Tveganja na delovnem mestu

Tveganja na delovnem mestu so del našega vsakdana, čeprav se o njih redko govori. Varnost ni le pravna obveznost delodajalca, ampak tudi ogledalo družbe – koliko cenimo zdravje in spoštujemo dostojanstvo ljudi, ki delajo. Izpostavljenost tveganjem na delovnem mestu ima pogosto hude zdravstvene posledice.

Katerim tveganjem so delavci pri nas najpogosteje izpostavljeni?

Pogovarjali smo se z dr. Metodo Dodič Fikfak, predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki že 40 let dela na tem področju:

»Tega ne vemo, saj pri nas ni banke podatkov o tem, koliko delavcev je izpostavljenih rakotvornim snovem, koliko jih je izpostavljenih organskim topilom, koliko hrupu. Mogoče bi jih bilo pridobiti iz ocen tveganja, ki jih morajo delodajalci narediti, če bi o tem morali poročati v neko centralno zbirko podatkov. Vendar za zdaj tega nimamo. Glede na obolevanje delavcev pa lahko rečem, da imamo na eni strani še vedno veliko starih onesnaževalcev, kot so hrup, vibracije, veliko kemijskih snovi, ki povzročajo spremembe na koži in pljučih, in pa bolezni zaradi izpostavljenosti prisilnemu telesnemu položaju, ponavljajočim se gibom itd.«

Kakšno je stanje na področju izpostavljenosti azbestu?

»Delavci so bili pri nas izpostavljeni azbestu od leta 1920 in vse do konca leta 1997, v nekaterih tovarnah, kot je medvoški Donit, pa vse do leta 2000. Številni kraji so ostali z azbestom onesnaženi do danes, saj se niso očistili. Dejstvo je, da pojavnost azbestnih bolezni sledi količini porabljenega azbesta v neki državi. S sistematičnim odkrivanjem z azbestom povezanih bolezni smo pri nas začeli šele leta 1998. Smo pa edina država, ki priznava okolijski mezoteliom (rak prsne in trebušne mrene) kot posledico izpostavljenosti azbestu,« je povedala naša sogovornica in izrazila upanje, da je število mezoteliomov zdaj doseglo vrh. »Za azbest je namreč značilno, da ima zelo dolgo latentno dobo (čas od prve izpostavljenosti do pojava bolezni), ta je za mezoteliom lahko celo daljša od 40 let.«

Metoda Dodič Fikfak je še dodala, da se v državah EU začenja intenzivno čiščenje azbesta, postavljeni so tudi novi normativi, pri nas pa se precej neodgovorno obnašamo do ostankov azbesta. »Kot vemo, je azbest neuničljiv. Letno se pri nas na novo pojavi okoli 40 mezoteliomov, zaradi azbesta bi pričakovali približno enako ali višje število pljučnega raka. Kot kaže, je precej teh primerov neodkritih ali so spregledani. Izpostavljenost azbestu pa povzroča še druge bolezni, kot so azbestoza, plevralni izliv, plevralni plaki. V zadnjem času sta v Evropski uniji kot posledica izpostavljenosti priznana tudi rak ovarija in rak grla. Poteka tudi postopek priznanja za rake gastrointestinalnega trakta (predvsem želodca in debelega črevesa).«

Preberite tudi: Azbestna bolezen

Katere pa so zdravstvene posledice drugih tveganj?

»Hrup na delovnem mestu povzroča poklicno naglušnost, ki je zelo podobna starostni naglušnosti, ki se začne po 50. ali 60. letu. Zelo podobna naglušnost se pojavi tudi, če dolgo poslušamo glasno glasbo. Od intenzitete hrupa in časa izpostavljenosti je odvisno, kako hitro se poklicna naglušnost razvija. Hrup povzroča tudi tako imenovane ekstraauralne učinke: visok krvni tlak, pri otrocih, ki živijo v bližini hrupnih tovarn ali letališča, pa se opaža več ADHD.

Preberite tudi prispevek: Poškodbe sluha zaradi hrupa

Druga skupina poklicnih tveganj je izpostavljenost kože kemikalijam. Gre predvsem za alergijske in druge vrste dermatitisov. V Sloveniji se uporablja zelo veliko kemikalij in zelo veliko ljudi ima tudi težave zaradi tega na koži, vendar o tem ne poročajo (podatki so razvidni iz mednarodnih anket).

Pogosta je poklicna astma, ki nastane zaradi alergijskih vzrokov, ti so lahko kemikalije (denimo diizocianati, ki so visoko alergene snovi). Pri poklicni astmi gre lahko tudi za alergijo na moko ali lateks.

