Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Obstaja šala, da se z upokojencem ne da dogovoriti za sestanek, ker je tako zaposlen, da nima nikoli prav nič časa. Pa vendarle se potem skozi leta zaradi številnih vzrokov, kot so smrti družinskih članov, prijateljev, kolegov, znancev pa tudi bolezni in še marsičesa lahko zgodi, da se njegov krog ljudi zmanjša in starostnik postane osamljen. Še več, mnogi so skozi svoje življenje doživeli marsikatero bridkost, na stara leta pa so pozabljeni od sveta, velikokrat s tako nizko pokojnino, da se komaj preživljajo.

#projekVida je glasbeni, družbeno odgovoren projekt društva Humanitarček, ki med drugim opozarja prav na pozabljene starostnike. Eden od ljudi, ki v okviru tega društva pomaga starostnikom, pa je Mišel Ristov, univ. dipl. soc. del., ki kot socialni delavec dela tudi v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor.

Avtorica: Katja Štucin

Priča ste številnim pretresljivim zgodbam, ki človeka presunejo, spravijo v jok, ga celo zbudijo, da na življenje začne gledati drugače. Lahko za tiste, ki jih ne poznajo, na kratko orišete različne primere starostnikov?

V Sloveniji je 37.000 starostnikov, ki ne dosegajo pogojev zagotovljene starostne pokojnine in imajo pod tristo evrov mesečnih dohodkov. To je deset evrov na dan za popolnoma vse funkcionalne stroške oziroma – za boljšo predstavo – za plačilo položnic, ogrevanje, hrano, pijačo, oblačila … S takšnim finančnim stanjem je za kogar koli v Sloveniji nemogoče preživeti. #projekVida je nastal kot družbeno odgovoren in obenem kritičen projekt, s katerim smo nehali govoriti o manj kot dveh odstotkih upokojencev, ampak smo jim dali pravo številko, imena, zgodbe. Gre za popolnoma resnične zgodbe naših starostnikov, ki odkrivajo, da slovenska družba za vrati skriva zlorabe, agresijo, hudo pomanjkanje …

Veliko ljudi namreč niti ne pomisli, zakaj soseda brska po smeteh, zakaj se iz sosedove hiše kljub mrazu ne kadi iz dimnika in pravzaprav kdo je nekdo, ki mu po plačilu položnic petnajstega v mesecu ostane manj kot 50 evrov, s katerimi more nekako preživeti. Sam projekt pa ima tudi povezovalno vlogo, saj so se v njem združile pridne roke starostnikov, ki izdelujejo izdelke v zameno za tople obroke. Gre za tako imenovane »lunch bag«, kjer je v papirnati vrečki njihov izdelek, na USB-ključku zgodbe ter avtorski glasbeni album, ki sva ga pripravila s Tinkaro Kovač.

Zakaj se projekt imenuje #projekVida?

#projektVida je posvečen gospe Vidi M., ki nam je ni uspelo pravi čas rešiti in je na koncu umrla zaradi pljučnice, dehidracije in kaheksije (stradanja). Vse to so diagnoze, zaradi katerih se v 21. stoletju ne bi smelo umirati. In vse to je še toliko bolj žalostno, ker se je zgodilo, ko je bila gospa dejansko obkrožena s sosedi. Vida in posledično #projektVida je tako opomin za našo družbo.

Če strnemo, imajo starostniki po vseh težkih trenutkih, ki so jih preživeli, velikokrat tako finančne, bivanjske kot zdravstvene težave, ki so hude in nepredstavljive. Pa je pri starostnikih, ki jih srečujete, težava tudi osamljenost?

Največja težava je hiter tempo, ki zelo hitro vodi v osamljenost že pri mlajših, pri starostnikih pa je to še toliko bolj pereča težava. Nimajo družabnih omrežij, njihova socialna mreža se ruši zaradi naravnih izgub, ne znajo se več vključevati v samo družbo. Velik problem so tudi selitve iz ruralnih okolij v urbana naselja z idejo, da bodo bližje infrastrukturam.

Je osamljenost po vašem mnenju ena bolj razširjenih stisk današnjih starih ljudi?

Zelo. Osamljenost je težava. Ohlapne družinske vezi, hiter tempo in splošno instantno hitenje pa še toliko poslabšata osamljenost. Ljudje se začnejo zapirati vase – krog je sklenjen.

