Žolčni kamni so pogosto prisotni, a ne povzročajo težav. Ostanejo skriti (v žolčniku), zdravniki pa jih odkrijejo le na rutinskem pregledu. Če žolčni kamni ne povzročajo težav, zdravljenje običajno ni potrebno. Izjeme so le nekateri bolniki, pri katerih zdravnik presodi, da je zdravljenje potrebno.
Žolčni kamni lahko prehajajo iz žolčnika v žolčevod. Kadar delno ali popolnoma zamašijo žolčevod, se pri bolniku pojavi nenadna bolečina, doseže vrh ter se nato postopoma zmanjša. Bolečina se navadno pojavi žariščno, pod desnim rebrnim lokom ter se lahko razširja navzad, v hrbet in žličko. Običajno se pojavi v napadih, ki jih imenujejo kolike in trajajo 15-30 minut. Bolečino pogosto spremlja občutek slabosti in bruhanje.
Zdravljenje simptomatskih žolčnih kamnov, ki se nahajajo v žolčniku, je praviloma kirurško.
- Kirurško zdravljenje – najpogostejša oblika operacije je laparoskopska holecistektomija. Holecistektomija pomeni odstranitev žolčnika. S posebnim aparatom – laparaskopom gredo skozi manjšo odprtino v trebušni steni v trebuh in odstranijo skoznjo žolčnik s kamnom vred. Če laparoskopska operacija ne pride v poštev (če gre za vnetje žolčnika), se operira klasično z rezom pod desnim rebrnim lokom.
- Raztapljanje (litoliza) – tak način zdravljenja se lahko uporablja le za topitev holesterolnih kamnov. Za raztapaljanje se uporabljajo žolčne kisline. Učinek raztapaljanja je odvisen od velikosti in števila kamnov, postopek pa je počasen (holesterolski kamen se zmanjšuje za približno 0,7 milimetra na mesec).
- Drobljenje kamnov – je zunajtelesna zdrobitev z udarnimi valovi. Valove se od zunaj natančno usmeri v ocenjeno žarišče kamnov in se jih zdrobi. Lasersko drobljenje kamnov se uporablja zelo redko oziroma le izjemoma pri nekaterih bolnikih. Zunajtelesna drobitev kamnov z udarnimi valovi (ESWL) je primerna samo, če ima bolnik prehodne žolčevode in če se je žolčnik zmožen skrčiti. Kamne lahko drobimo le pri bolnikih, pri katerih ni prišlo do zapletov. Drobljenje je treba dopolniti z raztapljanjem kamnov. Bolnik mora jemati zdravila za topljenje kamnov vsaj tri mesece. Po treh mesecih je uspeh 50-odstoten, po desetih mesecih pa 80-odstoten.
»Dejavniki tveganja za nastanek žolčnih kamnov so višja starost, ženski spol in čezmerna telesna teža.«
Žolčna dieta
Pri bolnikih z žolčnimi kamni se poskuša v obdobju brez težav z ustrezno prehrano oziroma žolčno dieto preprečiti pretirano krčenje žolčnika in s tem premikanje kamnov. Prisotnost žolčnih kamnov pogosto spremlja tudi vnetje žolčnika, kar posredno povzroča motnjo v prebavi maščob. Hrana bolnika naj bo pri njih čim manj mastna in brez ocvrtih jedi. Jedilnik naj ne bi vseboval jedi, ki napenjajo, niti težko prebavljivih jedi.
Pri napadu žolčnih kolik je dieta stradalna in »postalna«, s tako imenovano čajno pavzo, kasneje, ko se bolečine umirijo, pa naj bo hrana praktično brez maščob (sluzne juhe, mehki ovseni kosmiči v lahkem mleku, …), kasneje pa lahko bolnik že nadaljuje s prehodno žolčno dieto.
Bolniki z operativno odstranjenim žolčnikom imajo lahko v prehodnem obdobju težave z napenjanjem po jedi in driskami, zlasti če je hrana mastna. Te nevšečnosti lahko s časom pojenjajo, vendar nekateri po operaciji stalno težko prenašajo mastno hrano, drugi pa so brez težav. Dieta torej ni nujna.
Ko se kamen premakne nazaj v žolčnik ali iz žolčnika zdrsne naprej v žolčni vod, bolečina popusti. Če traja bolečina dlje kot šest do dvanajst ur, moramo pomisliti na morebiten zaplet. Pri zapletih pogosto nastopita mrzlica in povišana telesna temperatura. Pri desetih odstotkih bolnikov, ki so imeli asimptomatične žolčne kamne, se pojavijo simptomi zapletov.
