Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Pred kratkim je pri založbi Umco izšla knjiga enega največjih še živečih psihoterapevtov Irvina D. Yaloma Strmenje v sonce, v kateri skuša odgovoriti na vprašanje, kako zavedanje smrtnosti zaznamuje slehernega človeka in vpliva na njegovo vedenje, odločitve in nezavedni um, hkrati pa ponuditi rešitve za preseganje strahu in groze pred lastno smrtjo.

Avtorica: maja korošak 

 

Yalom meni, da je strah pred smrtjo pogosto prikrit in se izraža preko simptomov, za katere se zdi, da v ničemer niso povezani s človekovo umrljivostjo. Pri mnogih ljudeh se anksioznost, depresija in drugi simptomi napajajo iz strahu pred smrtjo. Po drugi strani po njegovih osebnih in terapevtskih izkušnjah soočanje s strahom pred smrtjo ne vodi nujno v brezup, ki človeka oropa vsega smisla v življenju. Nasprotno, lahko je prebujevalna izkušnja, ki človeku prinese polnejše življenje. Ideja o smrti nas lahko tudi odreši. Kot psihiater, ki se je desetletja ukvarjal s strahom pred smrtjo, in kot mož, ki bo sam umrl v ne več daljni prihodnosti, je prepričan, da nam soočenje s smrtjo omogoča, da ponovno stopimo v življenje, na bogatejši in sočutnejši način.

Življenje v zavedanju smrti ni lahko. To je, tako Yalom, kot da bi hoteli strmeti v sonce: človek lahko prenese le nekaj trenutkov, potem pa ne gre več. Kako si ljudje pomagamo? Nekateri živijo kot heroji, brez oziranja na druge ali razmišljanja o lastni varnosti. Drugi skušajo preseči bolečo ločitev, ki jo prinese smrt, z zlitjem – z ljubljeno osebo, z določeno aktivistično idejo, s skupnostjo, z Bogom. Pravzaprav je strah pred smrtjo mati vseh religij, ki vsaka po svoje skušajo pomiriti človekovo hudo tesnobo zaradi končnosti bivanja. A kot trdi avtor, najtrdnejšim in najčastivrednejšim obrambam navkljub človek nikoli ne more ukrotiti, kaj šele popolnoma zatreti svojega strahu pred smrtjo: vedno je prisoten, četudi ždi v kakšni skriti soteski človekovega uma.

Prebujevalne izkušnje

Ljudje lahko bivamo na dva načina. Prvi je vsakdanji način, ko smo povsem utopljeni v svoje okolje in smo pozorni na svoj videz, lastnino, ugled … Sprašujemo se o tem, kakšne so stvari v svetu. Drugi je ontološki način in v njem se osredotočamo na čudež same biti, čudimo se, da stvari sploh so, da mi smo. Človek se zaveda svojega obstoja, umrljivosti in drugih značilnosti življenja, poleg tega občuti več tesnobe in je bolj pripravljen narediti pomembne spremembe. Ta način nas spodbuja, da se spoprimemo s temeljno človeško odgovornostjo, da si ustvarimo avtentično življenje, ki ga sestavljajo angažiranost, povezanost, smisel in samoizpolnitev.

Kako se človek premakne iz vsakdanjega načina v način, ki spodbuja spremembe? Gotovo ne s tem, da si tega preprosto zaželimo ali da z vso silo pritisnemo in stisnemo zobe. Po navadi šele nujna ali nepopravljiva izkušnja človeka zdrami in ga preklopi v ontološki način. Avtor jo je poimenoval prebujevalna izkušnja.

Bližina smrti človeka preobrazi

Ko je Irvin Yalom intenzivno delal z bolniki, ki jim je grozila smrt zaradi raka, je ugotovil, da so mnogi med njimi doživeli pozitivno in dramatično preobrazbo, izkušnja soočenja s smrtjo jih je prebudila. Postavili so si svoje prioritete v življenju, pridobili so moč za to, da niso več počeli stvari, ki jih res niso želeli početi. Z bližnjimi osebami so imeli globlje pogovore in bolj so cenili elementarna dejstva življenja – spreminjanje letnih časov, lepoto narave, zadnji božič ali novo leto. Mnogi od njih so poročali o tem, da so se jim zmanjšali strahovi pred drugimi ljudmi, da so postali bolj pripravljeni tvegati, manj zaskrbljeni so bili glede tega, da jih bo kdo zavrnil.