V sodobnem svetu obstajajo številni načini, kako se lahko tudi starostnik vključi v določene dejavnosti in s tem razširi svojo okrnjeno socialno mrežo. Kaj vse lahko storijo? Vi mnogim omogočite bivanje v domu, povezujete posameznike med seboj, jim naročite kakšne izdelke, ki jih z veseljem naredijo …

V Mariboru vabimo vse starostnike – in tudi mlajše – v Galerijo Kreativnih, v mansardo, kjer zdaj že tretji mesec živi projekt, ki smo ga poimenovali Pletemo s srcem. Z lastnico Nino Šraj smo mansardo spremenili v pravo dnevno sobo in zbrali volno. V odpiralnem času so tako vsi vabljeni, da pletejo, kvačkajo, se družijo … Izdelki pa so nato namenjeni brezdomcem. Druženje je brez obveznosti, seveda v okviru odpiralnega časa. Lahko ostaneš nekaj minut, lahko več ur. Spodbujamo »naravno« druženje in ne toliko delavnic.

Kakšna naj bi bila vloga družine pri tem, da bi se starostnik počutil čim manj osamljenega, kakšna vloga države in kakšna družbe nasploh?

Največjo vlogo ima družba, za katero se zdi, da starostnike kar odpiše. Pozdravite sosedo, pomagajte ji odnesti smeti, ji namenite prijazno besedo … To je že veliko.

Z vašim projektom ste res ogromno pripomogli k ozaveščanju javnosti, da smo zdaj bolj pozorni na starostnike. Zdaj se ljudje tudi obračajo na vas, ker se jim zdi, da bi z vašo pomočjo lahko tudi sami pomagali, kajne?

Res je, ljudem z veseljem priskočimo na pomoč z nasveti, stvarmi. Do novega leta so nam javili 262 #vid, od tega 41 družin, 137 žensk in 84 moških. Našim merilom pomoči je ustrezalo 29 družin, 98 žensk in 83 moških. Pri ostalih je bilo ugotovljeno, da gre za poskuse zlorabe naše pomoči, nismo mogli priti do dokazil ali pa osebe preprosto niso obstajale. 12 družin smo napotili na Botrstvo in Verigo toplih ljudi, sami pa jim priskrbeli pakete »božične hrane«, 17 smo uredili reden dostop do hrane, vključili CSD, štirim smo pomagali s kurjavo.

Med posamezniki smo poslali/dostavili novih 76 paketov, razdelili skupno 1.800 bonov za obroke (nekateri so prejeli mesečne sklope, drugi letne), desetim poravnali dostavo hrane na dom (dva sta še v dogovarjanju), se v 12 pekarnah dogovorili za gratis pekovske izdelke zanje. Zamenjali smo devet pip, osem ročk za prhanje in šest straniščnih desk (v celem letu 32). Porabili smo 70 litrov razkužila.

Za dve gospe smo s pomočjo lokalnih centrov za socialno delo (CSD) uredili domove, pri treh je bila potrebna takojšnja hospitalizacija, pri dveh pa čez kakšen teden. Za šest jim s pomočjo lokalnih skupnosti iščemo nove namestitve, čaka pa nas 33 prenov/obnov in od tega pri 28 čakamo dodatno pomoč CSD. Povezali smo se s 26 društvi. S starostniki smo pripravili 1000 izdelkov za »lunch pakete« in 500 za podjetja. Zdaj bomo nadaljevali naše delo. V februarju prihaja portal #Vida. Prihajajo naše ideje za vsakega in če nam uspe – vseslovenska mreža.

Za konec vas prosim za kakšen koristen nasvet. Kaj lahko storijo osamljeni starostniki, da bo njihovo življenje karseda kakovostno in kaj lahko za to storimo posamezniki, ki jih obkrožamo?

Ogromno je delavnic medgeneracijskega druženja, le udeležiti se jih je treba. To velja predvsem na starejše, naj ne odlašajo, ampak se odločijo za obisk tovrstnih dejavnosti. Za mlajše pa naj bom še bolj konkreten. Nekaj toplih besed na avtobusu ali v čakalnici že pomeni veliko. Verjemite, da so lahko še kako ogromnega pomena. Da ne govorim o tem, kako veliko lahko dosežemo že z obiskom pri sosedi, ki ji lahko namenimo tudi nekaj vrstic v dvigalu. Bodimo sočutni, odprimo oči in vsi bomo imeli nekaj od tega.

ABC

A V Sloveniji je 37.000 starostnikov, ki ne dosegajo pogojev zagotovljene starostne pokojnine in imajo pod 300 evrov mesečnih dohodkov.

B Veliko starostnikov nima družabnih omrežij, njihova socialna mreža se ruši zaradi naravnih izgub, ne znajo se več vključevati v samo družbo in so zelo osamljeni.

C Vsak med nami lahko doda kamenček v mozaik za lepše življenje vseh.