Prva pomoč – znanje, ki rešuje življenja

Znanje prve pomoči je potrebno kontinuirano obnavljati v različnih starostnih obdobjih. Prve pomoči se ne moremo naučiti zgolj iz priročnikov, ampak se je najučinkoviteje naučimo na tečajih, kjer na praktičnih primerih oskrbimo poškodbe in se naučimo veščine prve pomoči.

Ne pozabimo zlatih pravil, ko pokličemo številko 112:

KDO kliče?
KAJ se je zgodilo?
KJE se je pripetila nezgoda?
KDAJ se je zgodilo?
KOLIKO oseb je treba oskrbeti?
KAKŠNE znake poškodb ali bolezni kažejo prizadeti?
KAKŠNO pomoč potrebujemo?

Preberite spodnje vprašanje in ponujene odgovore ter poskusite odgovoriti.

Naletite na močno poškodovanega človeka, pri katerem ne zaznavate niti dihanja niti pulza. Kateri so pravilni ukrepi oživljanja?

1. Prizadetega položimo na trdo podlago.
2. Takoj ga moramo začeti oživljati.
3. Zunanjo masažo srca in umetno dihanje izmenjujemo v razmerju 30 : 2.
4. Umetno dihanje in zunanjo masažo srca izmenjujemo v razmerju 4 : 20.
5. Oživljati je potrebno vse do prihoda službe nujne medicinske pomoči ali zdravnika.
6. Zaradi nevarnosti zloma reber smejo srce in pljuča oživljati le strokovnjaki.
7. Pri oživljanju je treba prizadetega najprej namestiti v stabilni bočni položaj za nezavestnega.

V kolikor ne gre, vas prosimo, da si natančno preberete spodnji prispevek o pravilnih postopkih oživljanja. Morda boste s tem nekoč, nekje znali rešili življenje.

OŽIVLJANJE

Ko pristopimo k nezavestnemu, ga previdno primemo za rame, stresemo in pokličemo ter glasno vprašamo: »Ali ste v redu?«

• Če se nezavestni ne odzove in če smo na kraju dogodka z nezavestnim sami, glasno zakličemo: »Na pomoč!«, da poskusimo priklicati pomoč mimoidočih.
• Običajno pokleknemo na desno stran nezavestnega. Nezavestnemu moramo najprej sprostiti dihalno pot s tem, da mu previdno zvrnemo glavo vznak in dvignemo spodnjo čeljust, s čimer dvignemo ohlapen jezik stran od stene žrela in omogočimo zraku prost vhod v grlo in spodnja dihala.
• Ko sprostimo dihalno pot, preverimo, ali nezavestni spontano diha. To storimo s pomočjo treh čutil:

1. opazujemo prsni koš nezavestnega, če se dviga in spušča v ritmu dihanja;

• 1. istočasno nad njegovimi usti in nosom (s svojim levim ušesom) poslušamo, če slišimo dihalne šume pri vdihu in izdihu;
  2. ob tem lahko tudi čutimo njegovo morebitno izdihano sapo na licu.

Znake spontanega dihanja iščemo največ 10 sekund.

• Če zaznamo znake spontanega in samostojnega dihanja, ga obrnemo v položaj za nezavestnega in pokličemo telefonsko številko 112.
• Če znakov samostojnega dihanja ni moč zaznati, laiki ne poskušajte otipati pulza, ker je preveč zamudno in za laika tudi težko ugotovljivo, pač pa pokličite reševalce na telefonsko številko 112. Povejte, da imate ob sebi nezavestnega človeka brez znakov življenja in da mu boste nudili prvo pomoč s kardio-pulmonalnim oživljanjem.
• Če je na kraju dogodka še kak očividec, naj steče po AED.
• Če je ob nezavestnem ostalo več očividcev z znanjem oživljanja, naj se izmenjujejo, ker je pravilno oživljanje izredno naporno in od reševalca zahteva zelo veliko fizične energije.

