Med ljudmi velja, da je otroška koža nežna in občutljiva ter da kot taka potrebuje posebno nego. Ali je temu res tako, kako drugačna je koža otroka od kože odraslega, kakšne spremembe se zaradi napačne nege in drugih vzrokov pojavljajo na njej, smo vprašali dr. Boruta Žgavca, specialista dermatovenerologa, iz Dermatološke klinike UKC Ljubljana.
»Otroška koža je drugačna od kože odraslega,« pojasni dr. Žgavec. »Površina kože je pri otrocih bistveno manjša kot pri odraslih, njena absorpcijska sposobnost pa bistveno večja. Najbolj vidna razlika je v delovanju žlez lojnic in aktivaciji dlačnih mešičkov. Pri otrocih so žleze lojnice rudimentarne, kar pomeni, da so nastavki zanje prisotni, vendar žleze spijo. V puberteti pa se pod vplivom moških spolnih hormonov žleze lojnice povečajo in začnejo izločati loj, česar pri otrocih ni.«
Avtor: Mojca Šimenc
Imajo otroci manj dlak kot odrasli?
Določeni dlačni mešički so pri otrocih v velusni fazi. To pomeni, da dlačic v njih s prostim očesom praktično ne vidimo. Če pogledamo dojenčka, se nam zdi, da je gol. Vendar pa ima enako število dlačnih mešičkov kot odrasel. Slednji se pod vplivom moških spolnih hormonov v puberteti aktivirajo in tvorijo terminalne dlake, kar se pokaže kot značilna poraščenost. Otroci imajo terminalne dlake samo na nekaterih mestih: lasje, trepalnice, obrvi, … Danes tudi vemo, da so lojne žleze pomembne predvsem za maščenje dlak. Glede na to, da smo danes malo poraščeni in da naša dlakavost ni tako pomembna, kot je bila v pradavnini, tudi same lojne žleze niso tako zelo pomembne. Pri otrocih lojne žleze ne delujejo zelo aktivno in tudi težav, povezanih z njimi, običajno ni. Se pa otroška koža z nepravilno nego hitreje izsuši. Pri otrocih pride bistveno prej do kseroze ali celo asteatotičnega dermatitisa (vnetja kože, ki nastane zaradi izsušitve). Slednji se pogosteje pojavlja pozimi, ko je v zraku manj vlage in preko kože izgubljamo več vode. Znaki izsušitve kože se lahko pojavijo po celotnem telesu, pogosteje pa na bolj izpostavljenih področjih: na obrazu, na rokah, …
Zakaj se otroška koža hitreje izsuši?
V spodnjih delih rožene plasti kože so celice obdane s posebnimi maščobami. To imenujemo epidermalna maščobna pregrada in je pomemben dejavnik, ki skrbi za to, da preko kože ne izgubljamo preveč vode. Pri otrocih je ta pregrada nekoliko tanjša, pa še dodatne zunanje lojne zaščite nimajo, zato se hitro zgodi, da se še dodatno stanjša. Še posebej pogosto umivanje in uporaba mil (ne glede na pH) ter detergentov povzroči tanjšanje epidermalne pregrade, kar se kaže kot večje izgubljanje vode preko površine kože. Slednja postane bolj suha, bolj groba, srbeča, hkrati pa razne substance iz okolice z večjo lahkoto vstopajo v kožo. Včasih se pojavi drobno luščenje in belkaste lise ali pa se sproži pravo vnetje. Zato je treba biti pri otrocih pri umivanju bolj previden, še posebej pri tistih, ki so nagnjeni k izsušitvi kože. Otroška koža ne potrebuje agresivnega umivanja, saj žleze dišavnice še niso aktivne, pa tudi lojnice še ne mastijo kože.
Ali je atopijski dermatitis pri kakšni skupini otrok bolj pogost?
