Uporaba interneta se v današnji informacijski družbi zaradi široke dostopnosti in preproste uporabe hitro povečuje. »Surfanje« po internetu je postala priljubljena oblika zabave, ponuja možnost klepetanja, celo iskanja partnerja, je vir različnih informacij in včasih izhod v sili, ko pobegnemo pred problemi v nerealen fantazijski svet. Vse to samo z enim klikom. Množična raba računalniške tehnologije je poleg mnogih pozitivnih stvari povzročila hkrati tudi nove oblike zasvojenosti. Miha Kramli, psihoterapevt, ki vodi Center za bolezni odvisnosti v Novi Gorici, razlaga, da je odvisnost od interneta medicinsko potrjena kot bolezen in kot tako jo uvrščamo med nekemične odvisnosti.
Avtor: Ines Trebec
Odvisnost je bolezen, ki prizadene naše telo, ustvarjalnost in medosebne odnose. Pomembna značilnost pri zasvojenosti je, da ima nekdo, ki je več let odvisen od heroina, in drugi, ki je enako dolgo odvisen od internetnih vsebin, podobne poškodbe možganov. Pri obeh nastajajo spominske luknje.
Človek, ki je zasvojen z internetom, čuti potrebo, da čedalje več časa preživi na medmrežju, da doživi zadovoljitev. Posledično opušča medčloveške odnose, lahko opusti službo, šolanje in se začne osebnostno spreminjati. Pojavlja se pomanjkanje spanja, bolečine v hrbtu, težave pri šolanju ali na poklicnem področju (nezbranost, zamujanje, …).
Dolgotrajna raba interneta vpliva tudi na pojavljanje težav v družini in socialnem okolju. To se kaže z zanemarjanjem družinskih obveznosti in prijateljskih odnosov.
Če takemu človeku poskušamo rabo interneta ukiniti ali omejiti, postane razdražljiv in nemiren. Oseba si pogosto ne prizna, da je odvisna od interneta in svojo navezanost na splet poskuša opravičiti in skriti pred drugimi. Prav tako kot vsi ostali odvisniki od kemičnih substanc tudi odvisnik od interneta doživi abstinenčno krizo, če mu ukinemo rabo interneta.
Kako postaviti mejo, kaj je še normalna uporaba spleta in kaj bolezenska odvisnost?
Če uporabljam splet pri delu, za službene namene, če so vsebine in aktivnosti na računalniku vnaprej določene, ne sprožam procesa, ki bi pripeljal do zasvojenosti – pri delu se možgani sprostijo. Računalnik je lahko pozitiven medij pri učenju, iskanju informacij za šolo, službo in je kot delovno sredstvo dobrodošla pomoč. Problem postane njegova uporaba kot sredstva za sprostitev in zabavo. Dejavnost in vsebine, ki se stalno ponavljajo, npr. neprestano igranje igric, dolgotrajno ponavljajoče klepetanje v spletnih klepetalnicah, ki nadomešča odnose v realnem svetu, pa sproža zasvojenost.
Če oseba uporablja računalnik, da se potolaži, odklopi od realnih problemov in to dejavnost ponavlja, se sproži proces zasvojenosti. Prav to lahko starši opazijo pri svojih otrocih, ki dnevno vse več časa preživijo za računalnikom. Pri tem pa so vse manj sposobni druženja iz oči v oči, družabnega igranja in medsebojne komunikacije v živem druženju. Taki ljudje uporabljajo internet kot beg pred problemi, zaskrbljenostjo ali depresijo. Pa nimajo pri tem problema le najstniki, tudi odrasli lahko postanejo zasvojeni.
Gospa, ki je prišla k meni na terapijo, je imela težave s čezmerno težo. Na spletu je našla igrice, za katere je zapravila veliko denarja. Povedala je, da ko je na spletu, ne čuti nobene bolečine, nobene teže, čas ji hitreje mine. Ko je gospa igrala internetne igrice, je dejansko ignorirala sebe, ljudje se zbrišejo, se v tem času ne čutijo, ne vedo zase, ne obstajajo, prav tako pa se ne zavedajo realnih problemov, ki jih mučijo in bežijo od njih, namesto da bi jih konstruktivno reševali.
Na internetu je širok izbor vsebin, ki nas običajno pritegnejo. So vse vsebine potencialno nevarne, da zasvojijo?
