Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Marka Miliča ni treba posebej predstavljati. Bil je prvi Slovenec, ki je zaigral v NBA, že več kot desetletje je med najboljšimi slovenskimi košarkarji in je tudi stalni član državne reprezentance. Z ženo Vesno, s katero delita košarkarsko strast, ter hčerkama Taro Katarino in Elo Nalo živi v Ljubljani. Enako dobro, kot se znajde pod koši, se znajde tudi v vlogi moža in očeta. »Čeprav sem že dolgo košarkar, sem bolj ponosen na to, da sem očka!« je povedal na samem začetku najinega pogovora.

Avtor: Katarina Podnar

 

Zakaj ste se odločili za vrnitev v Slovenijo?

Dokler sva bila z Vesno še sama, nama je življenje v različnih delih sveta povsem odgovarjalo. Vse se je pravzaprav podrejalo meni in moji karieri. Najino življenje bi lahko opisal kot veliko potovanje, saj sva v desetih letih zamenjala kar nekaj držav. Eno leto sva živela v Turčiji, dve leti v Španiji, pet let v Italiji, dve leti na različnih krajih v Ameriki. To nama je ustrezalo, dokler ni na svet prijokala Tara. Prva tri leta ni bilo posebnih težav, lansko sezono pa so se pokazale. Igral sem v Bologni, potem v Ljubljani in Madridu, tako da sta hčerki v enem letu zamenjali kar tri države. Tara je letos prvošolka in je na svoji koži precej občutila breme košarkarskega življenja. Morala je zamenjati kar tri jezike, izgubljala je svojo družbo in se zopet navajati na novo. Videl sem, kako ji je težko. Tudi zato sva se z Vesno lažje odločila za vrnitev.

 

Torej je ustalitev prišla ravno ob pravem času?

Lahko bi tako rekel. Vse se je nekako sestavilo najbolje, kot se je lahko. Od 18. pa do 30. leta je bila moja kariera na prvem mestu. Razmišljal sem samo to, kje bi lahko bolje in hitreje napredoval, se več naučil, še več igral in osvajal trofeje, s tem pa so povezane tudi boljše pogodbe. Ko pa je prva hči postala šoloobvezna, sem že krepko razmišljal, da bi se nekje ustalil. Vesel sem, da sem dobil možnost prav doma in sem podpisal pogodbo z Union Olimpijo za tri sezone. Zavestno sem odklonil nekaj dobrih ponudb iz tujine, vendar mi ni žal, da sva z ženo dala prednost družini.

 

Vas je kakšen dogodek še posebej spodbudil, da ste se lažje odločili?

Opazil sem, da deklici, še posebno starejša, jokata za družbo, ki sta jo zapuščali, ko smo se selili. No, zgodila pa se je še bolj kruta zgodba. Ko smo živeli v Madridu, Tara še ni govorila njihovega jezika, bila pa je že vključena v vrtec. Tako sem nekega dne, ko sem jo prišel iskat v vrtec, opazil, da sta ona in še en deček stisnjena v kot in žalostno opazujeta druge otroke pri igri. Vzel sem jo v naročje in jo vprašal, zakaj se ne igrata z drugimi. Pa mi je v solzah povedala, da ona ne zna jezika, zato je nihče ne razume, fantek pa je druge barve kot ostali otroci. Sicer je Tara vesela, prilagodljiva in hitro daje pobudo, ima polno glavo dobrih idej, tam pa se je povlekla vase. Takrat sem na lastni koži spoznal, da so otroci pogosto bolj kruti kot pa odrasli, čeprav jim tega ne bi pripisal. Rekel sem si, da je zadovoljstvo mojega otroka pred kariero v tujini.

 

Podpisali ste pogodbo z Olimpijo. Ko ste se vrnili, stanje ni bilo prav rožnato.

Bil sem na vrhuncu kariere v Real Madridu, osvojili smo evropsko lovoriko, a sem se odločil za vrnitev domov. Mnogi so me spraševali, zakaj sem to storil. Prvi razlog je bila moja družina, drugi pa moja trdna vera, da lahko Olimpijo postavimo zopet na noge in ji povrnemo nekdanji sloves. V lanski sezoni smo naredili že zelo velik korak naprej, dobili smo dva pokala, še bolj pomembno pa je, da je bila dvorana zopet polna navijačev in športnih navdušencev, tako da gredo stvari v pravo smer. Mogoče se čudno sliši, vendar so se moje ambicije nekoliko spremenile. Prej sem želel osvajati pokale, danes pa mi največ pomeni to, da doma, v lokalnem okolju dam vse od sebe in skupaj naredimo tak presežek, da bom imel dobro vest. Že to, da smo kot ekipa ujeli tempo in smo zopet v igri, pomeni vsaj toliko, kot če bi osvojili evropski naslov. Ob tem nas spremlja še 6.000 do 7.000 navijačev, kar je po nekajmesečnem delu velik uspeh. Take stvari me resnično dvignejo.

 

Nam predstavite svojo družino.