Nekateri so k temu bolj nagnjeni. Koža se od človeka do človeka razlikuje glede debelosti, širine epidermalne lipidne pregrade, velikosti in aktivnosti lojnic, oblike in odprtosti dlačnih mešičkov, … Otroci, ki imajo epidermalno lipidno pregrado, imajo že sicer tanjšo kožo in pri nekaterih je tudi sestava maščob drugačna, zato so bistveno bolj nagnjeni k izsušitvi kože, vnetju in različnim dermatitisom. Najbolj je to opazno pri otrocih iz družin atopikov. Atopijo lahko definiramo kot nagnjenost k alergijskim reakcijam, ki se lahko pokaže tudi s pravimi manifestacijami alergij: z astmo, če zajame spodnja dihala, s senenim nahodom, če zajame zgornja dihala in veznice, in z atopijskim dermatitisom, če zajame kožo. Pri nekaterih se pojavijo vse tri oblike ali pa se izmenjujejo in kombinirajo v določenih življenjskih obdobjih. Atopijski dermatitis ni samo alergija. Gre za bistveno bolj zapleten bolezenski proces, kjer sodelujejo številni dejavniki. Alergijska reakcija je samo ena izmed njih. Imamo tudi oblike atopijskega dermatitisa, kjer nikoli ne dokažemo alergijske preobčutljivosti. Ocenjujemo, da je takih kar okrog 20 odstotkov primerov.
Kako naj se starši »spopadejo« z atopijskim dermatitisom?
Poleg zdravljenja je pri atopijskem dermatitisu najpomembnejša pravilna nega kože. Svetujemo ne preveč umivanja in oljne kopeli namesto običajnih mil, saj te bistveno manj izsušijo kožo. Pri vsakodnevnem tuširanju naj se milo uporablja samo na nekaterih delih telesa: pod pazduhami, na področju genitalij in na nogah, na ostali koži pa je dovolj uporaba mila enkrat na teden. Pomembno je tudi nadomeščanje izgubljenih maščob v koži, kjer upoštevamo »pravilo treh minut«. Po tuširanju ali kopanju kožo, še posebej pa dele, kjer je izsušitev najbolj izražena, namažemo z mazilom, ki vsebuje maščobe, podobne tistim, kot jih vsebuje epidermalna lipidna pregrada.
Kaj starši pri negi otroške kože še delajo narobe?
Opažamo, da nekatere mame otroke preveč mažejo, še posebej v poletnem času. Tudi prekomerno mazanje kože, posebej pri dojenčkih, ima lahko negativne posledice. Lahko se pojavijo aknam podobne spremembe ali celo granulomatozne spremembe, predvsem pod plenicami. Koža, tudi otroška, se je večinoma sposobna sama obnavljati. Če ne kaže znakov izsušitve ali dodatnih obremenitev, potem kakšnega posebnega mazanja ne potrebuje. Če ji le dovolimo, bo zase najbolje poskrbela sama. Drugo je, če gre za neko bolezensko stanje, ki potrebuje zdravljenje in posebno nego. Treba je tudi ločiti, da so mazila, ki jih predpiše zdravnik, namenjena zdravljenju kože, tisto, kar se dobi v prosti prodaji, pa je namenjeno negi kože. Med obojim je bistvena razlika. Preden se odločimo za redno mazanje zdrave in nepoškodovane otroške kože, se je treba prepričati, kakšno kožo ima otrok in ali to res potrebuje.
Kako ugotovimo, kakšno kožo ima otrok?
Suho kožo pri otroku običajno prepoznamo že na pogled. Koža je bolj groba in luskava, še posebej, če jo pogledamo proti svetlobi. Otroci se tudi praskajo, saj suha koža povzroča srbenje. Pogosta napaka je tudi, da starši vsako spremembo na koži začnejo mazati. Včasih za to uporabljajo nevtralna mazila, kar ni tako zelo hudo, vendar vseeno zamakne diagnosticiranje (lahko se celo zgodi, da kakšno preiskavo težko opravimo), včasih pa uporabljajo celo zdravila v obliki mazil. Ko jih vprašamo, zakaj so tako ravnali, ne vedo. Imajo kakšno zdravilo doma od prej ali pa jim ga je svetoval kdo od sorodnikov, v smislu, meni je pomagalo, mogoče bo tudi tebi. Tak pristop je popolnoma napačen in lahko tudi nevaren. V dermatologiji velja enako kot povsod v medicini: najprej postavimo diagnozo in šele potem se odločimo, kako bomo zdravili.
Ali naj vse kožne spremembe pri otrocih pogleda zdravnik?
Belkasta sprememba z luščenjem kože lahko pomeni marsikaj. Če otrok denimo plava in je vsak dan v bazenu ali se pogosto tušira, je velika verjetnost, da gre za izsušitev kože, zaradi katere ni treba obiskati zdravnika. Težave odpravi že ustrezna nega. Ponovno je treba poudariti, da če ne vemo diagnoze, ne mažemo. Če pa smo z mazanjem že pričeli in se stanje ne izboljša, je treba 2–4 tedne pred pregledom pri specialistu prekiniti z vsakršnim mazanjem. To velja pri vseh kožnih spremembah pred pregledom pri specialistu. Mazanje spremeni sliko dejanskega stanja kože, kar oteži ali celo onemogoči postavitev diagnoze.
