Zaupanje bolnika do zdravnika je pomembno, da bo tudi zdravljenje uspešno. V zgodovini medicine se medsebojni odnos med zdravnikom in bolnikom – ne glede na silovit razvoj novih načinov zdravljenja – ni spreminjal: temelji na dognanjih, da bolnik verjame, da mu zdravnik želi pomagati, da mu bo vrnil zdravje, zdravnik pa se zaveda, da je bolnikovo zdravje njegova glavna skrb. Še iz časov prvih poklicnih zdravnikov, kot je bil grški Hipokrat, so se oblikovala načela medicinske etike kot skupek moralnih načel, ki jih mora upoštevati zdravnik v odnosu do bolnika.
O pomenu dobrega medsebojnega odnosa med zdravnikom in bolnikom piše prof. Pavle Kornhauser, dr. med., spec. pediatrije.
Zdravnik in bolnik stremita k istemu cilju
Naš vodilni zdravnik s področja medicinske etike, profesor Janez Milčinski, je napisal: »Pacient je subjekt zdravljenja, enako kot zdravnik. Oba imata isti cilj: čim boljše, popolnejše, hitrejše in čim manj boleče – fizično in psihično – ozdravljenje. Pot do istega cilja mora biti usklajena, zgrajena na medsebojnem zaupanju: bolnik mora zaupati zdravniku, glede na njegovo znanje in glede na njegovo dobronamernost, kar pomeni, da zdravnika vodi edino skrb za bolnika, ne pa morda pričakovanja materialne koristi, večjega strokovnega ugleda ali slave pred publiko, raziskovalna radovednost ali tekmovalni duh med zdravniki.
Zaupanje bolnika do zdravnika vključuje prepričanje o zdravnikovem znanju in izkušenosti, pa tudi o njegovi zreli kritičnosti, da bo znal posredovati, kadar bo nujen posvet ali strokovna pomoč bolj usposobljenega ali bolj izkušenega zdravnika. Zdravnik mora spoštovati bolnikovo osebnost in varovati njegovo skrivnost, ga po pravici obveščati o njegovem zdravju in zdravljenju, ne da bi to bilo bolniku v škodo.«
Profesor Milčinski trdi, da nekateri zdravniki ne želijo ali se celo bojijo slišati, kako bolnik opazuje in ocenjuje odnos do zdravstvenih delavcev, ki ga zdravijo in negujejo. Predpostavljamo, da zdravniki najbolje vemo, kaj je za bolnika dovolj dobro. Zapiramo oči pred pomanjkljivostmi v medsebojnih odnosih, v zdravljenju in v oskrbi v zdravstvenem domu ali v bolnišnici, zaradi katerih je bolnik vznemirjen. Vzrok za nelagodje je lahko v neizkušenosti osebja ali nestrpnosti zdravnikov.
Bolnik ima pravico do informacij o svoji bolezni
Bolnik naj zdravniku brez zadržkov razkrije svoje težave, naj mu pove vse, kar ve o lastnem zdravju in bolezni; naj verjame v svojo ozdravitev in zdravnikovo pomoč. Naj se ne pusti begati od tujih nasvetov in naj jih ne išče sam pri laikih. Bolnik ima sicer zagotovljene pravice za izbiro zdravnika, lahko terja širši strokovni posvet. Bolnik mora vedeti, kakšna je njegova bolezen, mora privoliti v predlagano zdravljenje, lahko ga tudi odkloni.
Pravica bolnika je vedeti in odločati o lastni bolezni. Le zdravnik je pooblaščen, da pouči bolnika o njegovi bolezni in mu predlaga načine zdravljenja, pa tudi spregovori o težavah in tveganju. Zdravnik naj ima posluh za njegove želje. Sprašujemo se lahko, ali bolnik želi vedeti resnico. Razumljivo je, da želi slišati zlasti tisto, kar je zanj dobro. Vendar bi to željo težko uskladili z objektivnim stanjem. Izkušen zdravnik, ki pozna bolnika, bo skušal uskladiti pravico bolnika, da izve resnico, in obenem upošteva njegovo duševnost. Milčinski je lepo napisal: »Bolnik, ki je fizično in psihično prizadet od bolezni, često nebogljen v skrbi za prihodnost, ohromljen od strahu pred smrtjo, ne sme biti postavljen v nerešljive dvome.«
Poplava dostopnih podatkov zmanjšuje zaupanje v zdravnika
Pričakovali bi, da bo z razvojem medicine raslo tudi zaupanje bolnika do zdravnika. Zgodilo pa se je nasprotno. V zadnjih desetletjih smo priča izrednim uspehom v zdravljenju: odkrili smo moč antibiotikov, uvedene so nove kirurške metode zdravljenja, tudi transplantacije organov, kar omogoča ne le preživetje, temveč normalno življenje; nova zdravila uničujejo rakasto tkivo. Obenem je internet omogočil, da se lahko vsak seznani z medicinskimi objavami in skuša primerjati, ali je njegovo zdravljenje primerno. Seveda goli podatki ne omogočajo, da bi laik razumel, kako sodobna medicina diagnosticira in ureja načine zdravljenja.
