Presaditev srca – okrevanje in zgodbe preživelih

Med nami so ljudje, ki jim v prsih bije tuje srce. Hvaležni so za vsak nov dan, a pot do tu ni bila lahka. Pogovarjali smo se s tremi, ki jim je presaditev srca rešila življenje in ga izboljšala. Najprej pa poglejmo, kako poteka postopek presaditve in kdo se lahko uvrsti na čakalno listo za ta dragoceni organ.

Kako poteka transplantacija srca?

Za presaditev srca se odločijo pri bolnikih z napredovalim srčnim popuščanjem takrat, ko nobeno drugo zdravljenje ni več učinkovito. Gre za zapleten poseg, z možnimi različnimi zapleti, ki bolnike tudi življenjsko ogrožajo. Zato so po operaciji in do odpusta potrebne natančne kontrole. Zdravljenje izvaja multidisciplinarni tim.

Ko je operacija zaključena, bolnika premestijo v intenzivno enoto, saj so najpogostejši zapleti kirurške narave, in sicer lahko pride do krvavitev ali pojava strdkov. Pogoste so tudi zavrnitvene reakcije ali pride do odpovedi presadka, in to zdravijo z zdravili za zaviranje imunskega odziva. Zaradi tega so bolniki dovzetnejši za okužbe.

Kako poteka okrevanje po presaditvi srca?

Po posegu je bolnik uspavan in ga umetno predihavajo. Ko lahko samostojno diha, ga zbudijo iz umetne kome.  Bolniki so v tem času lahko zmedeni ali psihično spremenjeni, vendar to največkrat hitro izzveni. Prihaja lahko tudi do oteženega dihanja ali bolečin. Bolniki različno hitro okrevajo, na to vpliva tudi to, v kakšni fizični kondiciji je bolnik in njegovo sodelovanje pri rehabilitaciji.

Kar kmalu začnejo z dihalno in gibalno fizioterapijo. Potem bolnika premestijo na drug oddelek, kjer postopno prilagajajo odmerke imunosupresivnih zdravil, uvedejo antibiotično terapijo in nadaljujejo z rehabilitacijo, bolnik pa se privaja na življenje s presajenim srcem.  V tem času ima bolnik pogoste in redne kontrole delovanja presajenega srca.

Če ni zapletov, bolnik v bolnišnici ostane dva do tri tedne in se vrne domov, ko lahko samostojno skrbi zase in zmore običajne napore. Bolnike običajno vključijo v sistem za  telemedicinsko spremljanje, ki omogoča nadzor nad vitalnimi funkcijami in dodatne elektronske posvete, sicer pa so redno spremljani v subspecialistični transplantacijski ambulanti. Ti pregledi so v prvih mesecih pogostejši, saj je takrat možnost zavrnitve organa večja. Sčasoma se odmerki imunosupresivnih zdravil zmanjšajo in s tem se zmanjša nevarnost okužbe. 

Vendar pa mora bolnik imunosupresivna zdravila jemati doživljenjsko, saj bi sicer prišlo do zavrnitve in odpovedi presajenega srca. Poleg teh zdravil pa bolniki jemljejo še vrsto drugih zdravil. Večina bolnikov lahko zaživi normalno življenje z novim srcem.  

Življenje Albina Razdevška po operaciji

Albin Razdevšek iz Dobje vasi pri Ravnah na Koroškem s presajenim srcem živi od leta 2019, torej šest let. Danes je hvaležen, da se je njegova bolezen tako daleč razvila, da je bila potrebna transplantacija srca. Zdaj namreč živi zares kakovostno življenje. Star je 53 let.

Kako je potekalo njegovo zdravljenje?

V letu 2003 so mu ugotovili pešanje srca in z zdravili je kar nekako šlo do leta 2015, ko je srce kljub temu opešalo. Ker v doglednem času ni bilo ustreznega donatorja srca, je v naslednjem letu prejel mehansko podporo srcu. Potem se je zapletlo tudi to in 105 dni je čakal na nujni listi za presaditev ter ves ta čas preživel v bolnišnici. Končno je dočakal trenutek, ko so mu povedali, da so našli ustreznega donatorja. Operacija je uspela, čez dva ali tri dni pa je prišlo do zavrnitve srca, vendar se je na koncu vse lepo izšlo. Zdaj se, kot pravi sam, piše lepa zgodba.

Kako zdaj živi?

Redno hodi v planine, najpogosteje se povzpne na Peco in na Raduho, redno obiskuje tudi Uršljo goro. To je bil tudi prvi hrib, na katerega je stopil po transplantaciji, od takrat je na vrhu stal več kot tristokrat. Invalidsko je upokojen, dneve si zapolnjuje s prostovoljstvom, postal je voznik v projektu Prostofer. Vozi po vsej Sloveniji, največkrat je potrebno koga odpeljati na specialistični pregled, na primer v Ljubljano, Valdoltro … Kot pravi, uživa življenje. Pravzaprav lahko dela vse, omejitve so le majhne. Omejevati se na primer mora pri hrani, nekatere jedi so odsvetovane, a to mu ni težko, ne občuti nobenega pomanjkanja. Zdravila proti okužbam in zavrnitvi organa mora jemati do konca življenja, a tudi to je vzel v zakup. Včlanil se je v koronarno društvo in druženje v njem mu veliko pomeni. 

Najpomembneje se mu zdi to, da se zjutraj zbudi brez težav in dela tisto, kar hoče, brez večjih omejitev. Počuti se popolnoma zdrav, pogosto celo pozabi, da v sebi nosi tuje srce. V sebi ostaja miren in skorajda ga ne more nobena stvar več iztiriti. Ohranja veselje do življenja.

