Levkoplakija ali levkokeratoza je klinični izraz za belo liso ali plak na sluznici, ki je ne moremo odstraniti s površine. Nastane zaradi različnih anomalij celic na površini sluznice, največkrat gre za čezmerno nenevarno poroževanje. Sindrom levkoplakije se lahko pojavi kjer koli, kjer je sluznica, torej na moških in ženskih reproduktivnih organih, vključno z materničnim vratom, na požiralniku, mehurju in v ustni votlini. V slednji jo v glavnem zelo hitro sami odkrijemo, saj se pojavi na notranji strani lic, na dlesnih, na vogalih ust, na trdem delu neba in na ustnem dnu.
Levkoplakija ni bolezen sama po sebi, pač pa so belkasti madeži sindrom, zato je treba postaviti natančno diagnostiko. Zelo pomembno je zgodnje odkrivanje sprememb na sluznici, ki bo z ustreznim zdravljenjem preprečilo širjenje v maligno spremembo.
Avtorica: Petra Bauman
V sodelovanju z Romano Mance Kristan, dr. dent. med. spec., Zdravstveni dom Adolfa Drolca Maribor
Je levkoplakija rak?
Levkoplakija je predrakava (prekancerozna) lezija, zato je vsako takšno spremembo treba jemati zelo resno in pred kakršnim koli posegom obvezno izvesti biopsijo in histopatološki pregled – odvzem koščka sluznice in analiza pod mikroskopom. Zagotovo znanega razloga za pojav ni. Možni razlogi pa so po besedah Romane Mance Kristan tobak, alkohol, candida albicans in kronično lokalno draženje. Slednje je lahko posledica dolgotrajnega uživanja vroče, močno začinjene hrane ali pri starejših nepravilno nameščene ali poškodovane zobne proteze.
Bele lezije, ki nastanejo v neposredni bližini ostrih robov odlomljenih plomb, grobih in ostrih površin zob ali zaradi pretiranega ščetkanja zob s trdo zobno ščetko in stalnega grizenja zaradi neustreznih zobnih protez, se imenuje frikcijska keratoza. Več levkoplakije je najti pri bolnikih z virusom HIV. Med dejavniki tveganja za levkoplakijo pa je še večletna izpostavljenost ultravijoličnemu sevanju.
Razvoj levkoplakije
Levkoplakija praviloma nastaja več mesecev, čeprav v večini primerov postane opazna že po dveh tednih. Sprememba ni boleča, le včasih je bolj občutljiva na dražljaje ob vroči ali mrzli hrani. Pojavlja se v treh kliničnih oblikah, najpogosteje je homogena (uniformna bela z gladko ali nagubano površino), redkeje pa zrnčasta in še redkeje bradavičasta.
Slednji dve sta nevarnejši za maligno spremembo, katere pogostost je 4–6 odstotkov. Levkoplakija je predrakavo stanje sluznice, in ko beli madeži izgubijo lesk in površina postane hrapava, pokrita z razjedami, trdimi robovi in izrastki, je to že znak degeneracije v raka.
Levkoplakija ni ena sama bolezen
Ko govorimo o levkoplakiji, ne govorimo o eni bolezni, pač pa o sindromu, ki lahko skriva različne bolezni: lichen planus, hiperplastično kandidiazo, lasasto levkoplakijo (najdemo jo pri okuženih z virusom epstein-barr oz. pri okuženih s HIV in se kaže kot nagrbančeni trakovi, predvsem na robovih jezika), kronično grizenje, s tobakom povzročena keratoza, levkoedem ali kemična opeklina.
Lichen (ruber) planus
Lichen planus se pojavlja na notranji strani zapestij, podlakteh in nogah ter na sluznicah ust, genitalij in zadnjika. Tam se pojavijo za lečo velike papule sivkaste, rožnato rdeče ali vijoličaste barve. Bolezen se lahko umiri ali se ponavlja, traja pa lahko tudi več let. Včasih jo je težko razlikovati od psoriaze (luskavice), ekcema ali drugih bolezni s podobnimi znaki, a prav vijoličasta kožna sprememba nakazuje, da gre za lichen planus.
Še pred nastankom papule se lahko pojavi rahlo srbenje, lahko tudi pekoč občutek ali bolečina. Akutne oblike bolezni lahko spremljajo še glavobol, utrujenost in razdraženost. Bolezen ni okužba in ni nalezljiva. Natančni vzroki za vznik bolezni za zdaj še niso poznani, gre pa za imunološke dejavnike. Sumi se, da na izbruh bolezni vplivajo določena zdravila (npr. sintetični antimalariki ali preparati zlata), okužbe z virusom hepatitisa C, presaditve organov, ženski spol in starostna doba 20–50 let.
Zdravljenje
Zdravljenje poteka najprej z odstranitvijo možnega vzroka (npr. kajenja), terapija prvega izbora pa je ekscizija (torej kirurška odstranitev) lezije. Pooperacijske bolečine, ki navadno niso močne, se lajšajo z običajnimi protibolečinskimi zdravili. Celjenje traja do dva tedna. V prvih dneh po odstranitvi je normalna manjša oteklina.
Levkoplakija v prihodnosti
Z daljšanjem življenjske dobe narašča število starejšega prebivalstva, zato se pričakuje več nenormalnih sprememb na mehkih tkivih zaradi kroničnih lokalnih dejavnikov. Z leti namreč narašča potreba po protetičnih nadomestkih, posledice na ustni sluznici pa so prisotne tudi zaradi dolgoletnih razvad, kot je močno kajenje.
