O kronično obstruktivni bolezni pljuč smo v reviji že pisali, vendar bi želeli tokrat poudariti pomen telesne aktivnosti, čeprav so simptomi te neozdravljive kronične bolezni slab pretok zraka in posledično kašelj, kratka sapa, izpljunki, itd. Kljub vsemu je zdrav življenjski slog zelo pomemben, pojasnjuje Tomaž Hafner, dr. med., z Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik.
Avtorica: Katja Štucin
KOPB med drugim spremljajo v uvodu omenjeni simptomi. Kakšni so še znaki omenjene bolezni?
Tomaž Hafner, dr. med., spec. pnevologije
Glavna težava bolnikov s KOPB je težka sapa. Pri stopnji le-te gre za osebni občutek, zato je težko realno opredeliti, kdaj je težka sapa ob naporu še normalna in kdaj ni. Bolniki sami zelo hitro ugotovijo, kdaj je sapa slabša in to je po navadi takrat, ko so telesno aktivni. Sprva nezavedno, potem pa se že zavedno začnejo izogibati telesni aktivnosti, da ne bi težko dihali. Posledično to pripelje do tega, da so manj telesno aktivni, zmanjša se telesna pripravljenost, potem je zaradi zmanjšane kondicije stopnja težke sape še težja, kot bi bila sicer. Omenjene bolnike ta težava še toliko bolj omejuje, ker imajo okvarjeno pljučno funkcijo.
Zakaj pri KOPB pride do t. i. kratke sape? Kaj se dogaja v telesu?
Pojavljata se dve težavi. Prva je okvarjena pljučna funkcija, večinoma posledica kajenja, druga pa nepravilen vzorec dihanja med naporom. Kot že samo ime bolezni pove, bolniki prepočasi izdahnejo zrak. Tako pri vsakem izdihu nekaj zraka ostaja ujetega v pljučih. Preveč ujetega zraka v pljučih imenujemo hiperinflacija. Ob prehitrem dihanju, pa naj si bo zaradi strahu ali pa napora, vedno več zraka ostaja ujetega v pljučih, kar vse skupaj še dodatno poslabša in privede do občutka dušenja. Ob telesnem naporu morajo bolniki upočasniti dihanje ter energijo usmeriti v izdih in ne vdih. Vdih mora biti počasen in skozi nos. Izdih pa mora biti čim daljši in najbolje skozi priprte ustnice, saj tako izdahnejo več zraka in ga manj ostaja ujetega v pljučih.
Gre za začaran krog, namreč če ne moremo dihati, smo težje aktivni. Bolniki posledično prilagajajo življenjski slog. Pa je po vašem mnenju pomembno, da se ljudje s to boleznijo gibajo kljub temu, da težko dihajo?
Zanimivo je, da so v preteklosti gibanje odsvetovali, ker so opažali, da bolniki ob tem težje dihajo. Čez čas pa so opažali, da imajo aktivnejši bolniki manj težav s svojo boleznijo. Bolniki s tem, ko so aktivni, dvignejo stopnjo telesne pripravljenosti in ko se naučijo še pravilne tehnike dihanja ob naporu, zmorejo storiti bistveno več z manj težke sape. Je pa treba vedeti, da je težka sapa sicer del njihove bolezni in je ne bodo mogli povsem odpraviti. Posledično so potem tudi bolj zadovoljni, zmanjša se stopnja depresije, anksioznosti, zviša se socialna interakcija. Na splošno lahko rečemo, da se izboljša njihova kakovost življenja.
Kakšno vadbo oziroma telesno aktivnost priporočate? Kakšna so vaša priporočila za tiste, ki še nimajo tako težke stopnje bolezni, in kakšna za tiste, ki jo imajo?
Priporočamo večino oblik aerobne in intervalne telesne vadbe. Izkoristijo lahko tisto, kar je doma in dostopno. Hoja po ravnem, potem v klanec ali po stopnicah, sobna kolesa so zelo primerna za zimske mesece itd. Bolnikom v splošnem lahko svetujemo, da naj se redno gibajo, več kot do zdaj, do občutka težke sape. Potem pa postopoma vsak teden stopnjujejo obremenitve v okviru zmožnosti. Po študijah naj bi se nekje po mesecu telesne aktivnosti začele kazati določene merljive spremembe.