Poročil sem se z Vesno, ki je bila tudi košarkarica. Imava dve hčerki, šestletno Taro, ki je letos drugošolka, in dveletno Elo. Sicer pa imata obe po dve imeni. Tari smo dodali ime Katarina, po babicah, Eli pa Nala. Zanimiva je zgodba z izbiro drugega imena zanjo. Preden se je Ela rodila, smo bili ravno v Italiji. Všeč mi je bilo ime Manca, nisem pa vedel, da Manca v italijanščini pomeni vrsto mesa, pa tudi podobno se izgovori za dekle, ki menja partnerje. Soigralci so me kar nekaj časa zbadali na ta račun, češ, kaj pa, če bo fant, mu boš dal ime porketa (oz. svinjine). Fantovski humor pač! Zato smo se odločil za drugo izbiro, ki pa nam je bila tudi strašno všeč Ela. Vendar je Tara takoj protestirala, da mora imeti sestrica tudi dve imeni. Zato smo kar njej naročili, naj ga izbere. In čez dva dneva je prišla k nama z idejo Nala. Šele čez nekaj dni sva z Vesno ugotovila, da jo je vzela iz svoje najljubše pravljice o Levjem kralju. Vendar nam je bilo vsem ime všeč, zato je ostalo.

 

Kako poteka običajen dan družine Milič?

Družinski ritem je nekoliko prilagojen mojim treningom. Vsak dan potekajo po rednem urniku, od pol sedmih zjutraj do dvanajstih. Ob pol enih sem doma, kjer me že čaka kosilo. Doma sem do večera. V tem času je veliko igre s puncama. Ob šestih odidem na večerni trening, s katerega se vrnem ob devetih. Zato sem odgovoren za jutranja bujenja, zajtrk in prevoz v šolo in vrtec. Sicer pa večino »ta težkega« dela s puncama opravi Vesna, jaz sem zadolžen bolj za »fine« stvari. Večerno branje pravljic in pogovarjanje o njih je tudi moja »naloga«. Ker smo večino knjigic že prebrali in jih že znamo skoraj na pamet, sedaj sestavljam anekdote in zgodbice kar sam. Na ta način tudi vzgajam svoji hčeri. Pomislim, kaj se nam je čez dan zgodilo, potem pa Taro in Elo zamenjam za zajčka in medvedka in napletem zgodbico, v kateri opozorim, ali sta se glavna junaka obnašala lepo ali pa sta ga kaj polomila. Danes Tara že razume, kaj ji želim povedati in me kar vpraša: »Tati, a ta medvedek sem pa jaz?«

 

Kako vzgajate svoji hčeri? Ste strog oče?

Nimam kakšne posebne metode, ampak vzgajam bolj po občutku. Hvaležen sem, da so me moja mama ter babica in dedek lepo in dobro vzgojili in da so se z menoj veliko ukvarjali. Vzgojo, kakršne sem bil deležen sam, želim posredovati tudi svojima hčerkama. Trudim se, da nisem policist, ki spremlja vsak otroški korak in samo zapoveduje, kaj se sme in kaj ne. Takšen nadzor in reakcije so mi smešne. Raje izberem neko zgodbico in vanjo vpletem sporočilo. Na ta način najraje vzgajam. Če pa je kaj zelo narobe, se pogovorim tako, da me otrok posluša. Trudim se, da deklici ne bi bili razvajeni, da bi imeli prave vrednote in zdrav odnos tako do sebe kot do soljudi, pa tudi do materialnih dobrin. Sicer pa jima najraje, kot rečeno, skozi zgodbe in drobne rituale sporočam osnovne življenjske vrednote in nauke. Tako Tara, ki že zna pisati velike črke, prav za vsakega družinskega člana, ki ga za božič čaka darilo pod smrečico, napiše lepe želje. Pismo odda pod smrečico in čaka, da ga bo Božiček vzel. Če je zadovoljen z njenimi lepimi željami, pusti drobno sporočilo v obliki papirnate ladjice na vrhu smrečice. Kakšno pričakovanje je v otroških očeh, ko vsak dan pogleduje pod smrečico, ali je Božiček vzel sporočilo in ali je zadovoljen. Čeprav sem jaz tisti bolj strog »pri hiši«, za uravnoteženost z razvajanjem kar dobro poskrbita obe babici.

 

Ste človek, ki izkazuje ljubezen z objemi, poljubi?

Mi smo vsi taki, da si radi pokažemo, da se imamo radi. Sam izražam svoja čustva, ne glede na to, ali smo v javnosti ali doma. Nič ne skrivamo, da se dobro razumemo in se imamo radi. Rad poljubljam in objemam tako svojo ženo kot otroka. Meni je pomembno, da lahko izražam ljubezen tudi skozi fizični kontakt. Zdi se mi simpatično, ko se moji hčeri obešata po meni, pa čeprav je to v restavraciji. Tudi kadarkoli grem od doma, se vsi štirje poljubimo in objamemo. Ko odhajam, najmlajša že teče k meni in govori: »Tati, tati, koš, koš, lubčka!« Kar pomeni: «Tati, tati, a greš spet na košarko, daj mi poljubček!« Glede tega sem zelo odprt in moji prav tako. Ko pridem domov, včasih komaj hodim od bolečin v kolenih, pa me s »Tati, konj!« vseeno spravita na kolena. Ni mi treba dvakrat reči. Dva kroga »odjahamo«, šele potem je na vrsti večerja.

