V letošnjem letu je zima z obilnimi padavinami naredila svoje in nad 1500 metri so v juniju vladale še povsem zimske razmere. Ravnajmo odgovorno in visokogorje obiskujmo primerno opremljeni in primerno usposobljeni, telesno in duševno pripravljeni na napore in pasti, ki nas čakajo tam. Če pa se nam kljub temu zgodi, da zaidemo, se izgubimo ali se nam nesreča že pripeti, pa ne odlašajmo – pokličimo 112, ki bo aktivirala reševalno službo.
Avtorica: Maja Korošak
Pogovarjali smo se z Janezom Rozmanom, predsednikom Gorske reševalne zveze Slovenije, ki je za začetek poudaril prav to: bolje je, da reševalci v dolino pripeljejo celega in nepoškodovanega planinca, kakor pa da bi se nesreča zaradi odlašanja že zgodila ali bi se dogodki odvili celo tako, da bi bilo za pomoč prepozno.
Koliko reševanj na leto opravi GRZS v našem visokogorju?
Janez Rozman, predsednik GRZS
»Gorska reševalna služba Slovenije je leta 2019 opravila največje število reševanj, bilo je nekaj več kot šeststo reševanj in posredovanj. V lanskem letu pa je bilo dela za reševalce manj, predvsem zaradi epidemije, saj Slovenija ni bila tako turistično obiskana, kot je v običajnih letih. Število reševanj se namreč v zadnjih letih povečuje zaradi povečanega turističnega obiska, še posebno na območju Julijskih Alp in Kamniško-Savinjskih Alp,« je pojasnil Janez Rozman.
Kakšne vrste reševanj opravljajo?
Največkrat rešujejo nepoškodovane planince, kar pomeni, da pomoč pokličejo pravočasno. Sledijo primeri poškodb, predvsem udov, rešujejo pa tudi zaradi bolezenskih stanj. Imajo pa tudi primere reševanj, ko pomoč pride prepozno oziroma zaradi prevelikih poškodb ponesrečencu ne morejo več pomagati. Reševalci približno polovico reševalnih intervencij opravijo na klasičen način, ostalo pa s pomočjo helikopterja. A kot pove naš sogovornik, je tudi takrat, ko pri reševanju sodeluje helikopter, večinoma prisotna tudi klasična reševalna ekipa.
»V poletni sezoni so po društvih organizirana dežurstva, zato da so reševalci lahko čim prej na mestu nesreče. Poleg tega je vedno prisotna dežurna ekipa na Brniku, to sestavljajo poleg posadke helikopterja še reševalec letalec, zdravnik reševalec letalec in gorski policist. To je stalna ekipa, ki je v juniju in septembru dežurna ob vikendih, v juliju in avgustu pa vse dni v tednu,« še pojasnjuje Rozman in dodaja, da je vsaka intervencija zgodba zase, pri razmišljanju o izvedbi morajo predvideti različne scenarije poteka.
Težava so neverodostojne informacije
Kaj opažajo gorski reševalci med obiskovalci visokogorja glede opremljenosti pa tudi znanja, kako se obnašati v gorah?