Po opravljenem klicu na telefonsko številko 112 TAKOJ pričnemo z oživljanjem.

Pri odraslem pričnemo oživljanje z zunanjo masažo srca:

1. Ne zamujamo se z iskanjem mesta masaže srca po metodi tipanja rebrnega loka, temveč mesto masaže srca določimo na sredini prsnega koša.
2. Peto ene (običajno dominantne) roke položimo na mesto masaže, drugo roko položimo na prvo roko in sklenemo prste med njima.
3. Na spodnjo tretjino prsnice pritiskamo z iztegnjenimi rokami s težo svojega telesa, pravokotno na podlago.
4. Pravilna tehnika zunanje masaže srca vtisne prsnico za približno 1/3 globine prsnega koša (približno 3 do 4 cm), masažo izvajamo s frekvenco 100 vtisov na minuto, pri čemer rok ne odmikamo s prsnega koša, da nam ne poskakujejo po njem, vtis pa traja enak čas kot sprostitev.

Po 30-ih vtisih prsnice zvrnemo nezavestnemu glavo navzad (sprostimo dihalno pot), s palcem in kazalcem leve roke zatisnemo nosnici, odpremo usta nezavestnega, jih dobro objamemo s svojimi, da stik dobro tesni in ne prepušča zraka, ter damo dva vpiha po metodi »usta na usta«, pri čemer vsak od njiju traja po 1 sekundo; ob tem s kotičkom očesa opazujemo, ali se prsni koš dviga ob naših vpihih, in spušča, ko usta odmaknemo stran od ust nezavestnega.

Pri umetnem dihanju je priporočljiva uporaba posebne maske, ki preprečuje morebitno okužbo reševalca s strani nezavestnega. Po dveh vpihih nadaljujemo z zunanjo masažo srca.

Razmerje masaža srca : umetno dihanje naj v petih ciklusih (vsak približno 2 minuti) poteka v razmerju 30 : 2.

Ne iščemo pulza na žilah na vratu ali drugod, temveč pustimo avtomatskemu električnemu defibrilatorju, da analizira srčni ritem:

1. Že med kardio-pulmonalnim oživljanjem naj eden od ostalih očividcev pripravi elektrode avtomatskega električnega defibrilatorja (AED) in jih po navodilih nalepi na prsni koš nezavestnega.

1. Po 2 minutah kardio-pulmonalnega oživljanja bo naprava analizirala srčni ritem nezavestega in v primeru takšnega srčnega ritma, ki ga električni šok lahko preobrne v normalen srčni ritem, svetovala sprožitev električnega sunka.

PRI ANALIZI SRČNEGA RITMA in PRI SPROŽITVI ŠOKA SE MORAJO VSI REŠEVALCI ODMAKNITI OD ČLOVEKA, KI GA OŽIVLJAJO IN OD SAMEGA AED-ja, da pride do pravilnega odčitanja srčnega ritma in da ne pride do nepotrebnih poškodb reševalcev.

1. • Če ritem srca ne ustreza takemu, ki bi ga AED lahko preobrnil v normalnega, ali po dovedenem šoku s strani naprave, nadaljujemo z izmenično masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 30 : 2 še nadaljnji 2 minuti (pet ciklusov), ko zopet analiziramo srčni ritem s pomočjo AED-ja.
   • V vseh navedenih postopkih je NAJPOMEMBNEJŠA pravilna ZUNANJA MASAŽA SRCA, POMEMBNEJŠA JE CELO OD DEFIBRILACIJE in tudi pogojuje njen uspeh.
   • Navedene postopke ponavljamo do prihoda reševalcev, ki bodo k nezavestnemu pristopili tudi z zdravili.

KOLIKO ČASA OŽIVLJAMO?

Oživljamo:

• dokler s postopki ne uspemo oživeti navidezno mrtvega človeka,
• dokler na mesto dogodka ne pridejo reševalci in
• dokler zmoremo in nismo popolnoma izčrpani.

