Ste napeti in razdražljivi? Vas je strah dneva, polnega novih nalog? Ste potrti, pozabljate, omahujete z odločitvami? Vas kar po tekočem traku boli glava? Zvečer ne morete zaspati?
Vse to so lahko znaki stresa. Beseda stres izhaja iz angleščine in pomeni napetost, pritisk, obremenitev. Z njo opisujemo na stotine različnih situacij in pritiskov, s katerimi se soočamo v vsakodnevnem življenju (npr. težave v odnosih z ljudmi, z delom povezani pritiski, natrpani urniki, druge obveznosti) in ki v nas povzročajo občutek zaskrbljenosti, tesnobe, nemira in včasih celo jeze. Različna doživetja in okoliščine, ki nas privedejo do določenih dogodkov, doživlja vsak od nas na drugačen način. Vsekakor pa številne raziskave govorijo o škodljivosti prekomernega izpostavljanja pretiranim psihičnim in fizičnim dražljajem iz okolja. Posledica so simptomi, navedeni zgoraj, motnje v socialnih odnosih in slej ko prej tudi bolezenska stanja.
Vsi pa ne doživljamo stresa enako močno. Kar nekatere popolnoma vrže iz tira, je za druge dodatna motivacija in pozitivna stimulacija. Vsakodnevni dogodki in naloge se jim zdijo sami po sebi umevni in popolnoma neškodljivi. Nekateri imajo »dobre in slabe« trenutke in se odzivajo enkrat pozitivno, drugič pa izrazito negativno na skoraj enake dogodke. Spet drugim predstavlja že vsakodnevno vstajanje in misel na delovne obveznosti napor, saj imajo občutek, da ne bodo zmogli.
Dejavnike, ki izzovejo stres, imenujemo stresorji. Organizem zaradi njihovega delovanja deluje hormonsko intenzivno in je usmerjen v mišično reakcijo. Naši predniki so bili zaradi tega opremljeni z obrambnimi mehanizmi in so se lahko ubranili pred fizično nevarnostjo. Sodobni človek pa doživlja veliko več psihološkega stresa. Nanj se je potrebno odzivati umirjeno, z urejenimi mislimi, pravilnim in hitrim odločanjem ter s samokontrolo.
Stres pri otrocih in mladostnikih
Misel, da naši otroci ne občutijo vsakodnevnega pritiska, časovnih stisk, problemov, ki jih nosimo s seboj, je napačna. Dokler so majhni, se nam zdi, da niti dobro ne razumejo, za kaj gre. Vendar se otrok uči z zgledom, manj z besedo, s katero ga želimo prepričati v nasprotno, čemur je priča. Opazuje in dojema prav vse, kar se dogaja okoli njega. Počasi in vztrajno kopiči dnevne informacije v svojo podzavest. Ker imajo tudi otroci različen prag občutljivosti, se na vsakdanje napetosti odzivajo različno.
Ko gredo otroci v šolo, jim želimo ponuditi najboljšo vzgojo in izobraževanje. Zato jih poleg vsakodnevnih šolskih obveznosti vpišemo na različne popoldanske aktivnosti, ki so predvsem odraz razmišljanja v smislu «bolje, da je zaposlen, kot da ga vzgaja ulica«. Učimo ga rednosti obiskovanja, zato včasih komaj uspemo pravočasno iz službe in po otroka v popoldansko bivanje in naprej v glasbeno šolo, na nogomet, k telovadbi, na jezikovni tečaj, … V pretirani zagnanosti in skrbi za otrokov razvoj popolnoma pozabimo, da tudi otrok potrebuje počitek, predvsem pa stik z nami, saj je v šoli prebil 7 ali 8 ur. Obveznosti, ki so mu bile v začetku v veselje, kmalu postanejo odveč. Velikokrat se zgodi, da otrok vztraja pri neki dejavnosti samo zato, ker smo mi kot starši tako rekli, ukazali, zahtevali. Dnevi v tednu so si podobni in natrpani z različnimi obveznostmi, večeri pa so običajno osredotočeni na preglede nalog, pogovorov «Je bilo v šoli kaj novega?«, »Nič.«, «Kako nič?«, «Ja nič«, prehranjevanje in pripravo na spanje, ki je dandanes velikokrat prekratko. In tako iz dneva v dan, tedna v teden, …
Dokler prej priden malček ne zraste v najstnika, ki je vsega naveličan. Posledica je izogibanje šolskim obveznostim, padec učnega uspeha in pomanjkanje interesa za prostočasne dejavnosti. Otrok čuti, da ne zmore biti v šoli «priden«, dosegati srebrnih in zlatih priznanj na različnih tekmovanjih, pa še uspešen v športu, pri jezikih, instrumentu, … Stres, za katerega smo še pred kratkim mislili, da je domena odraslih, se naseli tudi v otroka. Posledica so lahko tudi psihosomatske motnje, ki se lahko razvijejo v bolezenska stanja, če jih ne zaznamo in ne odstranimo pravočasno.
Kako ukrepati?
Zelo pomembno je naučiti otroka prepoznati vzroke stresa. Če jih bo ozavestil in se z njimi soočil, jih bo lažje odpravil. Za učenje ali študij naj si vzame dovolj časa. Najslabše se je učiti tik pred testom ali izpitom. Če opazimo, da otrok ne obvlada prave tehnike učenja, mu jo pomagajmo najti. Če tega nismo vešči, stopimo do šolske svetovalne službe. V srednješolca ne vrtajmo dnevno in mu ne zastavljajmo zanj neskončno zoprnih vprašanj v smislu «Je kaj novega?« ali pa «Si se naučil/a?«. Pomagajmo mu poiskati dejavnosti, ki bodo ublažile posledice stresa. Dejavnosti naj bodo zdravo dozirane. Koristno je ukvarjanje s športom ali tehnike sproščanja. Domače živali dokazano dobro vplivajo na družinske člane. Zelo pomembno je varno družinsko zavetje z mnogimi pogovori o stvareh, ki tarejo vsakega mladostnika. Spomnimo se svojih mladih dni. Težave, dileme in strahovi ostajajo več ali manj podobni tudi v današnjem času. Naj nam ne bo škoda časa za odkrit pogovor z otrokom. Ta nam lahko prihrani marsikatero bolečo izkušnjo kasneje, ko bo srednješolec. Če pa je stres le prehud, poiščimo strokovnjaka.
