Revmatična obolenja prizadenejo predvsem sklepe, ki skupaj z vezivnimi tkivi, kitami in mišicami tvorijo neko celoto. So gibljivi in prevlečeni s hrustancem. Sklep je sestavljen iz sklepne glavice, izbočenega dela sklepa, in sklepne jamice, ki predstavlja vbočeni del sklepa. Celoten sklep je obdan s sklepno ovojnico, ki sklep utrjuje in izloča mazivno tekočino. Mazivna tekočina maže sklep in tako preprečuje, da bi se hrustančasti površini, ki prekrivata glavico in jamico sklepa, drgnili. Pri nekaterih ljudeh se hrustančna prevleka lahko popolnoma obrabi. Temu zelo bolečemu stanju, zaradi katerega človek tudi zelo oslabi, pravimo osteoartroza.
Avtor:Andreja Košir
Zgodi pa se tudi, da vezivno tkivo okrog sklepov napade tudi lastni imunski sistem. Sklepi se vnamejo in otečejo. V tem primeru govorimo o revmatičnem vnetju sklepov. Vnetna revmatična obolenja poimenujemo artritis. K tem obolenjem spadajo revmatizem, povezan z bakterijsko okužbo, revmatoidni artritis, Behterevova bolezen in protin. Tokrat bomo pozornost namenili predvsem revmatoidnemu artritisu in osteoartrozi.
Revmatoidni artritis
Revmatoidni artritis opredeljujemo kot kronično vnetno revmatično bolezen. Lahko prizadene vse sklepe pa tudi obsklepne dele. Zelo pomembno je, da bolezen pravočasno prepoznamo in potem tudi ustrezno zdravimo. Za revmatoidnim artritisom lahko zboli vsak, tako otroci kot starejši. Sicer pa je bolezen najpogostejša v obdobju med 35. in 55. letom, kar trikrat pogosteje pa prizadene ženske. V začetni fazi bolezni otečejo predvsem manjši sklepi (zapestje, komolci, sklepi stopal), pozneje pa se vnetje razširi še na večje sklepe (kolki, kolena, gležnji), redkeje pa je prizadeta hrbtenica.
Vzroki za pojav revmatoidnega artritisa naj bi bili predvsem gensko pogojeni, lahko pa ga sprožijo tudi različne okužbe, čeprav so mnenja glede tega še vedno deljena.
Revmatoidni artritis za zdaj na žalost še ni ozdravljiv, je pa zelo pomembno, da bolezen zgodaj odkrijemo in takoj začnemo z zdravljenjem. Za zdravljenje uporabljamo zdravila, ki pomagajo lajšati znake bolezni – predvsem blažiti bolečine in zmanjševati vnetje. Te vrste zdravil imenujemo nesteroidni antirevmatiki. Poleg tega se za zdravljenje uporabljajo še klasična temeljna zdravila, ki bolezen umirijo ter biološka zdravila. Ta zavirajo določene beljakovine, ki sodelujejo v imunskem dogajanju in so posredniki revmatičnega obolenja.
Osteoartroza
Osteoartroza je najbolj razširjena revmatična bolezen, ki jo uvrščamo v skupino degenerativnih bolezni sklepov in hrbtenice. Prizadene približno 40 % ljudi med 45. in 75. letom ter kar 80 % ljudi po 75. letu. Osteoartroza nastane zaradi preobremenitve ali obrabe. Zanjo je značilno izginevanje sklepnega hrustanca, zgostitev kosti ali osteoskleroza, tvorba kostnih izrastkov na robovih sklepnih površin, prav tako pa se pojavi deformacija sklepa, zaradi katere sklep postane manj gibljiv. Osteoartroza se torej začne s poškodbo hrustančnega tkiva. Med vzroke za njen nastanek zdravniki navajajo tudi dednost – nekateri ljudje imajo manj odporno hrustančno tkivo, k nastanku osteoartroze pa lahko prispevajo tudi različne hormonske in presnovne motnje. A primarni vzroki za nastanek osteoartroze so predvsem mehanske narave.