Pa še pravilni odgovor na  zgornje vprašanje:

Naletite na močno poškodovanega človeka, pri katerem ne zaznavate niti dihanja niti pulza. Kateri so pravilni ukrepi oživljanja?

Pravilni so naslednji ukrepi:

1. Prizadetega položimo na trdo podlago.
2. Takoj ga moramo začeti oživljati.
3. Zunanja masaža srca in umetno dihanje izmenjujemo v razmerju 30 : 2.
4. Oživljati je treba vse do prihoda službe nujne medicinske pomoči ali zdravnika.

NEZAVEST

Ukrepe prve pomoči pričnemo izvajati takrat, ko smo zavarovali kraj dogodka in poskrbeli za svojo varnost.

Prva pomoč je pri nezavestnem bolniku, ki diha in ki mu normalno bije srce vedno enaka: zagotoviti moramo prehodnost dihalnih poti, saj je zaradi ohlapnosti celotnega mišičnega sistema in tudi mišičja žrela prisotna nevarnost, da bo ob sočasnem zdrknjenju jezika navzad pri vznak ležečem prišlo do zapore dihalne poti.

Nezavestnega moramo postaviti v bočni položaj oziroma položaj za nezavestnega. Ta položaj zagotavlja, da se jezik umakne z zadnje stene žrela in da ne zapira vhoda v grlo. Osebi, ki je pomodrela, sprostimo dihalne poti z razrahljanjem ovratnika. Preprečiti pa moramo tudi podhladitev, zato nezavestnega pokrijemo z odejo oziroma nečim toplim.

Stabilni bočni položaj za nezavestnega:

1. Nezavestnemu odstranimo morebitna očala.
2. Pokleknemo na desno stran nezavestnega človeka in mu poravnamo obe nogi.
3. Njegovo desno roko odročimo v ramenskem sklepu in upognemo v komolčnem sklepu tako, da roka leži ob njem, z dlanjo obrnjena navzgor.
4. Levo roko mu položimo preko prsnega koša, dlan leve roke pa položimo na njegovo desno lice.
5. Levo nogo upognemo v kolenu, stopalo položimo na tla.
6. Z levo roko primemo levo ramo nezavestnega, z desno nogo pa hkrati primemo upognjeno nogo; nezavestnega prevalimo proti sebi in ga tako obrnemo na njegov desni bok.

7. Popravimo položaj njegovih okončin:
   
   • njegova leva roka naj podpira njegovo glavo pod njegovim desnim licem;

1. • položaj leve noge popravimo tako, da sta kolk in koleno upognjena v pravem kotu, da je telesu omogočena stabilna podpora;
   • glavo rahlo upognemo navzad, tako da je omogočena odprtost dihalnih poti in možnost odtoka morebitnih izbruhkov.

Pokličemo službo nujne medicinske pomoči 112.

Ob čakanju na reševalce moramo ves čas spremljati stanje nezavestnega; preverjati, če diha in če je pulz ustrezne polnjenosti in frekvence. Ob vsakršni spremembi (prenehanju dihanja ali prenehanju bitja srca) je treba pričeti s postopki kardio-pulmonalnega oživljanja.

Posebno pozornost moramo nameniti tistim nezavestnim, pri katerih sumimo na poškodbo hrbtenice (udeležencem v prometnih nezgodah, ponesrečencem pri padcu z višine, …). Nikoli ne smemo sami izvleči iz avta poškodovanca, udeleženega v avtomobilski nesreči, če nismo prepričani, da nima poškodovane hrbtenice, prav tako moramo biti previdni pri nameščanju v bočni položaj.

OPEKLINE

Prva pomoč lažjih opeklin

Rano ohladimo s tekočo hladno vodo, ki zmanjša bolečino in preprečuje nadaljnjo poškodbo poškodovanih, vendar še živečih celic. Hladimo do odprave bolečin, takoj ko je to mogoče. Običajno hladimo 30 minut oziroma vsaj 5-10 minut pod tekočo vodo, ki naj bo temperature med 8 in 23. Voda naj bo čista, sterilnost pa ni potrebna. Če ni možno zagotoviti tekoče vode, hladimo z brisačami, namočenimi v hladno in čisto vodo.