 

Kličete hčeri z ljubkovalnimi imeni?

Da. V družinskem krogu se kličemo z ljubkovalnimi imeni. Tare se je prijelo ime Lepi Duško, ko jo je moj stric prvič pohvalil, kako ljubka je. Od takrat se je drži to ime. Nanj celo prej reagira, kot če jo pokličemo s pravim imenom. Mlajšo Elo, ki se rada crklja, pa kličemo Maca.

 

Kaj vas je pri očetovstvu najbolj presenetilo?

Dokler ju nisem imel, sem mislil, da so otroci tam do šestega leta bolj dojenčki kot pa misleča bitja. Pa me je Tara tako presenetila s svojim spominom, z logiko in razmišljanjem, da sem pri komunikaciji z njo hitro zamenjal otroški jezik. Zdaj se z njo pogovarjam po odraslo. Včasih me je morala celo večkrat na dan opozoriti, da ni potrebno, da ji toliko razlagam, da tako počasi govorim in da stvari neštetokrat ponavljam, ko pa ona razume že prvič. Še najbolj pa me je presenetila, ko me je začela opozarjati na moje in Vesnine napake, in to take, za katere sem ji že večkrat razložil, da jih sama ne sme delati. Zaradi tega sem tudi sam postal bolj pazljiv in sem tudi začel spreminjati sebe in svoje ravnanje.

 

Bosta šli hčerki po vajinih stopinjah?

Tara je že na prvi tekmi, ki sem jo odigral za Union Olimpijo po vrnitvi, pokazala, da jo zanimajo predvsem Zmajčice, ki s plesom skrbijo za vzdušje na tekmi. Sedaj je vključena v plesno skupino Mini Zmajčice. Odlično se je ujela in z velikim veseljem hodi na vaje. Košarka kot taka pa je še ne zanima. Kako bo z Elo, pa bomo še videli.

 

Citati:

»Trudim se, da Tara in Ela ne bi bili razvajeni, da bi imeli prave vrednote in zdrav odnos tako do sebe kot do soljudi, pa tudi do materialnih dobrin. Sicer pa jima najraje skozi zgodbe in drobne rituale sporočam osnovne življenjske vrednote in nauke.«

 

Zanimivost:

Pot do danes

Čeprav je na dresu Marka Miliča vedno zapisana dvanajstica, bi bila njegova lahko tudi sedmica.  199 centimetrov visoki krilni branilec se je namreč rodil 7. maja 1977. Oba starša sta bila športnika, mati državna rekorderka v metu diska, oče olimpijec v suvanju krogle. Športno pot je začel v rodnem Kranju, kjer je v kadetski ekipi Triglava na eni tekmi dosegel 38 točk. Leta 1997 so ga kot peti izbor drugega kroga izbrali Philadelphia 76ers. Z dvajsetimi je bil najmlajši Neameričan v ligi. V NBA je ostal do sezone 1999/2000, ko se je vrnil v Olimpijo. Sledila so »tuja leta«, ki jih je preživel v dresih Real Madrida, Fortituda, Roseta, Scavolinija in Virtusa. Danes igra za Union Olimpijo in se vse bolj posveča delu z mladimi, med katerimi s svojo sproščenostjo in z atraktivnimi potezami (na ekshibicijski tekmi All Stars je med zabijanjem preskočil osebni avtomobil), velja za pravi »magnet«.

 

 

Februar, 2009

Ne spreglejte

V Sloveniji vsako leto odkrijejo 1400 novih primerov raka dojk, od tega je 6 do 8 % primarno razsejanega raka. Ta
Preberi več
Dojenje je za dojenčka najboljša izbira Dojenje je za dojenčka najboljša izbira. Za dojenčka materino mleko predstavlja optimalno prehrano, ki
Preberi več
Brez čakanja, s popolno organizacijsko podporo ter v mreži zanesljivih in strokovnih izvajalcev Oguljena fraza, star pregovor, ki smo ga
Preberi več
prepoznajte KVČB
Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je imunsko pogojeno vnetje prebavnega trakta. Gre za kronično, napredujočo bolezen, ki ima različno dolga
Preberi več
Revmatoidni artritis je kronična vnetna avtoimunska bolezen, ki prizadene sklepe, vezivno tkivo, mišice in kite. Pojavi se lahko v kateri
Preberi več
Slovenska tiskovna agencija je v sodelovanju s Slovenskim združenjem bolnikov z limfomom in levkemijo (L&L) v maju pripravila spletni dogodek L&L INFO
Preberi več
Sončenje in tudi vsakodnevni vpliv UV žarkov ima pomemben vpliv na zdravje in izgled vaše kože danes in čez  desetletja.
Preberi več
luskavica
Luskavica oziroma psoriaza je kronična vnetna bolezen kože. V nasprotju s prepričanjem nekaterih nikakor ni nalezljiva. Za njo zboli od
Preberi več