»Z leti se seveda stvari spreminjajo,« potrdi naš sogovornik. »Kot prvo so gore iz leta v leto bolj obiskane, drugič pa so tudi družabna omrežja naredila svoje. To vidim kot težavo, saj se na teh omrežjih objavljajo informacije, ki niso verodostojne in realne in jih ne posredujejo ljudje, ki so usposobljeni za varno gibanje v gorah. Razmere namreč prikazujejo v veliko lepši luči, kakor dejansko so. Vemo, da na nas v gorah preži veliko pasti in vremenskih preobratov.«
Katere težave bi izpostavil, da so letos še posebej v ospredju? »V letošnjem letu bodo zagotovo poglavitni problem snežišča, moramo biti pripravljeni in primerno opremljeni za možnost zdrsov,« odgovarja Rozman in dodaja, da jih skrbi predvsem za turistične obiskovalce, ne pa za tiste, ki so v svojih matičnih planinskih društvih primerno usposobljeni za obiskovanje visokogorja. »Res pa je, da je ozaveščenost na primer o uporabi čelade v visokogorju danes že precej visoka. Čelada je del opreme vsakega obiskovalca gora in tam, kjer je obisk gora množičen, je možnost proženja kamnov še toliko večja.« Pa reševalce še vedno kaj preseneti glede vedenja obiskovalcev gora? »Še vedno nas kdaj pa kdaj preseneti nenavadno obnašanje obiskovalcev planin. Osebno me je lansko leto presenetilo, ko sem na poti proti Sedmerim jezerom (lani je bila to zelo oblegana točka) srečal skupino mladih z zvočniki v nahrbtnikih, ki so predvajali hrupno tehno glasbo.«
Ko se nekdo namerava podati v gore, kje lahko dobi informacije o tem, kam in kako se lahko varno poda na pot?
»Informacije lahko dobi pri izkušenih gornikih, Planinska zveza daje zelo verodostojne podatke o stanju v gorah, dobro je, da se pred tem o razmerah, opremi in obnašanju v gorah poučimo iz planinske literature, poleg tega pa je treba spremljati aktualne vremenske razmere, se dobro opremiti in seveda tudi obvestiti bližnje o tem, kam se odpravljamo,« svetuje naš sogovornik.
Kako poteka reševalna akcija?
Vsaka reševalna akcija poteka po naslednjem poteku: nekdo, ki v hribih potrebuje pomoč, pokliče na številko 112 in pove, kakšne težave ima. Operater o tem obvesti dežurnega reševalca, pristojnega za tisto določeno območje. Potem se praviloma konferenčni klic poveže s prijaviteljem nezgode. Prijavitelja potem vprašajo o različnih podatkih, predvsem o vrsti in obsegu poškodbe, o številu poškodovancev, o vremenskih razmerah, o natančnejši lokaciji … Na osnovi teh podatkov se vodja reševalne ekipe odloči za tip reševalne akcije. Najprej aktivira klasično ekipo reševalcev, v primeru potrebe pa se odloči za kombiniranje s helikoptersko ekipo na Brniku.
Poglavitni argumenti za uvedbo helikopterskega reševanja so teža poškodbe in pa oddaljenost od doline. Po tem se reševalci dobijo na zbornem mestu, pripravijo opremo, se seznanijo z informacijami od dogodku in se odpravijo proti mestu nesreče. Ponesrečenca je treba primerno oskrbeti, ga pripraviti za transport in ga prenesti ali prepeljati v dolino ter predati zdravstveni službi.
Gorske reševalne akcije so za reševanega brezplačne. Helikopterske prevoze pokrije zdravstveno zavarovanje, če je poškodovanec dodatno zdravstveno zavarovan. Dogaja pa se, pove naš sogovornik, da naša država v primeru tujcev še vedno ne zna prav izrabiti možnosti, ki jih ponujajo njihova zavarovanja. Klasično reševanje se izvede na prostovoljni osnovi, obračunajo se stroški prevoza in dnevnic in nadomestilo osebnega dohodka. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami pa opredeljuje tudi primere, ko poškodovanec vendarle mora poravnati stroške reševanja. To je večinoma takrat, ko gre za malomarnost posameznika. »Seveda pa reševalci nismo pristojni za to, da bi ugotavljali, ali gre za malomarnost ali ne. Za to so odgovorni organi pregona,« dodatno pojasni Rozman.
Pokliči 112!
Kako naj ravnamo v primeru, da se nam v visokogorju pripeti nesreča?
