Okvare sklepnega hrustanca so lahko rezultat različnih dejavnikov. Poleg bolezni prizadenejo sklepni hrustanec tudi poškodbe.
Avtor: prim. Damjan Radosavljevič, dr. med.
Zgradba hrustančnega tkiva v sklepih je specifična, omogoča gladko drsenje sklepnih površin z minimalnim trenjem. Sklepni hrustanec (hialini hrustanec) je posebno tkivo, ki ni oživčeno in ne prekrvavljeno. Prehranjuje se iz sklepne tekočine (sinovialne tekočine), ki se proizvaja iz sinovialne ovojnice sklepa. Ima izredne biomehanične lastnosti in prenese 5-kratne obremenitve telesne teže. Osnovni gradniki sklepnega hrustanca so hrustančne celice (hondrociti), ki jih obdaja hrustančna medceličnina (matriks).
V človeškem hrustancu je celic manj kot 1 % celotnega volumna. Hrustančno medceličnino sestavljajo kolagen, nekolagenske beljakovine, proteoglikanski agregati in voda. Slednja predstavlja kar 60–70 % celotne hrustančne teže. Prav zaradi posebnosti sestave pa je njegova sposobnost obnove (regeneracije) ob poškodbi ali bolezni zelo slaba. Zato lahko pripelje do uničenja sklepnih površin, kar imenujemo artroza ali osteoartroza. Poškodovane gladke površine še dodatno okvarjajo preostale dele sklepa in povzročajo vnetja ter degeneracijo. Hrustančne poškodbe (lezije) so najpogosteje v kolenskem sklepu, sledita mu gleženj, komolec in kolk (slika 1).
Hrustanec v artrotičnem sklepu je degeneriran, debelina je bistveno tanjša. V skrajnih primerih se obrabi do kosti (subhondralne kosti), po robovih sklepnih površin se tvorijo kostni izrastki (osteofiti). Okvarjen hrustanec preprečuje gladko drsenje sklepnih površin, povzroča bolečine in vse slabšo gibljivost sklepa. Taki pacienti le s težavo hodijo, pestijo jih bolečine, sklepi otekajo, mišice pa postajajo vse šibkejše (atrofične). Bolniki se srečujejo s težavami na delovnem mestu, pri rekreaciji in, odvisno od faze bolezni, tudi pri domačih opravilih. V zadnji fazi bolezni je terapevtska rešitev vstavitev totalne endoproteze (umetni sklep) oz. zatrditev sklepa.
Artrozo oz. osteoartrozo opažamo večinoma pri starejših ljudeh, zaradi modernega stresnega načina življenja pa se pojavlja tudi pri vse mlajših, še posebej, če je povzročena s poškodbo. Na obrabo (artrozo oz. osteoartrozo) dokazano vpliva prekomerna telesna teža, biomehansko neuravnotežen sklep, deformirani sklepi po poškodbi ali prirojeni, stanje po poškodbah kolenskih vezi in pogostih operativnih posegih. Pretirana ekstremna športna aktivnost veča možnost razvoja artroze.
Poškodbe okvare hrustanca
Nastanek poškodbenih lezij je običajno povezan z enkratnim nenadnim dogodkom. Poškodbene lezije so večinoma lokalno omejene in zato govorimo tudi o hrustančnem defektu. Njihov nastanek lahko povzročijo neposredni udarci v koleno ali pa so posledica posrednih preobremenitev hrustanca v sklepu ob drugih poškodbah (npr. pri nestabilnem kolenu).
Pri poškodbah prednje križne vezi so v več kot 80 % poročali o sočasnih udarninah na hrustancu in subhondralni kosti. Glede na globino poškodbe ločimo: udarnino hrustanca, prelom hrustanca brez kosti (hondralna lezija) in prelom hrustanca skupaj s subhondralno kostjo (osteohondralna lezija).Udarnine hrustanca nastanejo po topi poškodbi.
Simptomi in znaki pri poškodbi hrustanca so zelo različni. Obsegajo celoten razpon od popolnoma asimptomatskih lezij do takšnih, ki bolnika naredijo nepokretnega. Najpogostejši simptom pri hrustančnih poškodbah je bolečina. Pri nekaterih bolnikih jo spremljata otekanje sklepa in zatikanje pri gibanju.
V kolenskem sklepu se bolečine zaradi lezije na pogačici ali trohleji pojavijo pri poskokih, nenadnem zaustavljanju ali pri hitrem iztegovanju (npr. pri brcanju). Včasih bolniki opazijo tudi prosto telo, ki potuje po sklepu, se vklešči in sproži nenadne bolečine.
Pri kliničnem pregledu lahko najdemo oteklino sklepa, omejeno gibljivost, preskoke ter bolečino v sklepni špranji ali na mestu lezije, če je le-to tipno. Tipičnih znakov pri pregledu ni. Ob pregledu testiramo stabilnost sklepnih vezi. Kadar pri punkciji sklepa dobimo kri z maščobnimi kapljicami, moramo posumiti na osteohondralno poškodbo. Pri postavljanju diagnoze si pomagamo z različnimi diagnostičnimi metodami.
Hrustanec se na RTG-posnetku ne vidi, zato lahko o njegovi poškodbi sklepamo le posredno. Veliko bolj natančno pa lahko ocenimo poškodbe na magnetno-resonančnem posnetku. Tu lahko ocenjujemo poleg hrustanca še sklepne vezi, obsklepne strukture, v kolenskem sklepu tudi meniskuse. Artroskopija ostaja »zlati« diagnostični in tudi terapevtski standard pri obravnavi hrustančnih lezij. To velja predvsem za koleno in gleženj. Z artroskopijo (to pomeni, da s kamero pregledamo sklep) dobimo natančne podatke o velikosti, globini in lokalizaciji lezije. Hkrati je mogoče pregledati še spremljajoče poškodbe na meniskusih, križnih vezeh, odstraniti prosto telo itd.
Terapija
Ko gre za poškodbo hrustanca, obstaja vrsta operativnih posegov, ki poskušajo popraviti škodo in s tem preprečiti nastanek artroze. Morda velja omeniti novejšo medtodo, ki obljublja največ, to je avtologna transplantacija hondrocitov. Tu gre za vzgojo lastnih hrustančnih celic v laboratoriju, ki jih vstavimo v področje defekta hrustanca. Če z vsemi operativnimi posegi ne uspemo, se z gotovostjo razvije artroza oz. osteoartroza, na katero pa lahko vplivamo z zdravili in operacijami tako, da omilimo potek bolezni (artroze).
Znižanje telesne tež ter redna telovadba za krepitev mišičja sklepov in za vzdrževnje dobre gibljivosti sklepov se je izkazalo kot zelo koristno. Pri večjih hujših bolečinah aspirin ali ibuprofen, nesteroidni analgoantirevmatiki, intraartikularne injekcije kortizona lahko hitro vplivajo na zmanjšanje bolečine. Hialuronska kislina, injicirana v sam sklep (npr. erectus, sinvisc ali hyalgan), lahko vpliva na zmanjšanje bolečine, boljšo gibljivost in zmanjšanje trenja v samem sklepu. Nekateri priporočajo v prehrani glukozamine in hondroitin in omega-3, kar pa ni povsem dokazano.