Bolnik je postal nezaupljiv in zbegan. Obenem v javnem tisku skoraj vsakodnevno lahko beremo o napakah zdravnikov, o zgrešenem zdravljenju zaradi neznanja in malomarnosti. Takšna »klima« mora imeti negativni vpliv na medsebojno zaupanje bolnika in zdravnika. Krni ugled zdravnikov in zdravstvenih ustanov in prispeva k manjšem družbenem ugledu. Obenem v časopisih lahko beremo o nepreverjenih načinih zdravljenja.
Izkušeni zdravnik družinske medicine, prof. Igor Švab, poudarja pomen individualne obravnave, saj je »vsak bolnik, s katerim se srečujemo, drugačen, neponovljiv«. Načini pogovora in nasveti, ki jih dajemo fakultetno izobraženemu, se bodo razlikovali od razlag za človeka z osnovnošolsko izobrazbo, zlasti brez znanja računalništva. Kdaj mora zdravnik, razen »standardne obravnave«, prisluhniti tudi bolnikovi osebni izpovedi, je odvisno od njegove presoje. Hladen, brezosebni zdravnik ni dober zdravnik. »V stiku z bolnikom moramo izražati osebno toplino in interes za trpečega sočloveka. Takega zdravnika bolniki sprejmejo za svojega in mu zaupajo,« poudarja dr. Švab.
Tudi zdravniki so le ljudje
Skorajda ni zdravnika, ki ne bi spregledal kake resne bolezni, ki bi jo lahko pravočasno diagnosticirali. Kljub temu zaradi strahu pred napakami prevelika vnema pri pošiljanju bolnika na preiskave ni opravičljiva. Dober medsebojni odnos med zdravnikom in bolnikom zagotavlja, da kljub zapletom v zdravljenju ne bo prišlo do tožbe s sodnim postopkom. V zadnjem času so našo javnost razburkale zgodbe o napačni diagnostiki in neustreznem zdravljenju, celo s smrtnim izidom. Prepričan sem, da bi ustrezni in razumevajoči pogovor preprečil, da bi zadeva prišla do sodišča.
Nesoglasja med zdravnikom in bolnikom
Skoraj štirideset let sem bil bolnišnični zdravnik, tudi predstojnik Kliničnega oddelka, kjer so se zdravili najhuje bolni otroci iz vse Slovenije, vendar se ne spomnim primera, da se s starši ne bi mogel uspešno pogovoriti, četudi niso bili zadovoljni z zdravljenjem njihovega otroka.
Znani zdravnik družinske medicine iz Kranjske Gore, profesor Janko Kersnik, se je lotil analize nesoglasja med zdravnikom in bolnikom. Nekateri bolniki in zdravniki ne morejo najti skupnega jezika, ne glede na to, kako se trudijo. O pogostnosti tega pojava ni podatkov. Navaja primer sicer nemedicinskega vzroka takega obnašanja, ko zdravnik predlaga zdravljenje v bolnišnici, bolnik pa odklanja, ker v naslednjih dneh pričakuje poštarja s pokojnino, ki je noče zaupati sinu alkoholiku … Nesoglasja zmanjšujejo zdravnikovo zadovoljstvo pri delu, povzročajo napetost. Zdravnik naj da bolniku občutek, da ima kljub časovni omejenosti zanj dovolj časa, in pokaže, da se posveča njegovim težavam.
Zaupanje zdravniku je ključ do uspeha
Zaupanje v domače zdravnike
Naj navedem lastni primer zaupanja v naše zdravstvo. Nepričakovano mi je kardiolog ugotovil srčno popuščanje in vzrok – zamašitev koronarnih srčnih žil. Potrebna je bila takojšnja operacija na srcu, t. i. by-pass, zamenjava koronarnih arterij z venskim transplantatom. Zaradi velikega tveganja so mi ponudili operacijo v tujini. Odklonil sem to možnost. Zaupal sem našim zdravnikom in medicinskim sestram. Poseg je očitno dobro uspel, saj deset let po operaciji transplantirane žile dobro delujejo.
