»Začelo se je pred petimi leti. Tudi ob zmernih naporih, na primer pri hoji po stopnicah, sem težko dihala. Utrujale so me vsakdanje stvari, kar sem pripisovala prekomerni telesni teži in pomanjkanju telesne kondicije. Čez čas so se pojavili še glavoboli, ki smo jih sicer zdravili, vendar brez pravega učinka. Kasneje se je izkazalo, da je do bolečin v glavi prišlo zaradi pomanjkanja kisika v krvi,« svojo pripoved začne Klara Klančar, bolnica s hudo pljučno arterijsko hipertenzijo, ki ji je novo življenje prinesla kirurška endarterektomija.
Poseg so pri Klari kot drugi bolnici iz Slovenije izvedli na Dunaju. Upa, da bo njena zgodba pomagala vsem, ki stopajo po njeni poti. Da bodo vedeli, da je tudi hudo obliko pljučne hipertenzije mogoče premagati.
»Ko nisem zdržala več, sem šla k splošni zdravnici dr. Leskovarjevi, ki je postavila sum na pljučno embolijo, domnevno zaradi kontracepcijskih tablet,« nadaljuje Klara. »Sledil je sprejem v Bolnišnico Golnik, kjer sem ostala dva tedna. Predpisali so mi antikoagulacijsko zaščito, ki pa se v celem naslednjem letu bolezni ni zadovoljivo uredila. Čez pol leta se mi je pljučna embolija ponovila. Tudi ob drugi ponovitvi so me zdravniki jemali precej »z rezervo« in se niso posebej ukvarjali z vzroki zanjo. Čez nekaj mesecev se mi je embolija v obdobju 11 mesecev ponovila še tretjič. Znova sem bila sprejeta v bolnišnico, kjer me je prevzela dr. Škrgatova, ki se je temeljito lotila iskanja vzroka za moje stanje. Opravili so mi številne preiskave, tudi desnostransko kateterizacijo, ki je potrdila zelo močno pljučno hipertenzijo. Predpisali so mi zdravilo, ki pa ni zmanjševalo tlaka v pljučih, pač pa je vplivalo na volumen srca, zaradi česar se je njegova potisna moč (in posledično tlak v žilah) zmanjšala. Toda tudi po tem zdravilu se stanje ni zadovoljivo izboljšalo. Redna poslabšanja so se dogajala na prehodu iz pomladi v poletje ali iz jeseni v zimo. Večkrat sem morala v bolnišnico, že ob najmanjšem prehladu sem potrebovala kisik. Potem so mi uvedli zdravilo Slidenafil, po katerem se mi je stanje bistveno izboljšalo, vendar samo za nekaj mesecev. Uvedli so še drugo zdravilo Bosentan, ki pa mi je tudi pomagalo samo trenutno. Lani maja so mi uvedli še zdravilo Iloprost, ki bi ga morala inhalirati vsake 4 ure, vendar so bili stranski učinki prehudi.
Septembra lani pa se mi je stane zelo poslabšalo.
Nisem več mogla v službo, običajna opravila so zame postala nemogoča. Splošna zdravnica dr. Vogelnikova me je poslala k torakalnemu kirurgu za mnenje glede presaditve pljuč. Pri pljučni hipertenziji je doba preživetja 5–6 let, pri meni pa so štiri leta že skoraj potekla. Torakalni kirurg me je napotil k dr. Turelu, kateremu sem enkrat že poslala vso svojo dokumentacijo, da je podal mnenje. Takrat je zdravljenje ocenil kot dobro. Tokrat sem bila v nekaj dneh sprejeta na Pulmološki oddelek UKC Ljubljana, kjer me je prevzela dr. Barbara Salobir in ocenila, da sem potencialni kandidat za kirurško endarterektomijo oziroma čiščenje pljučnih žil. Opravili so mi vse potrebne preiskave in decembra lani vso dokumentacijo poslali na kliniko na Dunaj.
25. februarja 2009 sem se tako odpravila v dunajsko bolnišnico na dogovorjeni pregled. Naslednji dan so mi znova delali desnostransko kateterizacijo in angiografijo. Preiskavi sta pokazali, da je moje stanje zelo, zelo slabo in da takoj potrebujem operacijo. Izvedli naj bi jo že naslednji dan.
Poklicala sem dr. Salobirjevo, ki mi je svetovala, naj s posegom ne odlašam. Ob meni je bila ga. Evgenija Korošec, ki je, ker sama ne govorim nemško, pomagala pri komunikaciji ter tudi obveščala moje domače. Naslednje jutro so poseg, pri katerem telo podhladijo na 18 stopinj Celzija in uvedejo izventelesni krvni obtok, tudi opravili. Približno 20 minut, kolikor časa traja čiščenje žil, sem bila klinično mrtva. Najprej so očistili eno pljučno krilo, potem pa še drugo. Po posegu naj bi nekaj dni ostala v umetni komi, vendar mi je še isto popoldne tlak v pljučih padel na mejo normale, zato so me naslednje jutro že zbudili. Počutila sem se dobro in teden dni po posegu sem bila že na Pulmološkem oddelku UKC Ljubljana, kjer sem ostala še tri tedne.
Zdaj razen rednih kontrol in antikoagulacijske zaščite, na kateri bom ostala vse življenje, nimam omejitev. Lahko rečem, da sem po posegu znova zaživela. Prej sem komaj zmogla iti na stranišče ali pod tuš, zdaj brez težav pridem po stopnicah in to večkrat zapovrstjo. Moja pljučna arterija je bila tako zamašena, da je kri tekla samo še skozi za konico svinčnika veliko odprtino. Če bi se zaprla, bi bilo po meni. Izmerjeni tlak v pljučih je bil tudi do 82 mm Hg (normalna vrednost je do 30 mm Hg).«
In zakaj je trajalo tako dolgo, da so opravili poseg? Nenazadnje je bila na robu smrti …
»Dokler sem se zdravila na Golniku, se o tej operaciji, niti o možnosti transplantacije pljuč, sploh nismo pogovarjali. Štiri leta sem bila deležna zdravljenja »po doktrini«, ki pa ni bilo učinkovito. In ker vse skupaj ni »šlo nikamor« oziroma se je moje stanje slabšalo, sem pač morala iskati naprej. Nenazadnje sem bila stara 37 let, z družino, in možnost, da bi se kar sprijaznila in se vdala v usodo, enostavno ni prišla v poštev. Vesela sam, da sem se odločila tako, kot sem se. Poseg mi je vrnil običajno življenje in hvaležna sem za vsak dan posebej,« za konec pove Klara.
»Marsikomu se življenje zdi igra. Kakšna zamisel! Kaj pa, če je življenje darilo? Kar naenkrat postane presenečenje, nekaj zabavnega, nekaj posebnega in še malo se mi ne zdi kot kratka sveča. Sijajna bakla je, ki so mi jo podali, da jo za trenutek podržim kvišku, in preden jo bom predala naslednjim rodovom, bi rada, da kar se da svetlo zažari.«
December, 2009