Življenje Petra Sidarja po menjavi srca

Peter Sidar iz Slovenj Gradca tuje srce nosi v sebi devet let. Pred 11 leti je začel opažati, da mu je delovna storilnost upadla. Ni več mogel vsega opraviti v času, kot je bil navajen nekoč. Odpravil se je k zdravnici, saj ga je poleg tega tudi začelo stiskati v prsih. Zdravnica je menila, da je premlad in da je potrebno le bolj zdravo jesti.

Leta 2007 pa se mu je stanje zelo poslabšalo, ni se mogel več premikati in na preiskavah so ugotovili, da srce ne dela več dobro. Pozneje so mu povedali, da bi v nekaj dneh obstal kot ura, ki se ji izprazni baterija. Poslali so ga na kardiološki oddelek v UKC Ljubljana in marca 2009 so ga uvrstili v program za zdravljenje z matičnimi celicami. Po tem zdravljenju se je krajši čas zelo dobro počutil, po enem letu pa se je pojavila aritmija. Sledilo je nekaj operacij zabrazgotinjenega tkiva, ki pa niso bile najbolj uspešne.

Vstavitev defibrilatorja ICD in priprava na transplantacijo

Leta 2013 so mu vstavili defibrilator ICD. To napravo vstavijo ljudem, ki imajo nenormalen, hiter srčni utrip, zaradi katerega omedlijo ali jim srce preneha pravilno črpati. V teh primerih se defibrilator sproži, in to je kar velik šok za bolnika. Petru  so čez kakšno leto ponovili zdravljenje z matičnimi celicami, vendar žal ni bilo tako uspešno kot prvič. Defibrilator se mu je sprožal že po večkrat na mesec in zdravnica mu je predlagala pripravo na transplantacijo. Uvrstili so ga na nenujni  seznam in tako se je v naslednjem letu izmenjavalo bivanje doma in v bolnišnici. Zaključilo se je z nujnim prevozom v UKC Ljubljana.  Začelo se je intenzivno zdravljenje in večmesečno čakanje na transplantacijo.

Bližal se je božič in doma so imeli navado, da so vsakič napisali seznam želja ter tako olajšali delo Božičku. Tako je Peter prišel na idejo in svojo željo po novem srcu napisal kar na Facebook – njegovo objavo so delili številni ljudje. Na silvestrovo pa so ga obvestili, da so dobili srce zanj. »Bil je pretres, komaj čakaš na to, ko pa pride ta novica, te malo stisne. Saj veste, dve možnosti sta: ali preživiš ali pa te ni več,« pojasnjuje Peter Sidar. 

Življenje po transplantaciji srca

Ganjen postane ob spominu na prebuditev po operaciji.  Že devet let je od tega, a ta spomin še vedno vzbudi močna čustva. »Tu je tudi misel, da je moral nekdo umreti, da ti lahko živiš. To je potrebno sprejeti. Vsak človek ima svojo življenjsko pot. Zdaj je to moje srce in odlično funkcionirava,« pove Peter in doda, da od takrat praznuje dva rojstna dneva.

Danes je star 58 let. Pravi, da dobro živi. Lahko hodi, se vozi s kolesom, opravlja vsakodnevna dela. Prizadeva si za ohranjanje kondicije in pazi pri prehrani. Vključen je tudi v sistem telemetrije in trikrat tedensko pošilja podatke v UKC Ljubljana. Redne kontrole mu omogočajo dodaten mir. 

Življenje Hermana Kumpreja po drugi presaditvi srca

Hermanu Kumpreju iz Raven na Koroškem so pred 25 leti prvič presadili srce in leta 2012 drugič. S presajenim srcem tako živi že četrt stoletja.

Bil je popolnoma zdrav do svojega 31. leta. Pred 45 leti pa ga je prvič zadela srčna kap. Čez štiri leta je pretekel svoj prvi maraton v Radencih, a ga je po 11 letih srce ponovno izdalo, doživel je več srčnih infarktov. Sledilo je več vstavitev žilnih obvodov. A se je borba za življenje šele začela. Tudi njemu so vsadili defibrilator in ta mu je kar 19-krat rešil življenje. Stanje pa se mu je kljub temu slabšalo. Uvrstili so ga na seznam za presaditev. Na klic je čakal pol leta in ves ta čas je bila pripravljena potovalka.

Prva presaditev srca

Sredi poletja so mu presadili srce 19-letnega dekleta, ki je svoje življenje zaključila v prometni nesreči. Počutil se je, kot bi se na novo rodil. Lahko je spet hodil, opravljal vsakdanje stvari in se, skratka, vrnil v normalno življenje. Čez nekaj mesecev so se začeli zapleti, ki jih je s pomočjo predanih zdravnikov in domačih premagal. Ponovno je bil zdrav, hodil več ur na dan, poganjal sobno kolo in celo potoval. 

Druga presaditev srca

Dvanajst let po presaditvi so se težave ponovile, izkazalo se je, da je ponovno prišlo do popolne zapore srčne žile. Dobil je tri žilne opornice in novo terapijo. Srce mu je kljub temu slabelo. Rešila ga je lahko le še ponovna presaditev. Tokrat so ga poklicali že po dveh mesecih in po treh tednih je bil odpuščen v domačo oskrbo.

Njegovo življenje danes je spet dobro. Trikrat tedensko prehodi 15 kilometrov, sicer pa umirjeno živi in pazi pri prehrani. Dosledno upošteva nasvete zdravnikov.