Kadar smo zdravi in dobre volje, imamo pogosto občutek, da imamo neomejene količine energije. Da bi lahko preplezali najvišje vrhove, pretekli desetine kilometrov, študirali ali se izobraževali v nedogled, renovirali, opremljali, dograjevali ali se selili, prepotovali ves svet. Pa je to res mogoče? Koliko stika imamo z lastnim telesom in kdaj prepoznamo, da nam telo sporoča, da ima vsega dovolj? Ko se začnejo pojavljati prvi znaki ali šele takrat, ko je za to že prepozno? Opazujte se: utrujenost postane preobremenjenost, ta izčrpanost, kronična izčrpanost pa vodi v duševni, telesni in/ali čustveni zlom. Ustavite se, preden bo prepozno.
Avtorica: Vesna Vilčnik
»Pri kronični preutrujenosti, tako imenovani izgorelosti, gre v prvi vrsti za duševno izčrpanost, ki pa se lahko kaže kot duševna, čustvena ali tudi telesna izčrpanost. Opozorilni znaki so vztrajajoča utrujenost, ki ne mine po spancu ali počitku. Lahko se pojavi občutek nemoči, motivacija upade, ne uživamo več v aktivnostih, ki so nas prej veselile. Tudi cinizem je eden od opozorilnih znakov preteče izgorelosti,« opiše simptome izčrpanosti Daša Zugwitz, dr. med., iz Splošne bolnišnice Jesenice. Razlaga, da preutrujenost in izgorelost nista stanji, ki nastaneta naenkrat, ampak postopoma, kot kontinuum. »Zgoraj omenjenim simptomom se kasneje lahko pridružijo še organske zdravstvene težave, sami simptomi in občutek brezizhodnosti ter nemoči pa se poglobijo,« še doda.
Telesna utrujenost
Na celoto fizioloških mehanizmov, ki jih sproži napor, telo odgovori z veliko potrebo po spanju in tišini. Telo postane težko, izgubimo vso ustvarjalno in miselno moč. Opazimo lahko nekatere fiziološke spremembe: znižano telesno temperaturo in včasih drgetanje, nezmožnost ogrevanja samega sebe ali občutek vročičnosti, težave z dihanjem (plitko dihanje), bolečine zbitosti v prsnem košu, pospešen srčni utrip, lahko tudi aritmija. Zanimiv je učinek po dolgi noči krepčilnega spanca; pričakovali bi, da boste polni energije, sveži in spočiti. Pričaka pa vas zbitost, občutek, kot da vas je celo noč nekdo pretepal. Glava je morda pripravljena na nove izzive, ampak telo pravi NE! Poznate tisto besedno zvezo, da »ste šli preko sebe«? Če hočete dober nasvet, ne »hodite preko sebe«, razen takrat, ko drugače resnično ne morete.
Duševna utrujenost
Duševna utrujenost izbira iz »živčne utrujenosti«, ki ustreza izgubi živčnih in duševnih rezerv posameznika. Preden nastopi stadij živčne utrujenosti, se zvrsti cela vrsta vmesnih stadijev, ki so znanilci in svarilna znamenja pred končnimi posledicami: živčna depresija. Katera znamenja nas opozarjajo, da se nam »nabira«? Pomanjkanje zbranosti in zagona, vse daljša obdobja slabe volje, globoka želja po samoti ali močna potreba po množici ljudi, ki dajejo občutek varnosti, nerazpoloženost zaradi hrupa – kasneje že manjših šumov, nenadni spontani napadi joka, pobitost, strah pred »praznim nič«, samomorilne misli in drugo. Vsa ta lažja in težja stanja izvirajo iz pomanjkanja žvepla in litija. Žveplo je neizogibno potrebno za različne procese celične presnove in ima razstrupljevalni učinek. Litij krepi nevrone, preprečuje učinke živčne razburjenosti in stresa in funkcionalno ureja določena psiho-depresivna stanja. Oboje vam lahko predpiše samo zdravnik.
Intelektualna utrujenost
Mnogo bolj zahrbtna kot telesna utrujenost je intelektualna utrujenost, ki prizadene le nečustvene sposobnosti: spomin, ustvarjalnost, itd. Najprej se pokaže kot splošno pomanjkanje idej, kot nekakšna stagnacija. Oseba ima težave z odločanjem, presojanjem, glava je »prazna«. Najočitnejši znak intelektualne utrujenosti je pešanje spomina; človek ima pogosto občutek, kakor da nima kaj reči. Včasih podobno stanje opazimo tudi pri določeno starostno pogojenih težavah. Postopoma slabi tudi moč domišljije, domišljijske slike se umaknejo kratkotrajnim blodnjam ali prividom, ki nimajo ne repa ne glave. Takšno možgansko stanje je najtežje opazovati pri človeku, ki je bil nekoč poln odličnih idej. Pomaga lahko redna uporaba fosforne kisline. Ustrezna dieta (po dogovoru z zdravnikom) lahko organizmu zagotovi zadostno količino fosforja, ki je nujno potreben za dobro delovanje možganske skorje. Največ fosforja je sicer v školjkah in ribah, še zlasti morskih.
Seksualna utrujenost (seksualna astenija)
Redni spolni odnosi upočasnijo procese staranja tkiva prav tako pa tudi možgansko sklerozo. Pri ljudeh, ki imajo določene seksualne blokade, ali pa pri tistih, ki so »prisiljeni« v spolno vzdržnost, strokovnjaki dejansko ugotavljajo prezgodnje staranje zaradi premajhnega izločanja hormonov, ki spodbujajo simpatični živčni sistem. Vendar, kaj nam to pomaga, če smo preutrujeni za spolne odnose? Poželenje najprej spodbudijo hipofiza, hipotalamus in ščitnica, ki oblikujejo naša čustva in urejajo celoto endokrinih žlez.