Alergija na lateks je v svetu najbolj razširjena, veliko se pojavlja v zdravstvenih ustanovah zaradi uporabe rokavic iz lateksa pa tudi v prehrambni industriji. Povzročitelj astme so lahko tudi kemikalije ali cvetni prah pri cvetličarjih,« pojasnjuje Dodič Fikfakova in dodaja, da se največ poklicnih bolezni pojavlja zaradi kostno-mišičnih bolezni kot posledice prisilnega telesnega položaja, uporabe sile in ponavljajočih gibov.

»Pri tem so nekateri poklici posebej izpostavljeni, kot je na primer poklic mesarja, maserja, gradbenega delavca … Podobne težave so vnetja kit in kitnih ovojnic, ki nastanejo na primer pri zidarjih. Uporaba vibrirajočih strojev ali naprav pri delu težave še poslabša. Vibracijske bolezni nastanejo zaradi uporabe lokalnih vibracij, značilne so pri uporabi motorne žage. Pri tem lahko nastane več bolezni, na primer raynaudov sindrom, nevritična oblika, pri kateri sta lahko prizadeta medialni ali ulnarni živec (hromitev roke), lahko pa tudi kostna oblika, kjer v malih kosteh rok nastajajo ciste ali artrotične spremembe, staranje sklepov rok, ramen in hrbtenice se pospeši,« opisuje Dodič Fikfakova in poudari, da je to le nekaj poklicnih bolezni, vseh diagnoz je več kot 90 skupin.

Trpinčenje na delovnem mestu

Kot pove naša sogovornica, trpinčenje na delovnem mestu ni priznano kot poklicno obolenje. »Seveda pa je lahko povezano z delom. Gre za situacijo, v kateri nad nekom na delovnem mestu izvajajo mobing: najpogosteje je to nadrejeni nad podrejenim, lahko pa se mobing dogaja med zaposlenimi ali celo podrejeni izvaja mobing nad nadrejenim.

Leta 2009 smo izvedli študijo o trpinčenju na delovnem mestu v Sloveniji, ponovili smo jo še enkrat leta 2010. Pregledali smo bolniške odsotnosti zaradi trpinčenja, te diagnoze ni, zato se pripiše diagnozi prilagoditvenih motenj. Številne organizacije so sprejele interne pravilnike proti trpinčenju oziroma so imenovale pooblaščeno osebo, na katero se lahko zaposleni obrnejo v primeru trpinčenja.«

Kaj lahko svetuje ljudem, ki so trpinčeni na delovnem mestu?

»Naj redno vodijo dnevnik o tem. To je namreč v sodnih postopkih največkrat edini dokaz, redkokdaj je na voljo priča, ki bi bila pripravljena v tem primeru podati pričevanje.«

Izgorelost na delovnem mestu

Izgorelost ni niti pri nas niti kje drugje v svetu priznana kot poklicna bolezen. »Na nastanek izgorelosti vplivata dva dejavnika: osebnostne lastnosti in delovno mesto. Gre za proces izgorevanja, ki lahko traja tudi več desetletij. Izgorelost smo lahko spremljali, saj diagnoza izgorelosti v MKB obstaja, in ugotovili smo, da število narašča. Gre za do 2000 primerov bolniškega dopusta letno, čas trajanja pa je kratek, v povprečju en mesec. Izgorelost v resnici traja dlje. V Evropi še potekajo debate, kaj izgorelost pravzaprav je, nekateri ne priznavajo te diagnoze, ampak govorijo o depresiji in anksioznosti.« Dodič Fikfakova še izrazi prepričanje, da bo izgorelost prej ali slej prišla na seznam poklicnih bolezni.

Preberite tudi prispevek: Izgorelost je motnja, ki jo je treba zdraviti

Bolezni zaradi posledic duševnih in vedenjskih motenj

Med poklicnimi boleznimi, ki so posledica duševnih in vedenjskih motenj, izpostavi posttravmatsko stresno motnjo (PTSD) pri prvih posredovalcih, predvsem pri gasilcih in reševalcih. »V nekaterih državah je priznana kot poklicna bolezen, pri nas pa je sindikat gasilcev dal pobudo razširjenemu strokovnemu kolegiju in ministrstvu za zdravje, da bi se PTSD začela obravnavati kot poklicno obolenje. Strokovno se s tem strinjamo.«

Kakšne so možnosti zaposlenih?

Kaj lahko delavec, ki meni, da za njegovo varnost na delovnem mestu ni dovolj poskrbljeno, stori, da se zaščiti?

»Delavec pri neupoštevanju predpisov lahko delo zavrne in ob tem ne more biti odpuščen. To predvideva zakon, res pa je, da mu te pravice nihče ne more zagotoviti. Delodajalec ima dolžnost, da delavca opozori na nevarnosti in da delavcu na razpolago vse varnostne liste in oceno tveganja. Vsak delavec bi moral za svoje delovno mesto natančno vedeti, katere so nevarnosti in kako se jim izogne oziroma se pred njimi zaščiti. Redno pa srečujemo delavce, ki ne vedo, kakšnim tveganjem so izpostavljeni. Zakon je torej jasen, delavec ima pravico v teh primerih odkloniti delovno mesto brez posledic. V svoji dolgoletni praksi nisem srečala nobenega ali morda enega delavca, ki je v takšnem primeru delo odklonil. To lahko pomeni, da delavci ne vedo, čemu so izpostavljeni, ali jih je strah, tretja možnost pa je kombinacija obojega.«

V urejenem podjetju je manj bolniških dopustov

Kako se kaže povezava med absentizmom, prezentizmom in fluktuacijo z neustreznimi delovnimi razmerami z vidika varnosti?