Opečeni otroci hitro izgubljajo toploto, zato hlajenje njihovih opeklin izvajamo največ 10 minut, če je površina rane manjša od 10 %. Otrok ne peljemo v bolnišnico zavitih v mokro brisačo, ampak jih pokrijemo s toplo odejo.

Poškodovanca ne smemo podhladiti, zato pri obširnejših opeklinah čas hlajenja skrajšamo na 5 minut.

Še dve pomembni pravili:

1. • Na opeklinsko rano ne dajemo ledu, saj bi takšno hlajenje povzročilo še dodatne poškodbe.
   • Opeklinske rane nikoli ne mažemo z mazili.

Nato pokrijemo opeklino s sterilno gazo in povojem ali pa namestimo posebne sterilne obkladke za prvo pomoč pri opeklinskih ranah, ki so na voljo v lekarni, in obiščemo zdravnika.

Opekline druge stopnje (srednje težke opekline)

Pri opeklinah druge stopnje je poškodovana tudi debelejša notranja usnjica (dermis). Koža je pordela, otekla, pokrita z mehurji, prisotne so hude bolečine. Opečeno je lahko večje področje kože in tudi področje obraza, rok, nog, dimelj ali zadnjice.

Opekline tretje stopnje (kritične opekline)

Opekline tretje stopnje vključujejo vse plasti kože, segajo tudi v maščevje, mišice in celo kosti, področje pa je navidezno suho in belo. Opečeno področje je lahko zelo veliko, pridružene so opekline dihal. Sem štejemo tudi opekline z električnim tokom visoke napetosti.

Pri večjih opeklinah ali več poškodovancih ter poškodbah v zaprtih prostorih takoj pokličemo pomoč na številko 112. Do prihoda ekipe NMP:

1. Preučimo mesto nezgode (položaj, dostopnost, nevarnosti).
2. Odstranimo vir toplote – pogasimo ogenj s plaščem, odejo, vodo.
3. Izključimo pomembne pridružene poškodbe opečenega, ki ogrožajo njegovo zdravstveno stanje ali vodijo v poslabšanje le-tega.
4. Opečenega previdno prenesemo na varno (upoštevamo možnost poškodbe hrbtenice).
5. Če poškodovanec ne kaže znakov življenja, pričnemo s temeljnimi postopki oživljanja.
6. Odstranimo oblačila, ki niso prilepljena na rano. Ne odstranjujmo oblačil, ki so prilepljena na rano. Takoj odstranimo oblačila pri oparinah in pri opeklinah s kemičnimi sredstvi (uporabimo zaščitne rokavice!!!)
7. Opeklino hladimo.
8. Govorimo s poškodovancem in ga pomirimo.
9. Prva pomoč pri opeklinah dihalnih poti je takojšen klic na 112 in hladen obkladek na vrat. Poskrbimo za takojšen strokovni prevoz v bolnišnico.
10. Pri kemičnih opeklinah odstranimo vsa oblačila in ostanke kemičnega sredstva. Nato je potrebno dolgotrajno izpiranje s tekočo vodo, temperature 30 C, da preprečimo splošno podhladitev. Rane zaradi delovanja kislin spiramo 60 minut, rane zaradi delovanja alkalij pa še dlje.
11. Pri reševanju z mesta poškodbe zaradi električnega toka poskrbimo za prekinitev stika z virom elektrike (izključimo glavno stikalo, odvijemo varovalko, izvlečemo vtič, prekinemo tokokrog). Električnih opeklin ne hladimo! Potreben je stalni nadzor poškodovanca do prihoda službe NMP in ustrezni ukrepi ob izgubi zavesti ali zastoju srca in dihanja. Rane sterilno povijemo in poškodovanca pokrijemo.