Sončenje in otroci – kako ravnati, da bo prav?
Sonce je škodljivo za vse. Povezava med sončenjem in melanomom je dokazana, čeprav se ga dolgo časa kljub sumom znanstveno ni povezovalo s sončenjem. Melanomov je več vrst in nekateri tipi nastanejo popolnoma neodvisno od sončenja. Za nekatere vrste pa so študije dokazale, da se pogosteje pojavljajo pri tistih, ki so bili v otroštvu opečeni od sonca. To sicer ne pomeni, da nekdo, ki je kasneje izpostavljen soncu, melanoma ne bo dobil. Nekatere vrste kožnega raka so povezane z intermitentnim (občasnim) sončenjem, ki sledi vzorcu: čez leto se ne sončimo, poleti pa nas sonce brutalno opeče. Druge vrste se bolj pojavijo ob dolgotrajnem, stalnem izpostavljanju sončnim žarkom. Vendar več kot prejmemo sončnih žarkov v mladosti, pogostejši je kožni rak. Prevelika količina sončnih žarkov zavira imunski sistem, kateri je pomemben za nadzor rakavih celic. Če gremo na sonce, je negativni učinek dvojni: zaradi poškodb z UV-žarki nastaja več rakavih celic, hkrati pa se »zablokira« imunski sistem. Pri otrocih je to še bolj izrazito, saj je že zato, ker so v fazi rasti, tveganje, da odpove kakšen od sistemov, ki nadzira odstranjevanje poškodovanih celic, večje. Raziskave pri melanomu so pokazale, da je predvsem pomembno tisto sonce, ki ga dobimo v otroštvu in mladosti.
Torej se majhni otroci in intenzivno sončenje na dopustu »ne marajo«?
Da. Res je škoda, da jih izpostavljamo soncu. Majhnim otrokom je vseeno, ali so porjaveli ali ne. Pomembno je, da jih zaščitimo pred soncem, še bolj pa, da jih naučimo obnašanja na soncu. Umik v senco, ko je sonce močno, zaščita z oblačili, izogibanje ležanju na soncu, … Žal mnogokrat vidimo tudi obratno. Nekateri starši so preveč zaščitniški in naredijo pravo fobijo pred soncem, kar tudi ni v redu. Otrok mora biti zunaj, nikakor pa ni primerno, da je čez opoldne brez majice v peskovniku ali da se igra na plaži.
Pri odraslih teče intenzivna kampanja glede samopregledovanja pigmentnih znamenj. Kako je s tem pri otrocih?
Nekatera pigmentna znamenja (npr. kongenitalni nevusi) so pri otrocih prirojena. Tekom življenja se potem pojavljajo vedno nova. Pri otrocih je pojav kožnega raka izjemno redek in običajno povezan s kakšnimi drugimi dednimi boleznimi. Zato pri otrocih kožnih znamenj rutinsko ne pregledujemo in ne sledimo. Problem se lahko pojavi, če so znamenja velika. Kongenitalni nevusi so včasih veliki več deset centimetrov in lahko zajamejo celo polovico telesa. Večje kot je znamenje, s katerim se je otrok rodil, večja je verjetnost, da se bo iz njega razvil melanom. Vendar je takih otrok malo, mogoče eden ali dva na sto tisoč. Pri otrocih z velikimi kongenitalnimi nevusi ravnamo tako, da znamenja poslikamo z dermatoskopom in jih ustrezno obravnavamo: sledimo ali se odločimo za odstranitev.
Katere pa so še ostale najbolj pogoste kožne bolezni pri otrocih?
Pri otrocih so kožne bolezni precej odvisne od njihove starosti. Pri dojenčkih se pojavljajo druge kot pri najstnikih. Stalnica skozi vse otroštvo je atopijski dermatitis. Pri majhnih otrocih je pogost serboroični dermatitis, ki se pojavlja predvsem v lasišču in na obrazu in pogosto izzveni sam, pa tudi izsušitev kože z asteatotičnim dermatitisom. Zbolevajo tudi za infekcijskimi kožnimi boleznimi, denimo krastavostjo (impetigom), ki se najpogosteje pojavlja ob nosu in po obrazu, pa tudi za glivičnimi okužbami, predvsem mikrosporijo. Pri najstnikih pa so kar velik problem akne, ki se lahko pojavijo že v predadolescenci, ko se aktivirajo lojne žleze.
