Vsi smo kdaj slišali zgodbe naših starih staršev o tem, kako so spoštovali in ubogali svoje učiteljice ter učitelje, ki so jih kdaj pa kdaj poslali klečat v kot ali pa so jih kaznovali še celo kako huje. Prav tako danes dnevno poslušamo zgodbe, kako so učitelji brez avtoritete, pa tudi tiste o pričakovanjih staršev, ki v želji, da bi storili najbolje za svojega otroka, izgubijo kompas. Damjana Šmid, prof. soc. ped., ima zato devet osnovnih nasvetov za devet let osnovne šole.
Avtorica: Katja Štucin
Damjana Šmid, prof. soc. ped.
Prvi nasvet je, da je šola sicer res pomembna, a ni vse na svetu.
To je misel za razbremenitev, ki jo vsi potrebujemo. Pozabljamo, da imajo otroci poleg šolskih obveznosti še ostale pomembne naloge – da se igrajo, se gibajo, se družijo, so radostni, da uživajo v svojem otroštvu in v najstništvu. Ne more biti ves čas samo šola. Otroci in mladostniki se soočajo s hudimi stiskami, ki so povezane s šolanjem. Pričakovanja staršev in otrok so pogosto prevelika. Šolske obveznosti se večajo, na obljube o tem, kako bo prvošolcem v devetletki, smo pozabili. Primerjave, sodbe, očitki so neizbežni, izrečeni mimogrede in brez slabega namena.
Pa vendar si otroci naše pripombe o njihovem neuspehu veliko bolj zapomnijo, kot si mislimo. Otroci ne zmorejo enakega bremena, zato je treba vsakega otroka obravnavati celostno in individualno. Nobena ocena ni vredna solz, bolečin v trebuhu, psihosomatskih bolezni, poskusov samomora in mladega življenja. Otrok naj opravlja šolske obveznosti glede na svoje sposobnosti in pri tem bodimo realni, sočutni in predvsem v pomoč, kadar ne gre.
Poudarjate stranske učinke kot posledico osnovnega šolanja. Katere imate v mislih?
Stranski učinki šolanja so tisti, ki otroke pripravljajo na življenje. Na primer, otrok ne zna narediti domače naloge. Pokliče prijatelja, vpraša učitelja, išče rešitve, naredi nalogo. Razvija svojo ustvarjalnost, sklepa in vzdržuje prijateljstva, postaja samostojen in vedno več težav lahko reši sam. To je možno, kadar starši ne posegamo v njegove izkušnje in mu pustimo tovrstno učenje, ki ni vedno prijetno. Znanje pripravlja otroka na poklic, vendar mu to ne bo koristilo, če ne bo znal sodelovati, biti dejaven, prilagodljiv, ustvarjalen.
Osnovna šola je varno ozemlje za pridobivanje izkušenj. Menim, da je nadzora celo preveč. Mogoče bi otrokom morali bolj zaupati. Mene ne skrbi šolski uspeh, kadar je otrok socialno vključen, ima prijatelje, je radoveden, razvija interese, pomaga in zna delati. Ko se mladostnik vpiše v srednjo šolo, najde smer, ki ga veseli, in se vidi v svojem bodočem poklicu, se pogosto izboljšajo tudi ocene. Bolj me skrbi, kadar ima otrok same odlične ocene, ne deli z nikomer malice, nima prijateljev, je zamorjen, se boji delati napake in stremi k popolnosti. Socialnih veščin se lahko naučimo samo v interakcijah z drugimi, ne iz knjig. To je boljša stran šolanja – prijateljstva, simpatije, samostojnost, vera vase, sprejemanje različnosti, medsebojna pomoč, razvijanje interesov, sodelovanje, upoštevanje pravil, učenje iz napak, spoštovanje in ostale veščine.
Vi si želite, da bi otroke znali naučiti, da bodo lahko izluščiti bistvo. Na kakšen način se lahko kot starši lotimo te naloge?