Na nastanek osteoartroze tako vplivajo prevelika telesna masa, težko fizično delo, kjer prihaja do enostranekga obremenjevanja sklepov (ko se na primer veliko pripogibamo), pretirano naprezanje, značilno predvsem za vrhunski šport, kjer športniki preobremenjujejo tudi zdrave sklepe in zdrav hrustanec. Sklepe lahko preobremenimo tudi z napačnim položajem, na primer usločenost nog navzven ali navznoter in slabo držo pri sedenju med delom. Na pojav osteoartroze še dodatno slabo vplivata mraz in vlaga.
Bolezen še ni ozdravljiva, zdravljenje pa vključuje zdravila, ki učinkovito lajšajo težave in preprečujejo napredovanje bolezni ter ukrepi, s katerimi želimo predvsem izboljšati gibljivost prizadetega sklepa in pomagati bolniku do bolj kakovostnega življenja. Bolniki z zelo napredovano obliko osteoartroze kolka ali kolena pogosto ne morejo več sami hoditi, zato si morajo pomagati s palicami ali berglami. Pravilne uporabe vseh pripomočkov bolnika nauči delovni terapevt. Za lajšanje bolečin imajo bolniki na voljo tudi masažo z ledom, obsevanje z ultrazvokom in uporabo električnih tokov, pri kroničnih težavah pa tudi blago segrevanje.
Spremenimo prehranjevalne navade
Revmatični bolniki naj najprej opustijo nezdrave razvade, kot je na primer kajenje. Prva tako naj se odpovejo jedem, ki dokazano povzročajo večje težave pri teh obolenjih.
Živila, ki naj bi spadala med potencialne povzročitelje revmatičnih obolenj, so mleko in mlečni izdelki, meso, koruza, rafinirana olja, hidrogenizirane maščobe, alkohol (predvsem žgane pijače), sladkarije, beli sladkor, vsi izdelki iz bele moke, kava, včasih pa tudi paradižnik in citrusi.
Predelana hrana je navadno cenejša, žal pa tudi zdravju zelo škodljiva. Zato posegajte po sveži zelenjavi in sadju (če je le mogoče, naj bosta ekološko pridelana), polnozrnatih izdelkih, različnih kašah (ajdova, pirina, ovsena, prosena), ribah in morskih sadežih, semenih, oreščkih in hladno stiskanih rastlinskih oljih, na primer oljčnem in lanenem olju, ki je za revmatične bolnike še posebej priporočljivo.
Sami lahko poskusite, ali vam katera živila povzročajo občutljivost. Telo pri bolnikih z revmatičnimi obolenji namreč zelo hitro reagira na neželeno živilo. Poskusite in se najprej za nekaj časa (približno dva do tri tedne) odpovejte vsem možnim povzročiteljem, po tem času pa pojejte večjo količino določenega živila. Videli boste, kakšna bo reakcija telesa. Ko tako testirate eno živilo, poskusite še z ostalimi. Tako boste videli, katera živila vam škodujejo in poslabšujejo vaše zdravstveno stanje. Večina obstoječih raziskav navaja le statistične podatke, zavedati pa se moramo, da smo si ljudje različni, zato je še posebej pomembno, da se opazujete in sami ugotovite, katera hrana izboljšuje oziroma poslabšuje vaše zdravstveno stanje.
Prav je, da bolniki s čezmerno telesno maso tudi shujšajo, saj bodo tako znatno razbremenili svoje sklepe.
Prehranska dopolnila
Na trgu je na voljo veliko prehranskih dopolnil, s katerimi lahko izboljšate gibljivost svojih sklepov in ki vam pomagajo ublažiti bolečine in izboljšati bolezensko stanje.
- Omega 3 maščobne kisline
Omega 3 maščobne kisline so znane po svojem izjemnem protivnetnem delovanju. Redno jemanje omega 3 maščobnih kislin zelo pomaga pri izboljšanju kroničnih vnetnih bolezni, kot so revmatična obolenja, psorioza in ulcerozni kolitis. Najdemo jih v mastnih ribah ter lanenem olju in semenu. Na voljo pa so tudi v obliki prehranskega dopolnila (navadno v kapsulah).
- Črni sezam
Črni sezam vsebuje veliko beljakovin, aminokisline metionin, cistein in tavrin, veliko kalcija in magnezija pa še železo, cink, mangan, selen ter vitamine A, B1, B2 in E. Črni sezam naj bi pospeševal izgradnjo kosti in tvorbo hrustanca, pozitivno pa deluje tudi na mišično tkivo ter skrbi za lepe in čvrste lase, nohte in kožo. Črni sezam ni priporočljiv le za revmatične bolnike, ampak tudi za nosečnice, ki jim pogosto primanjkuje kalcija.
