenijo tudi prehranske navade, lahko uživamo manj tekočine in uživamo hrano z manj balastnimi snovmi.
Slišimo, da moramo pogosto na veliko potrebo npr. takrat, ko smo pred izpiti oz. kakšnim drugim stresom. Kakšni procesi se tedaj odvijajo v telesu, da možgani sprožijo to potrebo?
Med možgani in prebavno cevjo so močne živčne povezave. Govorimo o osi možgani–prebavna cev. Živčevje, ki uravnava delovanje prebavne cevi, delimo na ekstrinzični živčni sistem, ki je del avtonomnega živčnega sistema (simpatikus in parasimpatikus), in pa enterični živčni sistem, ki se nahaja v steni prebavne cevi. Ocenjujejo, da ima enterični živčni sistem približno toliko nevronov kot hrbtenjača in ga zaradi njegove kompleksnosti in pomena imenujejo tudi mali možgani prebavne cevi. Stres pred izpiti vpliva na avtonomni živčni sistem, ki aktivira enterični živčni sistem v črevesu, kar pospeši gibanje črevesa in posledično povzroči pogostejše odvajanje blata.
Je lahko vzrok za pogosto iztrebljanje preveč zaužite hrane? Koliko hrane lahko zaužijemo, ne da bi jo morali izločiti?
Hrana, ki smo jo zaužili, potuje od ust do zadnjika 20 do 30 ur. Hranila potujejo do debelega črevesa 6 do 8 ur in se zadržijo v debelem črevesu 10 do 12 ur. Naloga debelega črevesa je shranjevanje blata do primernega trenutka, da se lahko izloči. V debelem črevesu poteka absorpcija vode in elektrolitov, tu se absorbirajo tudi maščobne kisline, ki nastanejo pri razgradnji hranil, ki ga opravijo črevesne bakterije. Dnevno zaužijemo približno dva litra tekočine, poleg tega se v prebavno cev izloči še približno sedem litrov tekočine iz žlez slinavk, želodca, žolča, trebušne slinavke in tankega črevesa. Večina te tekočine se absorbira nazaj v tankem črevesu. V debelo črevo pride le dva litra tekočine, ki se kasneje večinoma absorbira (z blatom se izloči le 100 do 200 ml tekočine). Debelo črevo lahko absorbira do šest litrov tekočine. Driska se torej pojavi, ko pride v debelo črevo več kot šest litrov tekočine. Prenajedanje ne povzroči driske. Preveč zaužite hrane lahko povzroči slabost in v skrajnem primeru tudi bruhanje.
Kakšni so še lahko vzroki pogostega iztrebljanja?
Driska nastane, kadar količina tekočine, ki pride v debelo črevo, presega sposobnost debelega črevesa, da jo absorbira. Driska nastane tako zaradi sproščanja večjih količin tekočine v črevo (okužbe) kot zaradi motenj v absorpciji tekočine (vnetne bolezni črevesa). Nekatere snovi v hrani vežejo vodo in motijo absorpcijo vode (neprebavljene maščobe, sladkorji – laktoza) ter tako povzročijo drisko. Hiter prehod prebavljene hrane skozi prebavno cev lahko povzroči drisko.
Kako pa je pogosto iztrebljanje povezano s sindromom razdražljivega črevesja?
Sindrom razdražljivega črevesa (SRČ) je kronična funkcionalna motnja, za katero so značilne ponavljajoče bolečine v trebuhu, ki so povezane s spremembo v formiranosti in pogostnosti odvajanja blata. Ločimo štiri podskupine: SRČ z drisko, SRČ z zaprtjem, SRČ z občasno drisko in občasnim zaprtjem in paciente, ki jih ne moremo opredeliti v nobeno od prejšnjih podskupin. V preteklosti je veljalo, da pri SRČ ne najdemo strukturnih in biokemičnih sprememb, ki bi razložile vzrok bolezni in da je v ospredju motnja na nivoju osi možgani–prebavna cev. Ta pogled se nekoliko spreminja. Predpostavljamo, da je več mehanizmov, ki vodijo v nastanek sindroma razdražljivega črevesa.
Običajno ljudi bolj skrbi zaprtje. Je lahko nevarno tudi pogosto odvajanje blata?
Pri akutni driski (driska, ki traja manj kot dva tedna), ki najpogosteje nastane zaradi okužbe z bakterijami ali virusi, lahko pride zaradi izgube tekočin skozi črevo do izsušitve (dehidracije). Pri kronični driski, ki je lahko posledica motenj v absorpciji hranil (npr. celiakija), lahko pride do pomanjkanja pomembnih hranilnih snovi (npr. vitaminov), v napredovalih primerih pa tudi do premajhnega vnosa kalorij in posledičnega hujšanja.
Kaj pa v primeru, da je naše iztrebljanje pogosto, vendar pa je blato trdo?
V tem primeru ne gre za drisko, ampak za povečano število odvajanj blata – govorimo o psevdodiareji (hiperdefekaciji). Pri teh pacientih masa dnevno izločenega blata ne preseže 300 gramov. Psevdodiarejo imajo pacienti pri povečanem delovanju ščitnice (hipertiroidizem) ali pa npr. pri sindromu razdražljivega črevesa.
Kaj povprašate pacienta, ki pride k vam s podobnimi težavami? Kako ukrepate?
Pacienta vprašamo, kako pogosto odvaja, koliko časa trajajo težave, kakšne oblike je blato, ali je blatu primešana sluz ali kri. Zanima nas, ali imajo spremljajoče težave, kot so povišana temperatura, bolečine v trebuhu, bolečine v sklepih, hujšanje, spremembe na koži. Vprašamo, ali ima kdo od bližnjih podobne težave, ali ima pacient kronične bolezni, katera zdravila jemlje in ali težave sproži določena hrana. Vprašamo tudi o boleznih v družini. Na osnovi anamneze in kliničnega pregleda se odločimo za preiskave, s katerimi poskušamo opredeliti vzrok driske. Najpogosteje opravimo preiskave krvi in blata, lahko pa se na osnovi anamneze že hitro odločimo za bolj določene preiskave, kot je kolonoskopija. Akutne driske, ki so najpogosteje povzročene z bakterijami ali virusi, večinoma zdravimo simptomatsko z uživanjem tekočin, ki imajo dodane elektrolite in drugo podporno terapijo, le redko so potrebni antibiotiki (odvisno od povzročitelja). Pri kroničnih driskah pa se za zdravljenje odločimo glede na bolezen, ki je vzrok za drisko.
