Pljučne bolezni imajo velikokrat za posledico težko sapo, kar pomeni, da se bolniki ne morejo pretirano gibati. Pa vendar je prav slednje ključnega pomena za izboljšanje stanja, nam je med drugim zaupala vodja fizioterapije in respiratorne rehabilitacije v Kliniki Golnik, Monika Jeruc Tanšek, dipl. fiziot.
Avtorica: Katja Štucin
Pljučni bolniki se soočajo s težavo težke sape. Se dogaja, da ravno zaradi tega opuščajo telesne dejavnosti?
Kronični pljučni bolniki imajo kot posledico svoje bolezni različno hudo težko sapo. Pri nekaterih se ta lahko pojavi pri hoji po stopnicah ali v klanec, pri drugih je lahko prisotna ob lažji telesni dejavnosti in pri nekaterih (ob napredovanju njihove pljučne bolezni) tudi že v mirovanju. Zanje je tako povsem logično, da se dodatne telesne dejavnosti izogibajo, saj so mnenja, da se bo stopnja njihove težke sape ob tem samo še povečala. Žal pa to vodi v začaran krog, kjer se stopnja težke sape zaradi telesne nedejavnosti samo še stopnjuje.
Lahko potemtakem izpostavite, kako pomembno je pravzaprav vzdrževanje telesne dejavnosti?
Skrb za redno telesno dejavnost bi morala biti za bolnike s kroničnimi pljučnimi boleznimi pravzaprav enako pomembna kot redno in pravilno jemanje zdravil. Pravilno in redno izvedena telesna dejavnost namreč izboljša mišično moč in vzdržljivost ter pozitivno vpliva tako na telesno držo in ne nazadnje na vzorec dihanja. S tem se občutek težke sape postopno zmanjša oziroma omili. Za bolnike pa je verjetno najpomembnejše dejstvo, da jim redna telesna dejavnost omogoča, da živijo svoje življenje kakovostnejše, bolj samostojno in z manj omejitvami.
Prihajajo mrzli meseci in slabše vreme. Kakšne dejavnosti priporočate v tem času? Je lahko vlažen in mrzel zrak ovira za pljučne bolnike? Je bolje, če se bolniki gibajo v notranjih prostorih?
Ob nastopu zimskih mesecev je potrebno telesno dejavnost kroničnim pljučnim bolnikom nekoliko prilagoditi. Svetujemo jim, da pozimi (ob lepih dnevih) izberejo primeren čas v dnevu, ko je zunaj najtopleje in je ozračje brez dimastne onesnažene megle. Kadar pa so vremenske razmere slabe, svetujemo redno vadbo doma. Z malo domišljije si bolniki lahko izberejo različne oblike gibanja ter vaj z »domačimi« pripomočki.
Vi opravljate meritve in testiranja, da lahko prilagodite intenzivnosti programa telesnega treninga vsakemu posamezniku. Kaj vse merite in od česa je odvisna vrsta in količina vaj?
V programu celostne rehabilitacije bolnikov s kroničnimi pljučnimi boleznimi je potrebno najprej oceniti posameznikovo stopnjo telesne pripravljenosti in nekatere antropometrične lastnosti (sestava telesa). Vsakemu posamezniku izmerimo moč in vzdržljivost dihalnih mišic, z različnimi testi hoje ocenimo njegovo kardiorespiratorno vzdržljivost, z ročno dinamometrijo splošno telesno pripravljenost, s specifičnimi testi določimo ponovitvene maksimume za posamezne večje funkcijsko pomembne mišične skupine in z obremenitvenim testiranjem izključimo prisotnost morebitnih srčno-žilnih obolenj ter s CEM-testom na kolesu aerobno vadbeno sposobnost. Na podlagi dobljenih rezultatov za vsakega posameznika prilagodimo vadbo tako, da vsak posameznik vadi v varnem območju glede na cilje, ki smo si jih skupaj zastavili.
Kakšne vaje bi denimo priporočili bolniku s kronično obstruktivno boleznijo pljuč?
Vsi bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo bi morali osvojiti, redno izvajati in tudi razumeti pomen različnih dihalnih vaj ter tehnik čiščenja dihalnih poti. Že kot otroke so nas naučili, da je za zdrave zobe potrebno redno skrbeti. In temu danes nihče ne oporeka. Bolniki pa bi morali razumeti (da v nasprotju z zdravimi osebami) tudi njihova pljuča potrebujejo vsakodnevno redno skrb v smislu boljšega izkoristka ter čiščenja. S pravilnimi tehnikami dihanja in čiščenja dihalnih poti bodo bolniki dihali lažje in predvsem bolj učinkovito. Tudi med telesno vadbo je največji poudarek na pravilni tehniki dihanja. Če bolnik teh ne obvladuje, tudi vadbe ne more učinkovito in varno izvajati.
Kako pa poteka respiratorna rehabilitacija?
V naši Kliniki Golnik poteka pettedenski program celostne rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov. Osnovni gradnik rehabilitacije je individualno prilagojena telesna dejavnost, ki jo usmerjamo, vodimo in dokumentiramo fizioterapevti. Pomemben del našega interdisciplinarnega tima so tudi medicinske sestre, ki koordinirajo bolnikove preiskave in izvajajo izobraževanja o bolezni za bolnike, dietetičarka, ki prilagodi jedilnik glede na uvodne meritve sestave telesa, klinična psihologinja, ki z njimi vodi skupinska ter individualna srečanja, ter socialna delavka, ki po potrebi ureja različne socialno-ekonomske potrebe posameznikov.
Kakšne so glavne prednosti tovrstnih programov rehabilitacije poleg individualne obravnave različnih strokovnjakov?
Prednost tovrstnih programov rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov je v tem, da so si udeleženci v skupini med seboj glede njihove bolezni in izhodiščne telesne pripravljenosti precej podobni. Kot taki se lažje povežejo in se spodbujajo k doseganju skupnega cilja. Bolnikom na začetku izvajanja telesne dejavnosti sicer zagotovo ne bo lahko, zato tudi svetujemo vadbo pod ustreznim strokovnim nadzorom fizioterapevta (da ob tem ne pride do poškodb ali poslabšanja osnovne bolezni). Kljub začetnim težavam pa je nujno, da s telesno dejavnostjo vztrajajo dolgoročno, saj bodo prvi rezultati vidni že nekje po štirih do šestih tednih.
Za konec bi vas prosila za koristne napotke. Kako lahko posameznik s pljučno boleznijo poskrbi za zadostno telesno dejavnost doma?
Naprej svetujemo obisk pri fizioterapevtu, ki bo bolnika naučil pravilne izvedbe vseh vaj, dihalnih tehnik in metod čiščenja dihalnih poti. Vadbo naj sestavljajo vaje za krepitev mišične moči, izboljšanje mišične vzdržljivosti in raztezanje mišic. Vaje za povečanje telesne zmogljivosti je treba izvajati redno, vsaj tri- do petkrat tedensko. Vadbo bolnik postopoma stopnjuje glede na svojo zmogljivost. In še najpomembnejše, ob morebitnih znakih poslabšanja kronične pljučne bolezni s telesno dejavnostjo naj to takoj prekine in poišče zdravniško pomoč.