- Klamatske alge
Klamatske alge so najbogatejši znani vir organskega železa, vsebujejo veliko esencialnih aminokislin, vitaminov K, E, B12 ter folno in pantotensko kislino. V klamatskih algah najdemo tudi zelo močno protivnetno snov fikocinanin, ki naj bi pomagala izboljšati stanje revmatičnih bolnikov. Poleg tega klamatske alge še preprečujejo depresijo, izboljšujejo koncentracijo in na splošno skrbijo za boljše delovanje živčnega sistema.
- Silicijev gel
Silicij se v našem telesu veže v vezna tkiva, kosti in hrustanec. Redno jemanje silicijevega gela nam pomaga do boljše odpornosti, zmanjša se obraba sklepov, okrepijo pa se tudi naši lasje in nohti, koža pa postane lepša in bolj gladka.
- Aloje vera
Sok aloje vere vsebuje germanij, kalcij, krom, železo, kalij, natrij, mangan, magnezij, baker, cink in fosfor ter vitamine A, B1, B2, B12, C in E. Sok aloje vere zmanjša vnetja, bolečine v sklepih in otekline. Pri revmatičnih obolenjih pa lahko uporabljamo tudi gel iz aloje vere, ki ga namažemo na prizadeta področja.
- Matični mleček
Matični mleček krepi imunski sistem, možganske celice, je močan antioksidant ter pomembno uravnava naše hormone, ki med drugim skrbijo tudi za učinkovito obnovo hrustančnega tkiva. Poleg tega, da je matični mleček zelo priporočljiv za revmatične bolnike, pa ga priporočajo še pri drugih zdravstvenih težavah, kot so težave v menopavzi, težave z lasmi, izčrpanost, srčno-žilne bolezni ter težave z jetri in želodcem.
- Šipek
Šipek je pravi zaklad vitamina C. Vsebuje veliko aktivnih snovi, ki skrbijo za krepak imunski sistem, čistijo kri in pospešujejo izločanje seča ter tako preprečuje nastajanje ledvičnih kamnov in odlaganje sečne kisline, zato je šipek nepogrešljiv tudi pri različnih oblikah revmatičnih obolenj. Šipek lahko pijemo v obliki čaja, na voljo pa je tudi v obliki prehranskega dopolnila.
- Glukozamin
Glukozamin je amino sladkor, ki se nahaja v skoraj vseh tkivih, največ pa ga najdemo v hrustancu, ledvicah in jetrih. Glukozamin najpogosteje jemljemo kot dopolnilo k prehrani pri različnih obolenjih sklepov ali kot preventivo pred obrabami sklepov. Glukozamin naj bi zmanjšal vnetje in zavrl encime, ki povzročajo poškodbe hrustančnega tkiva.
Glukozamin je na voljo v različnih mazilih, najpogosteje pa ga najdemo v obliki praška, tablet, kapsul ali tekočine.
Gibajte se!
Včasih je veljalo, da mora bolnik z bolečinami v sklepih strogo mirovati. To ne drži, saj je treba mišice, ne glede na bolečine, ohranjati in krepiti. Bolnik z revmatičnim obolenjem naj zahtevnost in intenzivnost vadbe prilagodi svoji starosti in zmožnostim. Redno izvajanje posebnih prilagojenih vaj lahko bolniku pomaga izboljšati zdravstveno stanje, ublažiti bolečine, zmanjšati otekline, izboljšati gibljivost sklepov in povečati splošno telesno pripravljenost.
Če bolniki zmorejo, je priporočljivo, da si vsako jutro vzamejo nekaj časa za telovadbo. Tako bodo zrahljali od spanja otrdele okončine, z vajami bodo spodbudili prekrvavitev in ohranili ali obnovili gibljivost. Redna vadba bo tudi poskrbela za zmanjšanje bolečin. Bolniki se morajo poučiti o svoji bolezni in aktivno sodelovati s svojim zdravnikom specialistom in fizioterapevtom.
Maj 2013