Večina otrok slej kot prej vpraša: »Zakaj se moram to učiti, če me ne zanima, je neumno, tega ne bom nikoli potreboval?« Ko otrok to reče, si vzemimo čas in mu pojasnimo: »V šoli ste različni otroci. Nekoga bolj zanima slovenščina, drugi je navdušen nad biologijo, tretji obožuje angleščino, četrti ne mara ničesar, razen malice in športne vzgoje. Izbrali boste različne srednje šole in različne poklice, odvisno od tega, kaj vas veseli. Torej je logično, da v osnovni šoli dobite osnovno znanje, ki zajema vse, kar bi kdo potreboval za naprej.
Včasih je tega res veliko in dragi moj otrok, strinjam se s tabo, da je kaj od tega tudi nepotrebno. Zato ti dam nasvet. Kaj te najbolj veseli? Pri katerem šolskem predmetu uživaš? To delaj srčno in z vso zavzetostjo, kajti to te bo lahko peljalo do poklica. Ko se moraš naučiti nekaj na pamet, se nauči, čeprav ne vidiš smisla. Mogoče ne bo smisel v naučenem, ampak v tem, da to opraviš in kako to narediš. V življenju boš delal stvari, ki te bodo neskončno veselile in delal boš tudi takšne, ki jih ne boš maral. Podobno kot doma. Kuhal bi, pomival posode pa ne. Opravljeno pa mora biti oboje.« Za otroke in mladostnike je pomembno, da se čim prej naučijo učiti. Učenje učenja bi morala biti osnovna veščina, od prvega do devetega razreda.
Šola prinaša tudi ocenjevanje. Kako gledate na ocene?
Ocene so samo številke, meritve nečesa. Z ocenami dobimo informacije o pridobljenem znanju. Povedo nam, ali znanje zadostuje za napredovanje, ali je dobro, prav dobro ali odlično. Kadar ne zadostuje, je treba nekaj spremeniti. Ali se otrok ne zna učiti, ali se sploh ni učil, ali se je učil napačno snov, ali ga je prevzela trema, ali je imel smolo, ali gre za učne primanjkljaje in težave, ali pa samo za nezanimanje, lagodnost. Če bi lahko kaj spremenila, bi uvedla spremembo pri tako imenovanih »vzgojnih« predmetih. Vrnila bi pisne ocene, kot smo jih imeli v preteklosti (zelo uspešno, uspešno, manj uspešno). Pri športni vzgoji, likovni vzgoji, tehniki, gospodinjstvu, glasbi bi moral biti cilj, da spodbujamo, razvijamo in ohranjamo interes do dejavnosti, ne pa da takšne praktične in lepe dejavnosti omejimo in zamorimo z ocenami. Žalosti me, da ocena »dobro« ni več dobra. Ko otrok dobi oceno, se ne pogovarjajmo o oceni, ampak o nalogah, ki so bile slabo ali dobro opravljene, o težavah ali o lahkoti doseženega, o pomoči, če jo potrebuje.
Idealno (šolsko) okolje ne obstaja, pa vendar ga starši vedno znova želijo ustvariti za svoje otroke. Kaj bi jim svetovali v tem oziru?
Rekla bi jim, naj se sprostijo. Ustvarjanje idealnega okolja vsepovsod, ne samo v šoli, je precej utrudljivo in ne prinaša otrokom prav nobene koristi. Mogoče to delamo bolj iz sebičnih namenov, da se mi kot starši počutimo boljše. Naši starši so hodili v šolo bolj poredko, dvakrat na leto. Niso preverjali kontrolnih nalog, niti porekla sošolcev, kaj šele da bi sodili o usposobljenosti učiteljice, če ni imela svojih otrok. Niso fotokopirali kontrolnih nalog in jih kazali po vsej Sloveniji. Kaj pa danes? Vpletamo se v vse in v vsakogar, kot da nimamo zadosti svojega življenja. Poskrbimo zase in za svoje otroke. Za začetek je to dovolj. Ko smo naprošeni za pomoč, pomagajmo. Ko ne vemo, vprašajmo. Ko dvomimo, se pozanimajmo. Ne pa ves čas nekaj urejati, kontrolirati, popravljati in soditi.
Živimo v času, ko nas hitri tempo sili, da se dokazujemo, da naredimo čim več, da smo oh in sploh najboljši. Velikokrat tudi na račun družinskih odnosov. Pa vendarle so ti nekaj najpomembnejšega v življenju. Kako zelo pomembno je, da smo blizu svojim otrokom?