»Nesreče seveda ne moremo predvideti. Če je očividec prisoten, naj čim prej pomaga in tudi pokliče številko 112. Reševalcem mora dati podatke o vrsti poškodbe, številu poškodovancev, pa seveda o lokaciji in vremenskih razmerah. Svetujem pa vsem obiskovalcem gora, ki se izgubijo ali zaidejo v brezpotju, da s klicem ne odlašajo in naj pokličejo takoj, še preden se morda zgodi nesreča. Bolje, da v dolino prepeljemo nepoškodovanega planinca, kakor pa da se mu pripeti kaj hujšega,« poudarja Janez Rozman in razlaga, da se marsikatera zagata lahko reši tudi s telefonskim pogovorom. Planinca lahko tako pripeljejo na varno točko, akcija ni vedno potrebna.
Predsednik GRZS še enkrat izpostavi, da je letošnja sezona zelo posebna, zima je dolga in v visokogorju še precej snega. »Na 1500 metrih je zagotovo še meter snega, poti so zasnežene, in neveščim oziroma neusposobljenim obisk gora v tem času odsvetujemo. Na osojnih legah bo sneg ostal tudi pozno v poletje in za vsakokratno prečenje snežišča potrebujemo opremo. Seveda pa je to opremo treba znati tudi uporabljati.«
Preberite tudi: Prva pomoč – znanje, ki rešuje življenja – ABCzdravja.si
Kaj pa vodenje otrok v visokogorje, ali so tu kakšne omejitve?
»Zelo odvisno je od tega, koliko so otroci stari in kako so navajeni hoditi tudi po zahtevnejših terenih. Ne priporočam, da bi v visokogorje vodili majhne otroke, saj takšne poti zahtevajo napore, ki jim niso kos. Tudi tu sta potrebni zmernost in postopnost,« priporoča Rozman.
Obiskovalcem gora za konec svetuje, da se pred vzponom resnično dobro prepričajo o zahtevnosti poti, na katero se podajajo, o možnih pasteh, v primeru negotovosti pa naj raje najamejo pomoč izkušenih gornikov ali gorskih vodnikov. Slednje je tudi pri nas postalo ustaljena praksa, ki pripomore k zmanjšanju nesreč v gorah. Hkrati pa se s tem planinci tudi usposabljajo za varno obiskovanje gora in tudi to je dobra preventiva, še zaključi naš sogovornik.
Preberite tudi: Gibanje v naravi – neznanka za otroke – ABCzdravja.si
Kakšna organizacija je GRZS in kdo so gorski reševalci?
Gorska reševalna zveza Slovenije povezuje samostojna, prostovoljna, nepridobitna gorskoreševalna društva in planinska društva z registrirano gorskoreševalno dejavnostjo (postaje), ki opravljajo humanitarne naloge javnega pomena: zaščito, reševanje in pomoč v gorskem svetu ter ob naravnih in drugih nesrečah, ko so ogroženi varnost, zdravje in življenje ljudi.
Člani društev GRZS so alpinisti ali ljubitelji gora s posebnimi znanji (zdravniki, vodniki reševalnih psov …), ki so se po programu GRZS usposobili tudi za prvo pomoč in uporabo specializirane reševalne opreme.
Ob vključitvi v društvo dobi član naziv gorski reševalec pripravnik. Njegov cilj je postati gorski reševalec z licenco, pot do njega pa je dokaj zahtevna. (Bodoči) gorski reševalec mora žrtvovati veliko truda, volje in prostega časa, da doseže zahtevano stopnjo usposobljenosti. Po pridobitvi licence se lahko specializira za opravljanje dodatnih dejavnosti in postane inštruktor, letalec, vodnik reševalnega psa …
ABC
A V lanskem, epidemičnem letu je bilo reševanj manj kot prejšnja leta.
B Reševalci polovico reševalnih intervencij opravijo na klasičen način, ostalo pa s pomočjo helikopterja.
C Bolje, da v dolino prepeljejo nepoškodovanega planinca, kakor pa da se pripeti nesreča.