»Ta povezava nedvomno obstaja. Absentizem ali bolniška odsotnost je odvisna od številnih dejavnikov, ne samo od bolezni ali poškodbe. Odvisen je tudi od tega, v kakšnem stanju je podjetje. V urejenem podjetju, kjer veljajo pravila obnašanja, kjer so stvari urejene in ob dobrem osebnem dohodku, je absentizma najmanj. Normalen delež absentizma je okoli 3,5 %. Na državni ravni imamo trenutno ta delež veliko višji. Odvisno pa je tudi od socialnega statusa posameznika. Najnižjo stopnjo bolniškega staleža imajo zaposleni inženirji (okoli 2 %), takoj za njimi so direktorji, potem zdravniki (2,4 %),« razlaga Dodič Fikfakova.

»Po kazalcih bolniškega staleža in resnosti bolezni marsikdaj lahko prepoznamo, kaj se v podjetju dogaja. Če ima neko podjetje visok delež bolniškega staleža in če ljudje pogosto odhajajo na bolniški stalež za nekaj dni, je to alarm, da se v tem podjetju nekaj slabega dogaja. Indeks frekvence pomeni, koliko primerov bolniškega staleža imamo na 100 zaposlenih. Če je okoli 100 do 120, to pomeni, da gre vsak zaposleni v bolniški stalež enkrat. Vendar vsi ne odhajajo, le polovica je takšnih. Torej gre tista polovica delavcev dvakrat na leto v bolniški stalež. Nekatera podjetja imajo ta indeks celo 400. To pomeni, da gre tista polovica zaposlenih osemkrat letno na bolniško po približno 10 delovnih dni. In to je značilnost slovenskega bolniškega dopusta,« pove Dodič Fikfakova in opozori še na zelo veliko razliko med javnim in zasebnim sektorjem. »V javnem sektorju ljudje hodijo na bolniški dopust veliko pogosteje in ostajajo manj časa. V zasebnem sektorju gredo redkeje, kadar pa gredo, je teža bolezni zelo velika.«

Neomejeno na bolniškem dopustu?  

Absentizem bi država po besedah naše sogovornice nujno morala omejiti na določen čas. »Edina država smo v Evropi in verjetno tudi v svetu, kjer bolniški stalež lahko traja neomejeno. To je nerazumljivo in nesprejemljivo.«

Kje so vzroki, da se absentizem povečuje?

»Vse oblike absentizma se povečujejo, predvsem se podaljšujejo dolgotrajne bolniške. Eden od glavnih vzrokov je neustrezen sistem. Drugi dejavnik je družbeno-ekonomski: v miru, ko ni groženj recesije, povsod v svetu bolniški stalež narašča. V gospodarskih krizah pa bolniški stalež upade. Na mikroravni, na ravni podjetja, je veliko odvisno od razmer na delovnem mestu. Že petnajst let učimo predstavnike delodajalcev, na kakšen način naj se v podjetju ravna, da se zmanjša tveganje za bolniški stalež in invalidnosti. Veliko več bi morali delati na odnosih v podjetjih, na kulturnejšem dialogu,« je prepričana.  

Prezentizem je značilen za določene poklice. »Ljudje se bojijo, da bodo, če jih ne bo v službi, obremenili svoje sodelavce. Precej pogost je med zdravstvenimi delavci, med učitelji, zelo pogost tudi med samostojnimi podjetniki. Prihajajo v službo, četudi so bolni in bi morali ostati doma. Prezentizem je pogost pri ljudeh z depresijo. Poveča se tudi v primerih, ko je v podjetju kriza, ko se delavce odpušča. O prezentizmu govorimo, ko nekdo več kot dvakrat v letu pride na delo, a bi moral ostati doma zaradi bolezni. Pri zdravstvenih delavcih ali pri pedagoških delavcih je delež prezentizma višji kot 50 %.«

Fluktuacija je povezana z absentizmom. »Pogosta oblika umika z delovnega mesta je bolniški dopust, če ima nekdo možnost, pa poišče drugo službo. Fluktuacija v zadnjih letih dobiva novo razsežnost, saj se je miselnost precej spremenila. Nekoč je veljalo, da je pomembna lojalnost podjetju, zdaj pa se te vrednote močno spreminjajo, pomembnejši je interes posameznika,« za konec še pove Metoda Dodič Fikfak.