Težava je v tem, ker je za izboljšanje telesne zmogljivosti treba biti zelo motiviran in vztrajen. Do kondicije se pride počasi. Mišice je treba obremeniti preko vsakodnevne aktivnosti, da jih spodbudimo h krepitvi. Pri bolnikih s KOPB to traja še dlje, saj jih težka sapa ob naporu omejuje bolj kot zdrave. Seveda pa s prvimi rezultati opažene izboljšane zmogljivosti pride tudi prava motivacija. Zelo pomembno je, da bolniki vztrajajo. Programi rehabilitacije pravzaprav težijo k spremembi življenjskega sloga in le to je pravi način za izboljšanje kakovosti življenja.
Je denimo vsakršna zadihanost alarm? Če prihaja do nje pri telesni aktivnosti, je tudi posledica neaktivnosti in pomanjkanja prostega časa za rekreacijo. Kako vemo, kdaj je znak za preplah?
Tudi zdravi ljudje težko dihamo, če hodimo denimo po stopnicah ali v klanec. Pospešeno dihanje je normalen odziv na napor. Vsak posameznik mora zase oceniti, kdaj se stanje razlikuje od tistega, ki ga je vajen. Kadilci spadajo v bolj rizično skupino in morajo biti še bolj pozorni na simptome KOPB. Sicer pa je težka sapa eden od pogostih simptomov pri več boleznih.
Za zmanjšanje hiperinflacije se uporabljajo zdravila, ki širijo dihalne poti, to so t. i. bronhodilatatorji. Kako delujejo oz. vplivajo na bolnika? Je pomembna kombinacija s telesno vadbo? Bolniki si pomagajo tudi z vdihovalniki. Kdaj so potrebni?
Več skupin zdravil imamo, večinoma inhalatornih, ki razširijo dihalne poti ali blažijo vnetje v dihalih. Zdravila je treba kombinirati s telesno aktivnostjo, ki izboljša zmogljivost in stopnjo težke sape. Priporočamo, da kratko delujoče bronhodilatatorje, ki jih imajo predpisane za uporabo po potrebi, uporabijo pred predvideno telesno aktivnostjo. Z zdravili – bronhodilatatorji lahko odpremo dihala, pomembno pa je kljub vsemu to, da se bolniki ob tem umirijo in pozornost namenijo temu, da počasi in do konca izdahnejo. Na rehabilitaciji veliko energije in časa porabimo, da bolnike naučimo, kako pravilno dihati ob telesnem naporu, to je, da vdahnejo počasi skozi nos, izdahnejo pa skozi usta na silo in do konca.
Kako pa v Sloveniji potekajo programi rehabilitacije?
Trenutno se izvajajo programi hospitalne rehabilitacije na treh lokacijah v Sloveniji, in sicer pri nas, na Kliniki Golnik, v bolnišnici Topolšica in v bolnišnici Sežana. Na Golniku lahko sprejmemo šest bolnikov hkrati, program rehabilitacije pa traja en mesec, kar pomeni le približno 70 bolnikov letno. Tovrstna celovita rehabilitacija je namreč izrednega pomena za vsakega posameznika. Osnova je individualni pristop, ki je prilagojen vsakemu posamezniku.
Sodeluje večja ekipa strokovnjakov. Seveda je osnova rehabilitacije telesna vadba, vključuje pa tudi pregled in svetovanje dietetika, klinične psihologinje, delovnega terapevta, medicinske sestre itd. Programi so multidisciplinarni, njihov namen je, da posameznika naučijo čim lažje in s čim manj težke sape in težav živeti s svojo boleznijo. Zelo pomembno je namreč tudi izobraževanje o bolezni, nasveti, kako prilagodijo življenjski prostor svoji bolezni, glede zaposlitve prostega časa itd.
Ob tem se izvajajo različne vaje, tudi sprostitvene, dihalne vaje, kot rečeno pa se veliko časa nameni krepitvi vseh mišic. S kakovostno rehabilitacijo se tudi zmanjša število poslabšanj in hospitalizacij. Zelo važno je, da nato bolniki doma nadaljujejo z izvajanjem vaj in telesnih aktivnosti in da še naprej vzdržujejo oziroma nadgrajujejo pridobljeno telesno zmogljivost.
ABC
A Težka sapa je del bolezni, bolniki s KOPB se je ne smejo bati.
B Bolniki si lahko pomagajo s kombinacijo pravilne tehnike dihanja, telesne aktivnosti in zdravil.
C Za bolnike s KOPB se priporoča oblika aerobne in intervalne telesne vadbe.
