KOPB oziroma kronična obstruktivna pljučna bolezen je dolgotrajna in nepovratna bolezen pljuč. Bolnik jo najprej občuti kot težave z dihanjem, sprva ob naporih, v napredovali stopnji pa tudi v mirovanju, težavam pa se pogosto pridruži kašelj z izkašljevanjem sluzi. KOPB v največji meri povzroča cigaretni dim, zato kadilci, pozor!
Kaj vse še vpliva na razvoj KOPB, kako jo diagnosticiramo, kakšni so tipični znaki te zahrbtne bolezni in zakaj bolniki s KOPB pogosto zbolevajo za depresijo, nam je zaupala asist. dr. Mateja Marc Malovrh, dr. med., spec. pulmologije z Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik.
Avtor: Anja Kuhar
Zakaj človek zboli za KOPB?
Bolezen je posledica dolgotrajnega vdihavanja škodljivih snovi, v večini primerov cigaretnega dima. Te snovi v dihalnih poteh sprožijo stalno vnetje z zadebeljeno sluznico in večjim izločanjem sluzi ter propadanje sten pljučnih mešičkov. Pretok zraka se zaradi zadebeljenih sten dihalnih poti zmanjša, zaradi česar ob koncu izdiha ostaja v pljučih vedno več zraka, ki se ne izmenjuje učinkovito. Ob dodatnem postopnem propadanju pljučnih mešičkov je delovne površine za izmenjavo plinov vedno manj in v napredovali stopnji ne zadošča niti za normalno življenje v mirovanju, kaj šele za kakršnokoli aktivnost. Škoda, ki so jo škodljive snovi naredile, je nepovratna.
Propadla pljuča se z do sedaj znanimi zdravili ne morejo obnoviti, lahko pa z opustitvijo kajenja ali odstranitvijo drugih škodljivih dejavnikov iz okolja ustavimo nadaljnje propadanje pljuč in s tem napredovanje bolezni.
Kaj poleg cigaretnega dima še pogojuje nastanek KOPB?
Poleg aktivnega ali pasivnega kajenja (cigaret, pip, cigar, marihuane) lahko razvoj KOPB povzročijo tudi drugi škodljivi plini in prašni delci. Prisotni so lahko na delovnem mestu (organski in neorganski prah, kemični dejavniki, pare) ali doma (odprte peči, kamini, gorilniki na drva, biomasna goriva, premog ob slabem prezračevanju prostorov). Še posebej dovzetna za propadanje pljučnih mešičkov je skupina ljudi z genetsko motnjo, ki vodi v pomanjkanje zaščitnega encima α1AT.
Poleg škodljivih zunanjih dejavnikov je pri razvoju KOPB pomemben dejavnik tudi podedovan genski zapis. To razloži, zakaj za KOPB zboli le približno 20 % kadilcev in ne vsi.
20 % je pravzaprav velik delež, tako da se ob velikem številu kadilcev soočamo s pomembnim številom KOPB bolnikov, ki zaradi povečane obolevnosti in prezgodnje invalidnosti ter umrljivosti predstavlja tudi pomembno socialno-ekonomsko težavo.
Ocenjujejo, da bo KOPB v nekaj letih tretji najpogostejši vzrok umrljivosti v razvitem svetu!
Veliko kadilcev toži, kako težko je opustiti kajenje. Kaj jim svetujete?
Seveda je najpomembnejša posameznikova trdna odločitev za opustitev kajenja in podpora bližnjih. Ko se pogovarjam z mladimi astmatiki, ki jim kajenje tudi izredno škodi, navajajo hude težave ob poskusih opustitve cigaret. Bolniki, ki smo jim ugotovili težjo obliko KOPB ali raka pljuč, pa so v veliki večini primerov ob diagnozi brez težav takoj prenehali kaditi. To kaže na ogromen pomen stopnje motivacije in da je fizična odvisnost zanemarljivo nepomembna. Predvsem moramo razmišljati, kako bi dvignili stopnjo motivacije za opustitev kajenja pri vseh kadilcih.
Kateri simptomi opozarjajo na KOPB?
Glavna simptoma sta kašelj in težko dihanje. Kašelj z izmečkom je najizrazitejši zjutraj in ni prisoten pri vseh bolnikih tako kot težko dihanje.
V zgodnejših obdobjih bolezni ljudje opažajo, da se ob večjih naporih (hoji v gore, po stopnicah, pri športnih aktivnostih) zadihajo in morajo počivati hitreje kot vrstniki. Takim kadilcem bi svetovala pregled pri pulmologu, saj je pomembno prepoznavanje bolezni v zgodnjem obdobju, ko še lahko preprečimo prezgodnjo invalidnost in umrljivost zaradi KOPB.
