Rak dojke je najpogostejši rak žensk v razvitem svetu. Na leto zboli več kot 1.000 Slovenk in na žalost je zbolevnost še vedno v porastu. Pojavnost bolezni se povečuje s starostjo ženske. Največ žensk zboli po 50. letu starosti, vendar pa tudi pri mlajših ženskah rak dojke ni izjema. Glede na klinični potek ima bolezen več obrazov. Asist. mag. Erika Matos, dr. med., z Onkološkega inštituta Ljubljana pravi, da je rak dojke lahko hormonsko odvisen ali pa neodvisen in da sta od tega močno odvisna potek bolezni in zdravljenje.
Avtor: Saša Vrbančič
Izvor raka dojke
Rak dojke najpogosteje, kar v 70–80 %, vznikne v režnjičih in izvodilih, torej iz epitelija. Zato govorimo o karcinomu. Sarkomi, rakaste bolezni, ki vzniknejo iz opornega tkiva, imajo zelo redko svoj izvor v dojkah. Kadar rakave celice še niso prešle bazalne membrane, govorimo o neinvazivnem karcinomu. V tem primeru rakave celice še niso prodrle v krvne in limfne žile ali pa metastazirale v oddaljene organe, zato je tudi prognoza ugodnejša in zdravljenje ponavadi uspešnejše.
Glede na anatomski obseg bolezni razvrstimo rak dojke v tri skupine:
- operabilni,
- lokalno napredovani in
- razsejani rak.
Operabilni rak
dojke je omejen na dojko in pripadajoče pazdušne bezgavke. Operacija ima v tem primeru prednost, dopolnita pa jo sistemsko zdravljenje in obsevanje. Pooperativno sistemsko zdravljenje imenujemo tudi dopolnilno sistemsko zdravljenje. Z njim želimo uničiti mikrozasevke raka in s tem zmanjšati možnosti za ponovitev bolezni in podaljšati preživetje.
Lokalno napredovani rak
dojke je ravno tako omejen na dojko in pripadajoče regionalne bezgavke, torej bezgavke v pazdušni in nadključnični kotanji. Sama velikost tumorja in tudi prizadetost bezgavk onemogočata radikalnejšo operacijo, se pravi odstranitev tumorja z zadostnim varnostnim robom. Zato ima v tem primeru prednost sistemsko zdravljenje, s katerim želimo doseči zmanjšanje lokalnega obsega bolezni in operabilnost.
Tudi vnetni rak dojke, posebna oblika lokalno napredovanega raka dojke, se zdravi na takšen način. Za to vrsto raka je značilna agresivna rast in hitro napredovanje, ki se kaže z rdečo in zadebeljeno kožo dojke. Pogosto govorimo o »pomarančasti« koži.
Razsejani rak
Rak je razsejan takrat, kadar so v telesu prisotni oddaljeni zasevki, ki jih lahko dokažemo s kliničnim pregledom ali slikovnimi preiskavami. Bolezen je v tem stadiju neozdravljiva, z zdravljenjem pa lahko dosežemo zazdravitev in predvsem podaljšanje kakovostnega življenja. Ker gre v primeru razsejanega raka za sistemsko bolezen oziroma prizadetost več organov, ima ključno mesto sistemsko zdravljenje.
Kaj pomeni sistemsko zdravljenje?
Sistemsko zdravljenje raka dojke obsega citostatike (kemoterapija), hormonsko terapijo in tarčna zdravila. Tovrstno zdravljenje poveča možnosti ozdravitve in nudi večje možnosti ohranitvene operacije operabilnega in lokalno napredovanega raka dojke. Tako imenovano dopolnilno sistemsko zdravljenje omogoča dvema tretjinama bolnic z operabilnim in lokalno napredovanim rakom ozdravitev. Bolnicam z razsejanim rakom dojke pa prinaša večje možnosti zazdravitve, in sicer podaljšanje kakovostnega življenja.
Kemoterapija
Zdravljenje s citostatiki (kemoterapija) ni usmerjeno zdravljenje. Učinkuje na vse, predvsem pa na hitro deleče se celice, kar rakaste celice zagotovo so. Vendar pa prizadene tudi normalne celice organizma (sluznico, prebavne poti, lase, krvne celice). Zato takšno zdravljenje spremljajo številni takojšnji in kasnejši neželeni učinki. Kljub vsemu pa je takšno zdravljenje zelo učinkovito. Glede na statistične podatke dopolnilno sistemsko zdravljenje zmanjša tveganje za ponovitev bolezni in posledično smrt za dobrih 30 odstotkov pri bolnicah, mlajših od 50 let, in za dobrih 20 odstotkov pri starejših.
Mag. Matosova pravi, da si onkologi veliko obetajo od novih bioloških in tarčnih zdravil, ki omogočajo bolj usmerjeno in k posamezni bolnici oziroma biološkim značilnostim njenega tumorja prilagojeno zdravljenje.
Tarčna zdravila
To so zdravila, ki imajo za prijemališče svojega delovanja znano tarčo v rakasti celici. Tarča je lahko zunajcelična domena receptorja v membrani, ki se razteza preko membrane rakaste celice, lahko pa jo najdemo tudi v celični notranjosti. Prijemališče tarčnega zdravila je lahko tudi celica vezivnega tkiva ali ožilja v tumorju. Tarča je prisotna samo v tumorskem tkivu oziroma je v normalnih tkivih bistveno manj izražena. Zato takšno zdravilo deluje usmerjeno samo na rakasto tkivo, v katerem je izražen ta receptor. Posledica tega je večja učinkovitost in manj neželenih učinkov zdravljenja. Po drugi strani pa to pomeni, da je zdravljenje učinkovito samo takrat, kadar je v tumorju prisotna tarča, na katero je usmerjeno tarčno zdravilo.
Razvoj teh zdravil so omogočile zahtevne in drage metode genske tehnologije, s pomočjo katerih je mogoče v laboratorijih izdelati monoklonska protitelesa, ki blokirajo točno določeno tarčo. Receptor na rakavi celici po vezavi protitelesa izgubi svojo moč. Glede na definicijo, bi v to skupino tarčnih zdravil lahko uvrstili tudi hormonska zdravila, saj so le-ta učinkovita le pri bolnicah s hormonsko odvisnimi raki. To so raki, kjer so na tumorskih celicah izraženi estrogenski ali progesteronski receptorji.
Obeti za prihodnost
V zadnjih letih se je zaradi novih in učinkovitih zdravil preživetje bolnic z rakom dojke pomembno izboljšalo. Ker je delovanje nekaterih tarčnih zdravil še slabo poznano in ker še slabo poznamo medsebojne učinke različnih novih zdravil, njihove takojšnje ter pozne neželene učinke, je potreben strog nadzor nad njihovim predpisovanjem. Tovrstna zdravila morajo predpisovati samo izkušeni internisti onkologi v bolnišnici, kjer se zbirajo vse informacije, povezane z zdravljenjem, in kjer je prisotno izurjeno medicinsko osebje. Tudi bolnice imajo pomembno vlogo, saj lahko s skrbnim poročanjem in z opažanji o svojem počutju pomembno prispevajo k optimalnemu zdravljenju.
Dojka je zgrajena iz žleznega tkiva, ki je urejeno v režnjiče ali lobule. Iz njih izhajajo proti prsni bradavici izvodila ali duktusi. Oboje – režnjiče in izvodila – sestavljajo epitelne celice, ki so z bazalno membrano ločene od okolnega opornega tkiva. To je sestavljeno iz maščevja in veziva, v katerem so krvne žile, živci in limfne žile, v njem pa najdemo tudi limfatično tkivo.