Vsebine na internetu niso nevarne, če jih razumno uporabljamo. Podatki, ki so informativnega značaja, ter poučne vsebine so pozitivna stran spleta. Problematične pa so vsebine, ki nadomeščajo živo komunikacijo. Danes vidimo vse več mladih, ki komunicirajo preko chata, Facebooka. Računalnik ni živa stvar, ne more nadomestiti objema, pogleda, nasmeha, je le medij za sporočanje. Če se najstnik izpove na Facebooku neznani osebi, doma pa ne more povedati svojim staršem, kaj ga muči, svojo komunikacijo preusmeri na osebe preko ekrana, namesto v realne odnose. Oseba se na nek način osami, izloči iz realnega življenja, postaja odtujena.
Kot zanimivost lahko povem primer iz prakse. Nek pacient mi je rekel, da je zelo živčen, če se kdo dotika njegovega računalnika. Pri tem pa ni opazil, da se njegove žene dotika nekdo drug. Pomeni, da je vzpostavil partnerski odnos z računalnikom, z ljudmi preko ekrana, svoj odnos z ženo pa je popolnoma zanemaril. Tak človek se preko računalnika ohranja kot oseba, kot osebnost v resničnem svetu pa degradira, kakovost medosebnih stikov pri njem usiha.
So mlajše generacije bolj ogrožene, da postanejo odvisne od interneta?
Za odvisnost smo dovzetni vsi. Starost ni varovalo pred zasvojenostjo. Če se zasvoji npr. osemdesetletnik, ker je negiben in ne more razvijati drugih odnosov, si s to komunikacijo pomaga, čeprav to počne nekaj ur na dan. Problem postane, če s tem začnejo ogrožati svojo finančno eksistenco, kar se zgodi, če igrajo spletne igre za denar.
Pri mlajših generacijah je drugače, ker one odnose šele ustvarjajo in pri tem potrebujejo realne odnose. Na splošno so ljudje, ki so introvertirani, bolj dojemljivi za tovrstne odvisnosti. Internet je lahko tudi izhod v stiski za ljudi, ki trpijo za nekaterimi psihološkimi motnjami, npr. depresijo, tesnobo, taki ljudje imajo pogosto tudi nizko samozavest. Prav za njih je značilno, da preko spleta oblikujejo različne osebnosti, pri katerih lahko spremenijo svojo identiteto, se pretvarjajo, da so nekdo drug, ki je pogumen, močan, samozavesten, …
Kako poteka zdravljenje?
Zelo pomembna je preventiva, da že na začetku poskušamo preprečiti odvisnost. V šolah potekajo različne delavnice, ki skušajo mlade poučiti o tem, kje je tista meja, ki je še normalna, da prepoznajo sami pri sebi, kdaj je čas, da se ustavijo. Pri tistih, ki so že postali odvisni, je treba najti vzroke, zakaj je do takega vedenja prišlo. Kaj je tisto, kar ga v notranjosti muči, pa morda tega ne zna izraziti, in pred kakšnim problemom beži. Na terapiji se človek nauči opredeliti svoj problem in ga poskuša rešiti, da nima več potrebe bega pred problemom. Terapije so lahko individualne, družinske, partnerske ali skupinske. Človek mora najprej skupaj s terapevtom določiti cilj terapije. Če je cilj terapije abstinenca, je treba definirati korake, kako priti do tega cilja. To je dolg proces, terapija traja dlje časa.
Kaj bi svetovali staršem kot preventivo, da pri otrocih ne pride do zasvojenosti?
Otrokom je treba jasno omejiti uporabo računalnika. Svojo rabo interneta v prostočasne namene naj si zasluži. Ni samoumevno, da ima računalnik, da uporablja splet neomejen čas. Starši morajo biti dosledni in vztrajati pri svojih omejitvah. Običajno se starši bojijo čustvenih izbruhov svojih mladostnikov, zato popustijo njihovim zahtevah. Toda starši smo tukaj, da jih ustavimo, jim postavimo mejo, biti moramo pokončni v svoji drži, le tako bodo lahko dobili zaupanje in pozitiven zgled. Otroku je treba dati moč, da razvijajo svojo inteligenco, z njim se je treba ukvarjati, ustvarjalno preživeti njihov prosti čas v skupnem druženju. Otroci ne smejo postati zabojnik za našo čustveno navlako. Mnogo lažje je dati otroku računalnik in imeti nekaj ur mir, kot pa se z njimi ukvarjati. A mnogi starši tega niso sposobni in popustijo željam otrok, ker je to manj naporno. Otroku zadošča na dan ena ura uporabe interneta za zabavo in komunikacijo, vse ostalo je preveč in vodi v odvisnost.
April, 2010