Težava je v tem, da imamo ljudje precej dihalne rezerve (nekateri ljudje lahko npr. živijo skoraj povsem normalno le z enim pljučnim krilom) in da mnogi, ki sicer ne opravljajo večjih telesnih aktivnosti, težave zaznajo šele, ko je bolezen že močno napredovala. Poleg tega večina kadilcev kašelj dojema kot normalen kadilski pojav.
Če zdravnik posumi na KOPB, kako jo diagnosticira?
Diagnozo ob ustrezni klinični sliki in podatku o izpostavljenosti potrdijo testi pljučne funkcije. Spirometrija z bronhodilatatornim testom nam razkrije nepovratno zaporo dihalnih poti, test merjenja difuzijske kapacitete pa stopnjo okvare pljučnih mešičkov. Ker je v nekaterih primerih težko ločiti med KOPB in drugo boleznijo, npr. astmo, je bolnika treba spremljati dlje časa in kdaj opraviti še druge teste (krvne preiskave, globinsko slikanje pljuč, poskus odzivnosti na zdravila itd.).
Poškodbe pljuč, ki jih povzroči KOPB, so torej nepovratne. Kako lahko današnja medicina pomaga?
Zdravila v obliki vdihovalnikov ali tablet lahko učinkovito pomagajo pri lajšanju težav z dihanjem, izkašljevanjem, zmanjšujejo število poslabšanj bolezni, kar vse pomembno vpliva na kakovost življenja. Žal pa nobeno od trenutno poznanih zdravil ne more upočasniti upada pljučne funkcije ali celo pozdraviti KOPB.
Zelo pomemben ukrep, ki ga svetujemo bolnikom s KOPB, je skrb za redno telesno aktivnost in pravilno prehrano. KOPB je namreč sistemska bolezen, ne le bolezen pljuč, ki vpliva tudi na skeletno mišičevje. To je še posebej v napredovalih stopnjah bolezni izjemnega pomena – dihalne mišice morajo opraviti ob velikem delu propadlih pljuč veliko več dela kot pri zdravih pljučih. Bolnike zato vabimo na podaljšan program bolnišnične rehabilitacije pljučnih bolnikov, kjer se izvaja program krepitve mišic z različnimi pripomočki, hkrati pa se naučijo pravilnih vaj in prehrane.
Ko bolezen močno napreduje, bolniku predpišemo trajno zdravljenje s kisikom na domu, v redkih primerih se uporablja tudi neinvazivno mehansko predihavanje.
Pri manjši skupini bolnikov imamo na voljo še kirurško zdravljenje, pri mlajših bolnikih s težko KOPB, ki so stari manj kot 60 let in telesno še dobro ohranjeni, pa pride v poštev tudi presaditev pljuč.
Verjetno je izredno pomembna tudi podpora bolnikom in njihovim svojcem v napredovali stopnji bolezni?
Že nekaj let imamo na več lokacijah vzpostavljeno ambulantno in bolnišnično paliativno obravnavo bolnikov, kjer se skuša bolnikom in svojcem čim bolj celostno pomagati premagovati številne težave in stiske v zadnjem obdobju bolezni. Dolgotrajno dušenje je ena najhujših muk, ki jo lahko vsaj delno olajšamo z določenimi pravilno odmerjenimi zdravili. Poleg zdravil pa paliativna oskrba nudi tudi izčrpen pogovor, čustveno podporo in navodila bolniku in svojcem, kako ukrepati ob določenih stiskah, ki se bodo pojavljale v času zadnjega obdobja bolezni.
Bolniki s KOPB naj bi pogosto zboleli tudi za depresijo. Zakaj?
Bolniki s težko KOPB so pljučni invalidi, ki neprestano izkušajo večletno dušenje že ob minimalnih naporih, kot je opravljanje osebne toalete, govor, hranjenje itd. Pogosto jih duši tudi v mirovanju, tako da so izpostavljeni stalnemu stresu ob občutku pomanjkanja kisika. Telesna nedejavnost zaradi težav z dihanjem, hkrati pa tudi sistemsko delovanje bolezni, vodita v čedalje hujši telesni upad. Rezultat je slaba kakovost življenja, ki je običajno vezano na nekaj kvadratnih metrov stanovanja. Pogosto so odvisni od pomoči drugih, hkrati pa osamljeni v svojem malem svetu. Zavedajo se, da je stanje nepovratno. Mislim, da sem navedla dovolj razlogov, da tak človek izgubi voljo in upanje ter je nagnjen k razvoju depresije, na katero moramo pri težkih bolnikih s KOPB vedno pomisliti in jo celostno zdraviti, saj sicer še dodatno poslabšuje kakovost življenja. Morebitni učinki sistemskega vnetja na razvoj depresije so še nejasni.
Februar, 2014
