Zelo pogosto slišimo izjave „kako lepo je biti otrok, nobenih skrbi, vse imajo, nič jim ne manjka, nam včasih ni bilo tako lepo postlano“, … Pa je vse to res? So življenja naših otrok res tako brezskrbna, enostavna, lepa? Ste mogoče že kdaj pomislili, da jim vse te materialne dobrine pravzaprav ne ustrezajo?
Ko je vsega preveč in otroci komaj osvojijo eno stvar, jih že čaka naslednja.
Ko vse te možnosti, ki jih imajo, preveč utrujajo in izpolnjujejo vsako minuto njihovega življenja.
Ko ni več časa za prosti čas, za enostavne igre – ti loviš, ravbarje in žandarje, zemljo krast, plezanje po drevesih, …
Ko šola postane najpomembnejši del življenja.
Ko je življenje že zelo zgodaj tako zapleteno …
Sama se še prav dobro spominjam nekaterih dogodkov iz svojega otroštva in mladosti, ki jih verjetno ne bom nikoli pozabila. Spominjam se stisk, ki sem jih doživljala kot šolarka: ene so bile posledica iskanja prijateljic in sprejemanja v družbi, druge so se nanašale na družinske odnose in tretje so bile posledica sanjarjenja v šoli in so se kazale sem ter tja kot slabe ocene. Vedno me je malo skrbelo, „kaj bodo doma rekli“. Krmarila sem med pričakovanji staršev in svojimi zmožnostmi, sposobnostmi ter željami, ki so velikokrat silile vsaka na svojo stran.
Kasneje sem kot učiteljica dnevno doživljala in spremljala stiske svojih učencev. Eni so živeli v ločeni družini. Selitev med mamo in očetom je redno povzročala travmo, saj so ob zapuščanju enega doživljali izgubo, ki je bila sicer kratkotrajna, bolela pa je vseeno. Premostili so jo šele, ko so lahko razumsko sprejeli situacijo, v kateri so bivali, za to pa so bila potrebna leta. Drugi so doživljali stisko, ker so starši živeli skupaj, pa je bil eden od njiju verbalno ali fizično agresiven in so velikokrat ponoči trkali na vrata sosedov, da so prebili težke ure v varnejšem zavetju. Spet tretji so živeli v materialno revnem okolju in so nekje iz ozadja tiho občudovali sošolce, ki so se pogovarjali o novi obleki, avtu, potovanjih, računalniški igrici. Zdelo se jim je, da ne spadajo v ta svet, da si ne zaslužijo, da bi govorili s svojimi sošolci. Iskanje njihove identitete je bilo dolgotrajno in boleče. Veliko je bilo tudi takšnih, ki so trpeli zaradi ocen. Šolo so doživljali kot travmo in vsak test, spraševanje, naloga jim je pomenila visoko stopnico, ki so jo komaj zmogli ali pa so se spotaknili čeznjo. Ne boste verjeli, a tudi tisti „ta pridni“, odličnjaki, „piflarji“, so bili v težavah, ko so dobili štirico in bognedaj še slabšo oceno.
Nekateri starši velikokrat popolnoma nezavedno povzročijo stisko svojih otrok, ko svoje neizživete ambicije preložijo na otroka. Kar njim ni uspelo, naj otroku. Uredijo mu materialne možnosti za razvoj na glasbenem področju, vpišejo ga v jezikovni tečaj, vodijo ga k uram plavanja, gimnastike, baleta in na koncu je seveda popolnoma normalno pričakovati odličen učni uspeh. Otrok sicer vse to doseže, vsi mu ploskajo, ga hvalijo, vendar … Smo kot starši dovolj pozorni na to, kaj otrok pravzaprav želi, ali raje zapademo v splošno formulo „ naj se razvija, izobražuje, ne bo mogel v dobro srednjo šolo, če ne bo dobrih ocen, prav je, da je polno zaposlen, mu vsaj neumnosti ne hodijo po glavi“ in podobno? Pa je to res naš otrok ali smo svoj jaz vsadili vanj in sedaj gledamo pravzaprav svoj odsev v njem?
KAKO REŠEVATI STISKE?
Če smo starši premalo pozorni, če mislimo, da je edino prav, da otrok tekoče izpolnjuje obveznosti, potem se bo počasi zaprl vase, okoli sebe zgradil najprej nizko ograjo, ki bo z njegovim odraščanjem rasla in se debelila. Obveznosti bo izpolnjeval nam na ljubo. Ne bo ugovarjal, bodisi zato, ker nas ne bo želel prizadeti, bodisi zato, ker smo ga “prepričali”, kako krasno je, da počne vse to, kar smo mu naložili. Ko bo globoko v najstniškem obdobju, bo živel v svojem svetu, v katerega ne bomo imeli več vstopa. Če smo spregledali opozorilna znamenja, ki so se vedno prav po malem nakazovala, potem smo si vrata do svojega otroka zaprli. Težko bomo uspeli priti do njih, saj bodo otroci prepričani, da se preveč vtikamo vanje. Zavedati se moramo, da so vse odvisnosti, v katere otrok zapade, posledica skrivanja nečesa, kompenziranja stiske. Zato bodimo tenkočutni, čuječi, spoštujmo njegove želje, seveda do zdrave in razumne meje. Tako se bo počutil varnega in sprejetega. Sodelujmo s šolo, bodimo na tekočem, zanimajmo se zanj. Včasih kot starši velikokrat zaradi prevelike čustvene vpletenosti ne vidimo tistega, kar bi morali videti. Zato je prav, da prisluhnemo učitelju ali svetovalnemu delavcu, ki je dobronameren. Od otroka ne pričakujmo preveč, ne lomimo kopij na njegovem hrbtu zato, ker ne izpolnjuje naših neizživetih ambicij. Svoja pričakovanja prilagodimo njegovim sposobnostim in posebnostim in imeli bomo zadovoljnega otroka, ki bo lahko dal od sebe več, kot da tedaj, ko se od njega pričakuje ali celo zahteva nekaj, česar ne zmore.