Večina bolezenskih težav, ki jih imajo otroci, z odraščanjem izzveni, nekatere celo brez zdravljenja, vendar pri tistih, ki bi sicer izzvenele same, z zdravljenjem skrajšamo njihov potek.
Kako pogosti so pri otrocih kontaktni dermatitisi?
Kontaktni dermatitisi so pri otrocih manj pogosti kot pri odraslih. Kontaktne dermatitise sicer razdelimo v dve veliki skupini: alergijske in nealergijske. Kontaktni alergijski dermatitisi se razvijejo, ko koža reagira na neko nenevarno substanco, ki pride v stik z njo in deluje kot alergen. Alergen pride v povrhnjico, kjer ga posebne celice »predstavijo« imunskemu sistemu, ki proti njemu proizvede obrambo – limfocite T. Ob prvem stiku z alergenom pride do senzibilizacije, na koži pa se ne zgodi nič posebnega. Ko otrok pride v stik z njim drugič, ima že v koži pripravljeno obrambo, ki sproži reakcijo kjerkoli po telesu. Kontaktni dermatitis se ne razvije takoj, pač pa 48–72 ur po stiku z alergenom. Dokazujemo ga s krpičnimi testi, s katerimi ugotovimo, na kaj je otrok alergičen, potem pa staršem svetujemo, naj z alergeni ne prihaja več v stik. Damo jim tudi spisek substanc, v katerih se alergeni nahajajo, da se jim lažje izognejo. Kontaktni nealergijski dermatitisi so posledica stika neke substance s kožo in so lahko bolj agresivni. Na mestu stika nastane poškodba celic, ki se kot vnetje na koži pojavi relativno hitro, lahko že po nekaj minutah, običajno pa po nekaj urah.
Dilema – ali za nego otroške kože izbrati bio kozmetiko ali ne?
Zdravila v obliki mazil določajo izjemno stroga določila. Poznati moramo vse njihove učinkovine in tudi za vsako od njih mehanizem delovanja. Opravljene morajo biti vse študije, vključno s kliničnimi. Pri kozmetiki pa se grobo rečeno lahko prodaja vse tisto, kar ne vsebuje strupenih sestavin. Za kozmetične izdelke ni predpisanih nobenih preizkušanj, kot veljajo v medicini. Velikokrat me vprašajo, kakšno je moje mnenje o naravni oz. bio kozmetiki in o t.i. umetni. Narobe je posploševati stvari. Nikjer ne piše, da so vse naravne snovi v neki kozmetiki v redu (to bi potrdila ali ovrgla samo klinična dvojno slepa randomizirana znanstvena študija s placebom, te pa v kozmetiki niso potrebne in jih tudi ne izvajajo) in da so vse umetne snovi slabe. Nenazadnje so eni najhujših strupov, kar jih človeštvo sploh pozna, naravni. Tudi lastna negativna izkušnja z neko kozmetiko ne pomeni, da je slednja že slaba in obratno. Pri naravni kozmetiki je tudi zelo težko natančno poznavanje vseh sestavin. Pod oznako »izvlečki iz rastlin« se lahko skriva marsikaj, še posebej, če gre za preparate, ki jih oglašujejo kot domače. V njih je lahko na stotine različnih substanc, od alkaloidov do taninov, … Nihče ne ve, kolikšne so njihove koncentracije in kakšna so razmerja med njimi. Tukaj smo kot potrošniki dejansko prepuščeni na milost in nemilost kozmetični industriji.
»Preden se odločimo za redno mazanje zdrave in nepoškodovane otroške kože, se je treba prepričati, kakšno kožo ima otrok in ali to res potrebuje.«
»Pri otrocih pride bistveno prej do kseroze ali celo asteatotičnega dermatitisa (vnetja kože, ki nastane zaradi izsušitve) kot pri odraslih.«
»Otroška koža ne potrebuje agresivnega umivanja, saj pri njih žleze dišavnice še niso aktivne, pa tudi lojnice še ne mastijo kože.«
»Pri otrocih je pojav kožnega raka izjemo redek in običajno povezan s kakšnimi drugimi dednimi boleznimi.«
September, 2009