Oh, tempo je ubijalski, na vseh področjih. Medsebojni odnosi ne morejo čakati, da bomo imeli čas, da jih izboljšamo, popravimo kot avto. Bližina je pomembna. Ne samo za otroke, tudi za odrasle. Da veš, da te nekdo posluša, sliši. Da pozna tvoj svet, tvoje strahove, težave. Da deli s teboj radosti, male in velike sreče. Da lahko nasloniš ramo in malo počivaš od hitenja. Da si lahko ti, z vsem, kar si. Bližina nastane, ko samo smo. Bližina izgine, ko priganjamo sebe in druge, kot biriči. Zato malo več kavča, malo manj hitenja. Več občutkov in malo manj besed. Več nas in manj signala. Majhni koraki so veliko vredni. Otroci nam pokažejo, ko nas potrebujejo. Takrat bodimo nekje blizu. Prisluhnimo, potolažimo, pobožajmo ali samo obsedimo.
V kakšni meri naj otroci sami prevzemajo odgovornost?
Otroci lahko prevzamejo določeno odgovornost glede na starost, spodobnosti ter glede na opremo. Kar pomeni, da jih določenih nalog tudi naučimo, jim zaupamo, da jih zmorejo. Ko rečemo, da je otrok odgovoren, pomeni, da se zaveda, kaj je njegova naloga, delo, opravilo in ga tudi naredi. Da pridemo do tega, mu je treba pokazati smisel opravljenega (predvsem z zgledom), ga naučiti ter vztrajati pri ponavljanju. Za to, da se otroci naučijo umivanja zob, porabimo precej let, potrpljenja in vztrajnosti. Ko enkrat to postane otrokova navada, je naša naloga opravljena. Zato so pridobljene učne ali delovne ali življenjske navade dobra popotnica (ali slaba, odvisno od navad …). Vse naloge so prej opravljene, kadar postanejo navada. Dokler to niso, pa otroci več časa porabijo za pregovarjanje, tarnanje ali iskanje možnega izvajalca njihovih nalog kot pa za nalogo samo.
Vsak otrok bo ne glede na učne sposobnosti in ne glede na šolske uspehe, na število diplom, moral nekega dne živeti samostojno, ste nekoč zapisali. To je dejstvo. Kaj ste želeli z njim poudariti?
Ko opravljaš svoje delo, so pomembne veščine. Seveda je pomembno tudi znanje. Ampak samo znanje ne koristi, če ga ne uporabljamo, povežemo, nadgradimo. Vodja te zadolži za novo nalogo. Kaj mu rečem? Ja, tega se nismo učili v šoli. Ja, veste, jaz imam diplomo iz socialne pedagogike, ne vem, kako naj s tem otrokom, ki ima zraven še kombinacijo drugih motenj. Ali rečem: Super izziv, tega še nikoli nisem delala, se bom pa naučila. Kje se pa lahko naučim? Ali mi bo kdo pokazal? Naj grem na tečaj? Preberem knjigo? Ali samo delam, ker vaja dela mojstra? Nihče te ne vpraša, kakšne ocene si imel pri matematiki. Vprašajo te, kaj vse znaš, poleg tistega, kar piše na papirju. Pomembno je, ali znaš, hočeš delati. Ali si želiš napredovati, postati samostojen, delati brez mentorja. In ko je konec vsega šolanja, je treba delati. Štirideset let. Nikogar ne zanima tvoje spričevalo, zanima jih, kar znaš, z možgani ali z rokami.
Za konec vas prosim še, da se vprašava, kaj je prav: da je šola po meri otroka ali otrok po meri šole?
Bo držalo, da naj bi bila osnovna šola po meri otrok. Po vseh različnih merah, ki jih otroci imajo. Ko pa otrok izbere srednjo šolo in visoko šolo, pa je dobro, da s svojimi »merami« nekako sodi v tisto šolo, ki si jo je izbral.
ABC
A Učenje učenja bi morala biti osnovna veščina, od prvega do devetega razreda.
B Otrokove vrednosti ne merimo po ocenah, zato se o ocenah ne pogovarjajmo, kot da gre za življenje.
C Tudi če otrok v šoli ni med najboljšimi, to še ne pomeni »da iz njega nič ne bo«.