Zato lahko rečemo, da seksualna šibkost izvira iz neuravnoteženosti na nivoju simpatičnega in avtonomnega živčnega sistema. Vsak čustveni stres, strah, zaskrbljenost in (pre)hiter življenjski slog lahko povzročijo zmanjševanje spolne želje. Da bi torej odpravili seksualno astenijo, je treba uravnotežiti simpatični živčni sistem. Delno težave omili uživanje dodatkov iz ginsenga, pitje prevretkov iz svežih listov ali korenine zelene ali korenine in listov bršča. Sicer pa tako kot tudi za druge »telesne aktivnosti« tudi za spolnost velja, da boste v njej bolj uživali, če boste naspani in spočiti ter z osebo (partnerjem, zakoncem), ki vas zares privlači in mu/ji lahko zaupate.
Kako poskrbeti za regeneracijo?
»Ko posumimo, da smo preutrujeni, je najpomembneje, da si vzamemo čas za duševni počitek. Pomembno je, da si vzamemo dovolj časa za spanje. Posvetimo se hobijem ali aktivnostim, ki nas sproščajo. Potrudimo se, da kljub tempu življenja vzdržujemo trdno socialno mrežo prijateljev zunaj delovnega mesta. V primeru, da se kljub spremembam življenjskega sloga čutimo nemočne in preutrujene, pa je smotrno, da poiščemo strokovno psihološko pomoč,« svetuje Daša Zugwitz, dr. med., iz Splošne bolnišnice Jesenice.
Naravne terapije za uspešno premagovanje utrujenosti in izčrpanosti so gimnastika, razne tehnike sproščanja, kontrolirano dihanje, umetnosti prehranjevanja (dietetika) in dodajanje hrani vseh potrebnih dodatkov (vitaminov), akupunktura, refleksna masaža stopal in druge vrste masaže, fizioterapija in psihoterapija.
Osebna izkušnja: »Zgrudila sem se od izčrpanosti«
»Dlje časa sem bila mamica samohranilka. Ob tem, da sem hodila v službo, sem tudi študirala, preselila sem se v novo okolje in vsak prosti trenutek preživela v akciji s svojo hčerko. Želela sem biti dobra mama, dobra hči, zanesljiva uslužbenka, vestna študentka. Ob tem sem pozabljala nase. Prvih opozorilnih znakov izčrpanosti sploh nisem opazila ali pa sem jih ignorirala.
Težave z želodcem, gastroskopija, prve tablete. Težave z mehurjem in ponavljajoča se vnetja ledvic. Vse pogostejše slabosti, vrtoglavice, bruhanje. In tisti čudni mravljinci kot elektrošoki, ki so mi lezli po vratu navzgor in butali v glavo. Pojavljati so se začele samomorilne misli. Potem pa je prišla prva noč, ko nisem več mogla spati.
Ker v življenju nikoli nisem bila nespečna, sem se resno zamislila. Šla sem na pregled k zdravnici in ugotovila je, da sem povsem izčrpana. Bila sem tako šibka, da sem komaj zmogla en krog okrog bloka. Nekaj mesecev sem jemala antidepresive. Šla sem na psihoterapijo in hodila na srečanja najprej dvakrat, potem pa enkrat mesečno.
Imela sem majhen zvezek, v katerega sem si zapisovala nova spoznanja. Učila sem se prepoznavati svoja čustva, misli in potrebe telesa. Prve mesece sem potrebovala samo počitek, mir in tišino. Najtežje se je bilo naučiti počivati. Vendar šele ko počivamo oziroma mirujemo, lahko začutimo in prepoznamo znake utrujenosti. Pri zaznavanju in poslušanju telesa mi je zelo pomagala meditacija čuječnosti. Spremenila sem tudi prehranske navade.
Nehala sem spuščati obroke in jedla vsaj trikrat na dan, od tega vsaj en topel obrok. Ugotovila sem, da potrebujem vsaj osem ur spanja na noč in se potrudila, da sem šla pravočasno v posteljo. Šele po dveh letih sem začela čutiti, da imam nekoliko več energije in moči. Začutila sem željo in moč za večjo telesno aktivnost. Začela sem hoditi v hribe, kolesariti in teči. Začela sem se spraševati, kaj rada počnem in kaj me osrečuje; tako nisem bila več samo robot v kolesju sveta, ampak človek, ki ima čisto svoja čustva in potrebe.
Dovolila sem si misliti tudi nase in sprejela, da to ni nujno sebičnost, ampak zdrav odnos do sebe. Sprejela sem odgovornost za svoje zdravje in srečo. Seveda sem na tej poti marsikoga užalila in prizadela – ljudje niso vajeni, da se človek bistveno spremeni, še posebno ne na način, da se nauči postaviti zase. Ampak pravi ljudje (prijatelji) so ostali, nekatere sem spoznala na novo.
Moje družabno življenje je pestro. Ko sem prišla prvič na pogovor k strokovnjakinji, sem jo vprašala, če bom še kdaj »normalna«. Zagotovila mi je, da sem že zdaj normalna, le da nisem zdrava. Poudarila je, da bo proces okrevanja dolg, da lahko traja tudi pet let, da popolnoma okrevam … Teče peto leto mojega zdravljenja. Pred kratkim sem zaključila študij in se poročila. Lahko rečem, da sem zadovoljna, pogosto tudi srečna. Predvsem pa ponosna, da mi uspeva. Vredno je vztrajati.«
Marec 2016