Prebujenje lahko prinesejo tudi žalovanje ob izgubi ljubljene osebe, razpad intimnega razmerja, pomembnejši življenjski jubileji, travma, odhod otroka od doma, izguba službe ali sprememba kariere, upokojitev, odhod v dom za ostarele, pomenljive sanje …

Končna ničnost smrti

Po odgovore, kako ublažiti strah pred smrtjo, se Yalom vrača k starogrškemu filozofu Epikurju in izpostavi tri njegove argumente, ki so se mu zdeli dragoceni pri delu z bolniki, hkrati pa so blažili tudi njegov lastni strah pred smrtjo. Prvi argument je umrljivost duše. Če smo umrljivi in duša ne preživi, potem nas v posmrtnem življenju nima biti česa strah, ne bo obžalovanja, ne bo zavesti. Drugi je končna ničnost smrti – ker bomo mrtvi, ne bomo vedeli, da smo mrtvi – česa naj bi se torej bali? Tretji argument je argument simetrije. Naše stanje nebiti po smrti je enako stanju, v katerem smo bili pred rojstvom. Toliko strahu čutimo pred drugim tolmunom temine in tako malo nas skrbi glede prvega – enaka sta!

Prenašanje

Ideja prenašanja ali valovanja se zdi avtorju ena najmočnejših pri blaženju strahu pred smrtjo. Poskusi, da bi po smrti ohranili osebno identiteto, se vedno izkažejo za brezplodne. Prenašanje pa pomeni, da za seboj pustimo nekaj, kar je nastalo zaradi naših življenjskih izkušenj: neko lastnost, košček modrosti, napotek, odliko, uteho, ki se lahko prenaša naprej k znanim in neznanim ljudem. Morda je najpomembneje to, da se ohranijo naši valovi ‒ nekega dejanja ali ideje, ki drugim pomagajo, da v življenju najdejo veselje in odkrijejo vrline.

Želja, da bi sami sebe prenesli v prihodnost, se kaže tudi v želji, da bi naši otroci prenesli naprej naše gene, ali pa preko darovanja organov. Irvinu Yalomu so pred več leti zamenjali obe roženici, in čeprav ne pozna identitete mrtvega darovalca, ga pogosto preplavi val hvaležnosti do neznane osebe. Prenašanje ublaži bolečino minljivosti, ko nas opominja, da se bo neki del nas ohranil, čeprav nam bo to morda neznano ali nezaznavno.

Živeti enako življenje

Kaj če bi morali vedno znova, vso večnost, živeti identično življenje – kako bi nas to spremenilo? Ideja je mučna, kot »kakšna majhna doza eksistencialne šok terapije«. Ima učinek streznitvenega miselnega eksperimenta in ob njej človek resno razmisli, kako v resnici živi. Povečuje zavedanje, da je treba to življenje, to naše edino življenje živeti polno in dobro, pri čemer naj bi si nakopičili kar najmanj obžalovanja. Pomaga ljudem, katerih strah pred smrtjo izvira iz občutka, da jim ne uspeva živeti polnega življenja. Če se nam ta misel zdi boleča ali celo neznosna, potem zato obstaja razlaga: ne verjamemo, da smo svoje življenje živeli dobro. Kot pravi Nietzsche: ustvarite si takšno usodo, ki jo lahko ljubite. Ob tem se lahko vprašamo: Kaj lahko zdaj naredim v svojem življenju, da čez eno ali pet let ne bom pogledal nazaj in čutil podobne zaprepadenosti ob novem obžalovanju, ki sem si ga nakopičil? Ali lahko najdem način, kako živeti, ne da bi ob tem kopičil obžalovanje?

Medsebojna povezanost je ključna

Brez zaupne medčloveške povezanosti pa tudi navedene ideje nimajo pravega učinka. Najmočnejše orodje pri povezovanju z drugimi je empatija – je vezivo medčloveške povezanosti, ki nam dovoljuje, da na globoki ravni začutimo, kar čuti nekdo drug. Yalom svetuje: ne glede na to, ali ste član družine, prijatelj ali terapevt, pridružite se človeku. Približajte se mu na kateri koli način se vam zdi primerno. Govorite mu iz srca. Razkrijte svoje lastne strahove. Objemajte trpečega na kateri koli način, ki ga potolaži. Vaša prisotnost je največji dar, ki ga lahko ponudite komur koli, ki se bliža smrti ali pa ga grabi panika glede smrti.

 

Marec 2018

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja