Prezgodnji porod je eden od poglavitnih razlogov umrljivosti pred rojstvom. K uspešnemu ohranjanju in razvoju nedonošenega otroka bi morda v prihodnosti lahko bistveno pripomogla nova metoda, ki so jo nedavno objavili v ugledni mednarodni strokovni reviji Nature Communications (v članku An extra-uterine system to physiologically support the extreme premature lamb). Za zdaj so poskus izvedli na živalskem modelu – ovcah, v prihodnosti pa bi lahko metoda koristila tudi ljudem. Ameriškim raziskovalcem na področju fetalne medicine oziroma pediatrije je namreč uspelo izdelati tako imenovano umetno maternico. Ta je omogočila uspevanje ovčjega ploda od 105. dneva gestacijske starosti, kar ustreza 22. do 24. tednu gestacijske starosti pri človeku.
Avtorica: Maja Korošak
Tudi prof. dr. Irma Virant Klun, klinična embriologinja in vodja Laboratorija za oploditev z biomedicinsko pomočjo na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana, je mnenja, da gre za vrhunski dosežek. Izpostaviti želi, da je bila za zdaj ta metoda uporabljena na živalskem modelu, a da gre vendarle za izjemno delo. Prenos te metode v humano medicino pa še ni možen in je stvar morebitne prihodnosti. Pohvali delo znanstvenikov, ki so metodo razvili: »Šlo je za poglobljeno delo, ki ga je opravila interdisciplinarna skupina strokovnjakov, kliničnih in temeljnih raziskovalcev. Izjemno so dodelali model, v omenjenem članku praktično ni znanstvenih špekulacij in članek že napoveduje možnost uporabe te metode v humani reproduktivni medicini. Namen dela je plemenit: nedonošenčke, ki še niso sposobni samostojnega življenja, bi pod umetnimi pogoji lahko razvili do gestacijske starosti, ko bi lahko sami zaživeli.«
Enake razmere za razvoj kot v maternici
Avtorji so na podlagi dolgoletnih izkušenj in predhodnih poskusov dodelali vse tehnične podrobnosti, da so za plod ustvarili primerljive razmere za razvoj, kot so v maternici.
Poskus je potekal tako, da so osmim brejim ovcam odvzeli plodove iz maternice po 105 dnevih gestacije. Vzpostavili so oksigenacijski krog, vstavili so kanile (cevke) v popkovnično veno in arteriji ter tako delo popkovnice prenesli na umetni oksigenator. Nato so plod dali v biovrečko, napolnjeno z dvema do tremi litri sintetične plodovnice. V omenjenem članku je opisano, kako so do razvoja te male biovrečke prišli od začetnih poskusov s tridesetlitrskimi inkubatorji. Nadalje so s pomočjo posebne črpalke ves čas dovajali novo, sintetično plodovnico, ki je zelo nežno, po principu gravitacije, izrivala staro plodovnico in jo s tem osveževala. Posebno poglavje je bila sestava hranil in hormonov, ki jih je plod preko umetne popkovnice oziroma infuzije dobival za preživetje in razvoj. To je bila kompletna prehrana, ki jo potrebuje plod: predvsem ogljikovi hidrati (dekstroza), aminokisline, železo in drugi minerali ter vitamini, dodajali so tudi heparin, eritropoetin, prostaglandin E, insulin in druge substance. Izjemno natančno so spremljali delovanje srca z ultrazvokom, preskrbljenost krvi s kisikom, razvoj pljuč, možganov in opravljali jetrne teste.
Normalen razvoj
Po 28 dneh, ko so jagenjčki zrasli, so se začeli normalno gibati, odpirali so oči in dlaka jim je normalno zrasla. Takrat so jih vzeli iz vrečke, odstranili so kanule in živali so bile zmožne po predhodni krajši ventilaciji same dihati.
Poznejše analize so pokazale, da gre za normalno razvite jagenjčke. Pri njih so ugotovili normalen razvoj tkiv, možganov in pljuč ter drugih organov. Razvijali so se zelo podobno kot tisti v maternicah štirih kontrolnih ovc. Dr. Virant Klun še pove, da jo še posebno očara to, kako kompleksno, dosledno, organizirano in interdisciplinarno so raziskovalci zagrizli v ta res težak problem in znanstveno skušali realizirati idejo. Vse, kar so pri poskusu uporabili, je lahko dostopno: oksigenator ali biovrečke za enkratno uporabo se dobijo na trgu, imajo polietilenski film, ki je zelo pomemben, ker ima protimikrobno delovanje, je prosojen in prenaša zvok, in slednje je bilo pomembno za spremljanje jagenjčkov.«
Ko plod ne more preživeti
V ginekologiji in porodništvu se pojavlja prezgodnji porod v različnih obdobjih nosečnosti oziroma gestacijske starosti zarodka/ploda. Včasih se prezgodaj rodi otrok, ki lahko preživi s pomočjo sodobnega znanja iz porodništva in pediatrije ter neonatologije. Lahko pa pride do prezgodnjega poroda tako zgodaj, da plod še nima dovolj razvitih organov, da bi lahko preživel. Vzroke, da pride do prezgodnjega poroda, lahko na grobo razdelimo v tri skupine: prezgodnji popadki, prezgodnji razpok jajčnih ovojev, praviloma zaradi infekcije, ali pa prezgodnje odpiranje materničnega vratu.
K tem razlogom lahko prištejemo še stanja in bolezni, ki se pojavijo v nosečnosti in prisilijo v predčasno prekinitev nosečnosti zato, ker je ogrožena nosečnica ali plod sam (na primer pri hudi hipertenziji ali ledvični bolezni s povečanim izločanjem beljakovin, zastoju plodove rasti, prezgodnjem ločevanju posteljice, predležeči posteljici s krvavitvijo ipd.). In v takšnih primerih bi si lahko pomagali s to novo metodo. Postavlja pa se veliko vprašanje, pove dr. Irma Virant Klun, kako in kdaj se bo lahko ta metoda aplicirala v humani medicini.
Velik korak naprej
Misel, da bi človeški zarodek oziroma plod razvijali v nekakšni vrečki, je pravzaprav kar malo strašljiva. »Študijo pa jemljemo kot pozitivno, saj nakazuje, da bi se del razvoja prezgodaj porojenega ploda dalo na ta način izpeljati,« zatrdi dr. Virant Klun, a hkrati priznava, da je vprašanje, kako to izvesti pri človeku, težavno in pot do tega, da bi našli pravi način, ki bi bil pri človeku prav tako uspešen, je zelo verjetno še dolga. »Vprašanje je težko tako s strokovnega vidika kakor tudi etično. Vendar menim, da je vrata treba odpreti in spremljati razvoj, se o tem v strokovnih krogih pogovarjati in videli bomo, kaj bo prinesel čas. Vsekakor bi bil prehod z živalskega na človeški model zelo zahteven. To je nekaj povsem novega, nekaj, o čemer smo nekoč razmišljali, da ni možno, narejen je bil velik korak naprej in tudi stroka je še v dvomih ter potreben je čas, da zadeva dozori. Želim si, da bi ta napredek nekoč prišel v humano reproduktivno medicino in upam, da bomo našli način, da bo to znanje postalo uporabno v humani reproduktivni medicini.« Kdaj pa bi ta prihodnost lahko nastopila? »Morda v prihodnjih letih ali prihodnjem desetletju.«
