Kolikor je različnih posameznikov, toliko je tudi različnih zgodb, ki jih vsakemu od nas piše življenje. Vsak po svoje bolj ali manj uspešno krmarimo skozi različne življenjske preizkušnje. Stres zaradi službe, partnerja, finančne situacije, bolezni, otrok, neuspeha v šoli doživlja vsak od nas drugače. Eni ga rešujemo pozitivno, optimistično, ciljno, drugi negativno, nervozno, agresivno, nasilno.
Avtor: A. V.
Tisoč vzrokov je, ki lahko povzročijo negotovost, nervozo, stisko pri posamezniku. Nekatere smo prinesli s seboj na svet z genskim zapisom, nekaterih smo se »priučili« v primarni družini, čeprav so se dokaj dobro skrivali pod zunanjim plaščem brezmadežne podobe uspešne družine. Tretji so se znašli v nas zaradi različnih odnosov, ki smo jih stkali skozi odraščanje. Kateri otrok si upa potožiti, da se nanj spravljajo močnejši, agresivnejši, večji vrstniki in ga zasmehujejo? Gotovo ste že slišali, da si otroci ne upajo obleči stvari, ki ste jim jih s težavo kupili, ker se jim bodo posmehovali. In da učiteljica v šoli obvladuje otroke tako, da jih ustrahuje s (pre)težkimi nalogami, po drugi strani pa se dela »prijazno«? Ali da nasilni učenci ustrahujejo učitelje? In če bi domače stene znale govoriti, bi povedale, zakaj vsaka peta ženska pade po stopnicah.
Strah, ki se naseli v posamezniku, povzroča neljube posledice
Ko je stiska prevelika, se izrazi na različne načine: v avtoagresiji – nasilnem odnosu do sebe, ko škodimo samemu sebi. Načinov je mnogo, najpogostejši so samopoškodovanje, anoreksija, prenajedanje, uživanje drog, alkoholizem. Drugi način se kaže v odnosu do drugih: besedno nasilje, besedna ali fizična manipulacija z drugimi, fizično nasilje.
Nasilje je vedenje, ki se ga v mnogih primerih naučimo v družinah, v drugih medčloveških odnosih, v šoli, iz medijev. Zmanjšanje nasilja v družbi je mogoče doseči le dolgoročno. Na dobri poti smo, če vsak v svojih odnosih spodbuja nenasilno vedenje in reševanje konfliktov ter potrebna in primerna znanja posreduje svoji okolici. Na ta način lahko preprečimo prenašanje škodljivih (nasilnih) vzorcev vedenja iz generacije v generacijo.
Fizično nasilje med vrstniki je hitreje prepoznano kot prikrito ustrahovanje in manipuliranje. Manjši otroci izražajo svoje stiske odkrito, ne razmišljajo racionalno o morebitnih posledicah, ki jih lahko doletijo. Zato je tudi reševanje tega problema »lažje« s tega stališča, da ponavadi lahko razčistimo vzrok in odpravimo ali celo preprečimo neprijetno posledico. Vsi, ki so vpleteni v pedagoški proces, imajo na dnevnem redu tovrstne situacije in iskanje pravega pristopa k reševanju problema. Eden od problemov, ki v slovenskem prostoru nikakor ni zanemarljiv, so učni cilji, ki jih mora doseči slovenski učenec. Za mnoge so zelo zahtevni, preobsežni in pretrd oreh. V iskanju ravnotežja postane učenec ali dijak nasilen do sebe ali pa si izbere druge, da se znaša nad njimi. Ko zlorabljen otrok odraste, se bo še vedno dobro spomnil, kje in kako je potekalo nasilje nad njim. Lahko se zgodi, da bo do ljudi razvil nezaupanje in bo potreboval veliko časa, preden bo postal samozavesten posameznik. Žal so posledice medvrstniškega nasilja pri nekaterih ljudeh tako hude, da preidejo v psihološke težave, ki zahtevajo temeljito zdravljenje.
Ponavadi je tudi dom pomemben obremenilni dejavnik, ki pritiska, češ »uči se, da ti ne bo treba delat«. Vsekakor zagotovilo, da vzgajamo bodoče odrasle, ki bodo v stiski in posledično agresivni. Šola ima zato tu velikansko in pomembno nalogo, ki pa jo lahko dobro spelje samo, če njeni zaposleni razumejo individualnost vsakega posameznika in upoštevajo različne pristope in strategije poučevanja. Seveda so starši dobrodošli in nujno potrebni sodelavci.
Nasilje v domačem okolju in partnerskih odnosih je pogosto zelo prikrito, zato ga je tudi težje prepoznati in preprečevati
Za krinko urejene družine se pogosto skriva marsikaj. Med žrtvami je največ žensk, ki so s povzročiteljem v zakonskem ali zunajzakonskem razmerju.
Ženske težko zapustijo nasilnega partnerja zaradi ekonomske odvisnosti in brezposelnosti, nizke socialne in zdravstvene varnosti, težav pri reševanju stanovanjskega vprašanja, strahu pred izgubo otrok, nezaščitenosti s strani državnih ustanov idr. Vse to so obenem tudi dejavniki tveganja, ki prispevajo k težjemu, dolgotrajnejšemu in manj učinkovitemu reševanju nasilja nad ženskami in pomembno prispevajo k povečevanju socialne izključenosti žrtev nasilja v družini.
Nevladne organizacije, ki delujejo na področju preprečevanja in odpravljanja posledic nasilja nad ženskami, ocenjujejo, da je v Sloveniji delež neprijavljenega nasilja, še zlasti, ko gre za nasilje v domačem okolju in partnerskih odnosih, mnogo višji od uradnih podatkov. Da je nasilje pri nas dokaj razširjeno, kaže tudi potreba po širitvi mreže zatočišč in drugih oblik pomoči za ženske in otroke, ki doživljajo nasilje v domačem okolju in partnerskih odnosih.
Da ne pozabim razlage naslova: 3 otroci, 4 ženske – vsak dan umrejo na svetu 3 otroci in 4 ženske zaradi nasilja v družini. Pretresljivo, kajne? Poglejmo naokoli, še prej pa začnimo pri sebi.
September, 2009
