Če omenimo zlom kosti že pri najmanjših poškodbah ali navadnih obremenitvah, je jasno, da gre za oslabljene kosti, zmanjšanje kakovosti in količine kostnine, torej osteoporozo. V rubriko mit ali resnica pa med drugim spada vprašanje, ali se lahko s športom borimo proti osteoporozi. Ali to res pomaga? Zakaj? Kako? Po odgovore smo odšli k asist. dr. sci. Boštjanu Salobirju , dr. med.
Avtorica: Katja Štucin
Torej, mit ali resnica, se lahko s športom borimo proti osteoporozi? Ali športniki zbolevajo redkeje?
Osteoporoza je bolezen kosti, pri kateri se kostna masa zniža, zmanjša se kakovost kostnine in oslabi arhitektura kosti do te mere, da že manjše poškodbe povzročijo zlome. Količino kostnine sicer v 50 do 80 odstotkih določa dednost, pa tudi verjetnost zlomov je dedno pogojena. Na kost poleg telesne aktivnosti vplivajo način življenja, škodljivosti (alkohol, kajenje) ter bolezni in zdravila. Ustrezna telesna aktivnost zmanjša verjetnost padcev, poveča varnost gibanja ter upočasni upad kostne mase. Vpliv telesne aktivnosti je lahko dolgotrajen, še posebej če je bila v mladosti zelo intenzivna, prispeva k večji kostni masi in zmanjša možnost nastanka osteoporoze, žal pa je vpliv majhen in z leti pada.
Športi, pri katerih izvajamo telesno aktivnost, vplivajo na srčno-žilni sistem, na mišice, mišično moč, na koordinacijo, na ravnotežje, kar pomaga pri preventivi in zdravljenju veliko bolezni. Tekmovalna narava športa pa lahko zveča verjetnost zlomov. S športom se lahko borimo proti osteoporozi, zmagamo pa težko. Šport (z veliko telesno aktivnostjo) na eni strani zveča mišično moč in kostno maso, na drugi strani pa poveča verjetnost poškodb. Na starost, ko nas osteoporozni zlomi najbolj ogrožajo, moramo biti pri telesni aktivnosti previdni. Pri hudi osteoporozi z zlomi priporočamo previdno, postopno telesno vadbo, ki jo štejemo bolj med rekreacijo ali celo fizioterapijo, ter jo nato večamo.
Zakaj je tako?
Ob aktivnosti pride do obremenitve kosti, običajno najbolj tistih, ki nosijo našo težo. Obremenitev kosti spodbudi pregrajevanje kosti. Nova kost nastaja v predelih, ki so bolj obremenjeni, v predelih, ki pa so manj obremenjeni, se v nekaterih predelih kosti količina kostnine celo nekoliko zmanjša. Pregrajena kost lažje prenaša trenutne obremenitve. Odgovor kosti na obremenitve z leti pada, sočasno pa se s staranjem kostna masa tudi izgublja. Odgovor kosti na obremenitev je odvisen od stopnje obremenitve, od same kosti ter hormonskega in metabolnega stanja osebe.
Ob manjši telesni aktivnosti se pridobljena kost spet izgubi. Ob podhranjenosti kost težko ustrezno odgovori na obremenitve, tako da se lažje pojavijo razpoke zaradi utrujenosti. Velike telesne obremenitve pomembno zvečajo tvorbo kostnine in odpornosti kosti na zlome. Na drugi strani pa visoka intenzivnost vadbe poveča možnost nenadnega vpliva velikih sil na kost, ki lahko povzročijo zlom. Še posebej pomembni so padci z višine doma, padci med tekom, kolesarjenjem, nenadno dvigovanje zelo težkih predmetov, obračanje telesa, udarci, ki pomembno večajo verjetnost poškodbe sklepov, mišic ter seveda tudi zlomov. Torej, šport res lahko koristi, na drug strani pa prav tako poveča možnost zlomov. Visoka intenzivnost vadbe ima kot vsako zdravilo tudi stranske učinke, ki jih je več, če je kost šibkejša.
Kateri pa so tisti športi, ki jih lahko označimo kot preventivne?
Na kostno maso bolj vpliva telesna aktivnost, ki s telesno težo obremenjuje kosti in tudi vaje za mišično moč. Same vaje za moč nimajo večjega učinka na kosti, če niso povezane z vajami z obremenitvijo s telesno težo. Pri zdravih mladih prihaja v poštev vsak šport. Z večjo telesno aktivnostjo v mladosti dosežemo večjo največjo kostno maso, ki nam služi kot nekakšna zaloga pri izgubi v starosti. Pri starejših je verjetnost zlomov večja, zato priporočamo predvsem rekreativno telesno aktivnost, hojo (tudi po stopnicah), lahek oziroma počasen tek, ples, taj či, skratka predvsem športe, kjer ni večjih obremenitev in možnosti poškodb.