V zdravljenju je bilo vključeno 10 kliničnih zdravnikov, vsi brez kakega akademskega naziva. Slednje poudarjam, ker je pri nas veljaven sistem napredovanja na kliniki povezan z zdravstvenim doktoratom. Lahko se sprašujemo, ali tak naziv zagotavlja, da je zdravnik dober, da mu bodo bolniki zaupali. Zapisal sem že, da neki vodilni profesor iz Pariza ali Züricha ne bo izvoljen za predstojnika klinike v UKC, ker v Franciji ali v Švici ni uveljavljen tak naziv. Mladi klinični zdravniki morajo tekmovati v raziskovalnem delu in pisanju strokovnih člankov še pred opravljeno specializacijo, razpisna komisija z izbiro vodilnih ne sprašuje, ali ima kandidat človeške kvalitete za predstojnika.
Pritožba glavne medicinske sestre
Pritožila se mi je glavna medicinska sestra ene od klinik, ker se že štirinajst dni poskuša pogovoriti s predstojnikom o bolnikih na oddelku, ki pa nima ne časa ne zanimanja za njene težave, saj je njegova glavna skrb, da veliko operira. Ali ni škoda, če se takšnemu – sicer odličnemu strokovnjaku – zaupa vodenje bolnišničnega oddelka? Žal smo zdravniki soodgovorni, če pride do motenj v odnosih med nami in bolniki. Sem pediater, bil sem prvi in dolgoletni predstojnik Pediatričnega oddelka kirurških strok v Ljubljanskem UKC in me je pred kratkim hudo prizadela usoda novorojenčkov s prirojenimi srčnimi hibami in trpljenje njihovih staršev.
Srčne operacije pri otrocih je v Ljubljani, v UKC, več let uspešno izvajal izraelski srčni kirurg. Zaradi medsebojnih zdrah in nezaupanja med zdravniki se je ta program prekinil. Danes beremo izjave vodilnih v UKC, da se operacije na srcu pri novorojenčkih iz Slovenije izvajajo v Münchnu, Padovi, Pragi in le redkokdaj v ljubljanskem UKC. Ne le zaradi tveganja pri transportu življenjsko ogroženih novorojenčkov v tujo bolnišnico se sprašujem, ali odgovorni zdravniki upoštevajo trpljenje staršev, ki spremljajo lastnega otroka v tujo bolnišnico v neznano okolje. Plačnika pa bi moralo skrbeti neprimerno višji stroški zdravljenja v tujini. Strokovni ugled UKC je prizadet, obenem so moteni dobri in pristni odnosi s starši bolnih otrok, ki naj bi zaupali zdravnikom, da bodo izbrali najboljšo pot v zdravljenje.
Kljub tem kritičnim pripombam, kljub napakam pri zdravljenju na srečo redko s trajnimi posledicami, kljub neprijetnostim in težavam, ki so posledica čakalnih vrst za preiskave, preglede in operacije (slednje poznajo tudi bogate države!), lahko ocenimo, da je strokovno delo naših zdravnikov in njihovih sodelavcev zelo dobro, primerljivo z najboljšimi v tujini. Medsebojni odnosi med zdravnikom in bolnikom pa bi lahko bili boljši.
Legenda slovenskega zdravstva
Prof. Pavle Kornhauser, dr. med., spec. pediatrije, je bil prvi neonatolog v ljubljanski Mestni porodnišnici, vodja otroškega oddelka Kirurške klinike v Ljubljani in nekdanji medicinski direktor Kliničnega centra Ljubljana. Prizadeval si je za uresničitev »ljubljanskega modela otroške kirurgije« in za sožitje malega bolnika z njegovo družino podnevi in ponoči med zdravljenjem v bolnišnici, kar je imenoval »humanizacija hospitalizacije«.
Prof. Kornhauser, ki je v mladih letih vzporedno z medicino študiral tudi klavir, a študij opustil, je do svojega častitljivega 90. jubileja ostal aktiven pianist, med drugim je bil tudi pobudnik in predsednik kulturno-umetniškega društva KC in na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Ob 90. rojstnem dnevu je izdal avtobiografijo z naslovom Zakaj sem ponosen, da sem zdravnik. Še vedno iskriv sogovornik s strastjo govori o svojem poklicu in življenju, iz iskrenih oči pa mu sije žlahtna nesebičnost, tisto čustvo, zaradi česar poklic zdravnika in z njim sam prof. Kornhauser na čelu velja za plemenitega.
