Iščite po prispevkih
Avtorica: Andreja Košir
Število poškodb kolena med mlado in starejšo aktivno populacijo zaradi popularnosti tekmovalnega in rekreativnega športa tako v Sloveniji kot tudi drugje po svetu narašča. Pretrganina sprednje križne vezi (PSKV) je pri človeku nasploh najpogostejša poškodba vezi. V ZDA je pogostost 0,38 na 1000 prebivalcev na leto. To je približno 500.000 primerov letno. V Sloveniji pogostost ni znana, ker pa so pri nas razmere podobne kot drugje po svetu, bi bila groba ocena vsaj 600 takšnih poškodb na leto.
Poškodba je zaradi anatomskih in fizioloških razlik mišično-skeletnega sistema pogostejša pri ženskah. PSKV se redko zgodi tudi pri aktivnih otrocih. Navadno nastane brez telesnega stika, najpogosteje pri hitri spremembi smeri, doskoku z iztegnjenim kolenom ter pri nenadnem ustavljanju z eno nogo (smučanje, košarka, rokomet, nogomet, ragbi).
Pri starejših aktivnih odraslih ima velik vpliv na nastanek te poškodbe degenerativen proces na vezeh in tetivah. Najpogostejši dejavniki tveganja nastanka PSKV so različni: spol, preobremenitev, kajenje, anatomske posebnosti in bolezen. PSKV je zaradi visokih stroškov zdravljenja postala zdravstveni, duševni in ekonomski problem v razvitih državah (torej tudi pri nas).
Večina poškodovanih navede značilen mehanizem poškodbe kolena, pri kateri koleno navadno oteče. Oteklina je večja pri mlajših in pri tistih, kjer je istočasno poškodovan še meniskus, hrustanec ali stranska vez. Značilne znake tako imenovane nestabilnosti kolena bolniki opazijo šele pozneje, ko oteklina kolena mine in pričnejo z normalno hojo ali vsakodnevnimi aktivnostmi.
Bolniki največkrat opišejo občutek nestabilnosti kolena nekako tako: Koleno mi je zaplesalo. / Koleno mi je vrglo ven. / Koleno mi je skočilo ven in takoj nazaj noter. / V kolenu mi je po poškodbi nekaj počilo. / Koleno mi je pri smučanju potegnilo naprej. / Pri hoji navzdol koleno ni pravo in gre po svoje. / Moje koleno ni več pravo, ne morem se več ukvarjati s svojim športom (npr. hoja v hribe, košarka, nogomet), pri fizičnem delu se ne morem zanesti na svoje koleno (na primer pri dvigovanju predmetov in podobnih opravilih). Ljudje, ki telesno ali športno niso aktivni, lahko sploh nimajo težav. Manjšina pa ima težave že pri navadni hoji.
Pri poškodbah kolena svetujem vsaj pregled pri osebnem zdravniku ali, če je prisotna večja oteklina kolena, ki ovira hojo, pri zdravniku na urgenci. Na ta način je poškodba kolena zabeležena, kar prepreči administrativne zaplete v službi ali v zvezi z zavarovanjem, ki lahko nastanejo, če se poškodba ugotovi naknadno. Da se bolnik odloči za pregled pri specialistu ortopedu, ki se ukvarja s takimi poškodbami, pa v primeru navedenih simptomov in znakov svetujem, da se razjasni, za kakšno poškodbo kolena v resnici gre.
Vsekakor velja, da je zdravljenje uspešnejše, če poškodbo sprednje križne vezi kolena odkrijemo prej. Bolniku lahko razložimo, za kakšno poškodbo gre, kaj lahko počne in česa naj se izogiba, da ne pride do dodatnih poškodb kolenskega sklepa. Vedeti je treba, da se poškodovana sprednja križna vez nikoli ne zaceli ali regenerira.
Operativni poseg – rekonstrukcija sprednje križne vezi gotovo ni nujen poseg in tudi ni vedno potreben. Predlagamo ga v primeru težav z nestabilnostjo kolena, ki bolnika ovira pri športnih ali vsakodnevnih aktivnostih (npr. pri fizičnem delu ali redko celo pri hoji). Poseg predlagamo vedno, če bolnik hoče nadaljevati s športnimi aktivnostmi, kajti takrat vedno obstaja nevarnost poškodbe drugih sklepnih struktur kolena (meniskusi, sklepni hrustanec). Če nestabilnost traja več let, pa vedno nastanejo degenerativne spremembe kolena prej kot v normalni populaciji.
Vedno obstaja možnost konservativnega zdravljenja PSKV, ki ga predlagamo po pogovoru z bolnikom in njegovo privolitvijo, če bolnik nima subjektivnega občutka nestabilnosti ali ponavljajočih se zvinov, če ima bolnik že napredovale degenerativne spremembe kolena ali pa njegova aktivnost ni na nivoju, da bi potreboval popolnoma stabilno koleno. Predlagamo posebno vadbo za krepitev dinamičnih stabilizatorjev kolena in predvsem mišic zadnje stegenske lože, občasno nošnjo štiritočkovne opornice in seveda prilagoditev aktivnosti na nižjem nivoju, če je to potrebno.
Rehabilitacija bolnika po operaciji rekonstrukcije sprednje križne vezi poteka v normalnih okoliščinah po standardnem protokolu in navadno traja 6 mesecev. Rehabilitacija poteka po fazah, v katerih so postavljeni cilji in časovni okvirji določene vadbe, ki potekajo pod nadzorom fizioterapevta. Rehabilitacija se začne z informiranjem bolnika že pred operativnim posegom in se nadaljuje s prvim pooperativnim tednom v ustanovi, kjer je bolnik operiran.
Po odpustu se nadaljuje z ambulantno rehabilitacijo 5 tednov. Po 6. tednu po operativnem posegu bolnik nadaljuje z zdravljenjem v zdravilišču, ki traja od 2 do 3 tedne. V tem času bolnik doseže dobro aktivacijo mišic, kar prepreči atrofijo, doseže popolno gibljivost kolena, preprečuje otekanje kolena, izvaja ravnotežno vadbo in vzpostavi normalno hojo. Istočasno se krepi mišičje vseh mišic spodnjega uda in trupa.
Pozneje se aktivnost stopnjuje prek hoje, vožnje kolesa, teka in krepitve mišičnih skupin na trenažerjih. V tem obdobju je potrebna posebna pazljivost pri vadbi, ker je presadek podvržen raztezanju, zaradi prekrvavitve in lahko povzroči stalno ohlapnost kolena. Postopen specifični trening določene športne panoge se dovoljuje po 6. mesecu po operaciji in polno aktivnost po 8. mesecu ali več po operaciji.
Po PSKV se je potrebno izogibati kontaktnim športom, športom, kjer sta potrebna naglo zaustavljanje in spreminjanje smeri, ali skokom, ker to lahko povzroči dodatne poškodbe kolenskega sklepa. Poškodovana križna vez se nikoli ne zaceli ali zaraste, kar pomeni, da je tako koleno trajno okvarjeno. Vedno pa to ne pomeni, da bomo imeli težave, ker so težave odvisne od ravni aktivnosti bolnika.
V redkih primerih je bolnik lahko normalno aktiven. Nekateri lahko odsotnost sprednje križne vezi nadomestijo z veliko mišično močjo stegenskih mišic, ki so aktivni stabilizatorji kolenskega sklepa, večina pa ne more biti več enako aktivna. Potrebna je torej prilagoditev aktivnosti. Kot sem omenil že prej, pa nekateri nimajo težav, ker so njihove zahteve po določenih športnih aktivnostih majhne ali pa poškodbe celo ne zaznajo.