Koliko aktivnosti dnevno svetujete?
Na splošno so priporočene vaje za ravnotežje, vaje za moč vsaj dvakrat tedensko, aerobna telesna aktivnost 30 minut pet- ali večkrat tedensko (hoja, sobno kolo, počasen tek, itd.). Ob tem je treba vedno upoštevati navodila za preprečevanje prekomernih obremenitev hrbtenice ob telesnih aktivnostih in pet do deset minut dnevno opravljati vaje za večjo moč mišic, ki uravnavajo hrbtenico.
V katerih življenjskih obdobjih sta gibanje in telesna dejavnost najbolj pomembni?
Vedno. V mladosti večja telesna dejavnost z večjimi obremenitvami, na starost bolj previdna in življenjskemu obdobju primerna.
Kaj pa, ko imamo že potrjeno diagnozo, je šport priporočljiv ali ga odsvetujete? Vemo, da so kosti bolnega posameznika krhke in da se lahko kaj hitro poškoduje. Prihaja do zlomov, bolečine, posledično do ovirane gibljivosti, itd.
Pri ljudeh z osteoporozo moramo biti previdnejši, najbolj pa pri tistih, ki so že imeli zlome, še posebej takoj po njih. Izogibamo se večjim obremenitvam in poškodbam. Večkrat je na mestu posvet z domačim zdravnikom, po zlomih pa s travmatologom ali fizioterapevtom, saj napačni gibi in pretiravanje lahko vodijo do novih poškodb. Pri ponovni mobilizaciji pričnemo z manjšimi obremenitvami, ki jih nato povečujemo. Pri pojavu bolečin se poskušamo težavam izogniti z zmanjšanem intenzivnosti ter zamenjavo vaj. Pri osteoporozi, še posebej po zlomih vretenc, odsvetujem dvigovanje težjih predmetov in predklone, pri katerih pride do upogibanja hrbtenice. Odsvetujemo tudi sunkovite gibe in tek.
Katere športe pravzaprav najbolj svetujete?
Lahko rečem varne, brez prekomernega tveganja. Hoja je denimo primerna, a je treba vedeti, da večinoma ni dovolj.
Lahko izpostaviva, kakšno je preventivno ravnanje, da do osteoporoze sploh ne pride?
Staršev si ne moremo izbirati, zato nam ostanejo manj uspešne metode. Izogibamo se kajenju, alkoholu, uživamo uravnoteženo prehrano, z dovolj beljakovinami, vitamini, najprej seveda vitamina D, kalcija ter drugimi minerali. Potrebna je redna telesna aktivnost, ki pa mora biti, kot rečeno, dovolj intenzivna in istočasno tudi varna. Skrbeti moramo tudi, da ostane telesna teža v mejah primerne. Vsekakor pa se moramo vedno izogibati pogojem, v katerih lahko pride do zlomov.
Pa čisto za konec, na kakšen način se osteoporoza zdravi?
Telesna aktivnost je vsekakor pomemben dejavnik pri preventivi in zdravljenju osteoporoze, a sama ni dovolj. Poveča pa učinkovitost zdravil za osteoporozo. Ob tem je treba zagotavljati primerno prehrano, z dovolj beljakovinami, vitamina D, kalcija, pa tudi drugih mineralov in vitaminov. Odsvetujemo škodljivosti, kot sta alkohol in kajenje. Prenehanje s slednjim vpliva skoraj tako kot zdravljenje, skupaj pa je učinek še boljši. Z zdravljenjem sicer pričnemo, če je verjetnost zlomov pomembno zvečana, kar dokažemo z merjenjem mineralne kostne gostote ter na osnovi podatkov o bolniku.
Mineralna kostna gostota, pri kateri začnemo zdravljenje osteoporoze, je zaradi manjše verjetnosti zlomov pri mlajših nižja kot pri starejših. Oceno verjetnosti zlomov lahko opravimo tudi s pomočjo vprašalnika FRAX. Zdravila za osteoporozo sicer zmanjšajo verjetnost zlomov za 30 do 50 odstotkov, preprečijo pa jih ne povsem. Kot osnovna zdravila štejejo bisfosfonati v tabletah, na voljo pa so tudi zdravila v injekcijah, ki se jih aplicira manj pogosto, lahko tudi le enkrat letno. Bolnike brez zlomov kolka ali vretenca zdravimo do pet let, nato naredimo presledek, bolnike z zlomi kolka ali vretenca pa zdravimo do deset let. Tudi če začnemo zdraviti brez merjenja mineralne kostne gostote, je prvo merjenje smiselno opraviti čim prej, nato po enem letu, nato pa na dve do tri leta. Zdravljenje naj bo redno, kar glede na dolgotrajnost večkrat predstavlja resno težavo.
