Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Sabina Hmelina, gluha športnica in aktualna predsednica Športne zveze gluhih, je življenje posvetila športu. Pomembno je poudariti, da je naša najuspešnejša gluha športnica, saj je na evropskih, svetovnih in olimpijskih tekmovanjih gluhih osvojila devet medalj. Bila je članica jugoslovanske in slovenske reprezentance gluhih v smučanju. V tekmovalnem smučanju je preživela kar dvajset let, in sicer od leta 1983 do leta 2003. Med njenimi dosežki je kar pet olimpijskih medalj, ko je tekmovala na olimpijadi gluhih v smučanju: ena zlata, tri srebrne in ena bronasta.

Avtorica: Maja Korošak

Sabina Hmelina

Javnost zelo malo ve o dosežkih gluhih športnikov

V najlepšem spominu ji je ostala njena prva osvojena medalja za samostojno Slovenijo na Evropskem prvenstvu v Franciji leta 1992 v superveleslalomu in veleslalomu – z njo je postala tudi prva dobitnica medalje v samostojni državi. Bila je športnica leta 2003 med invalidi, za pomembne mednarodne tekmovalne dosežke v alpskem smučanju med gluhimi športniki pa je leta 2004 prejela še Bloudkovo priznanje.

Za te svoje dosežke ni dobila nobene nagrade. Prav tako ji niso priznali statusa vrhunskega športnika. Žal je še vedno tako, da športniki invalidi niti približno niso izenačeni z neinvalidi. Njena športna kariera je blesteča, vzporedno z njo pa je teklo tudi njeno poklicno in osebno življenje, ki niti najmanj ni bilo lahko. Gluhost predstavlja oviro, ki jo je včasih težko preskočiti.

Oglušela je kmalu po rojstvu

Rodila se je v Nemčiji, kamor so s trebuhom za kruhom odšli njeni starši. Kmalu po rojstvu je zbolela in takrat jo je stara mama prišla iskat ter jo odpeljala v Slovenijo, točneje v Maribor. Ko jo je pripeljala k zdravniku, so ugotovili, da ne sliši. Gluhost je bila torej posledica bolezni. Osnovno šolo je tako obiskovala v Zavodu za korekcijo sluha in govora v Mariboru in lahko se pohvali, da je bila odlična učenka. Šolanje je potem še nadaljevala na Srednji tehniški strojni šoli, prav tako v Mariboru.

Največjo oviro v času šolanja ji je, tako kot tudi vsem gluhim ljudem, predstavljalo to, da ni mogla uporabljati znakovnega jezika, niti se ga ni mogla dobro naučiti. Takrat, do leta 2002, je namreč stroka menila, da je za gluhe osebe najbolje, da se čim prej naučijo govoriti. Zato jim v osnovni šoli za korekcijo govora in sluha niso dovolili uporabljati njihovega jezika in niso imeli na voljo tolmača za znakovni jezik. Morali so se naučiti govoriti in Sabina je to doživljala kot pravo mučenje. Še celo mladost in tudi kasneje ni imela dostopa do tolmača znakovnega jezika in jezika gluhih se je Sabina naučila sama, z veliko podpore in pomoči svoje babice in dedka.

Trnova delovna kariera invalidke

Po končani srednji šoli se je zaposlila v Tovarni avtomobilov Maribor kot konstrukterka. Takrat je bila tu še Jugoslavija, organizacijske enote v podjetjih pa tako imenovani tozdi (temeljne organizacije združenega dela). Sabina je delala v tozdu raziskave in razvoj v projektivnem biroju. Ko je Jugoslavija razpadla, je propadla tudi njena tovarna. Čez nekaj časa je delo našla v Celju, v nekaj invalidskih podjetjih. Nazadnje je delala v invalidskem grafičnem podjetju v Celju. Imena tega podjetja ne želi omenjati, saj je lani tam službo izgubila, a ne po svoji krivdi. Kot pravi, je bila služba na začetku v redu, čeprav je morala delati veliko in hitro. Sčasoma pa je bila deležna diskriminacije in mobinga, poleg tega ni bilo napredovanja, ki si ga je želela. Njenih pravic kot invalidke niso spoštovali.

Mirno in dostojno življenje vsaj na starost

Sabina je kljub težkemu življenju uspelo ustvariti družino. Sin je zdaj že odrasel. Sama se najbolj veseli rekreacije s kolesom in sprehodov v naravi. Zelo rada se vozi z motorjem, pozimi pa seveda smuča. To, kot pravi sama, ji pomaga, da se tu pa tam otrese stresa in depresije. Za prihodnost si želi, da bi našla prijazno službo, z razumevajočimi sodelavci in dostojno plačo, s katero bi lahko normalno preživela. Še šest let ji manjka do upokojitve in toliko časa bi si želela še delati. Nadvse rada je v naravi in njena največja želja je, da bi s svojo družino živela v lastni hiši v prelepi naravi. Ker jo veselijo potovanja, bi si želela z družino odpotovati v eno od oddaljenih dežel. Vsaj na starost pa si želi užiti mirno in dostojno življenje.

Izobrazba gluhih je nizka

Kot pove Sabina Hmelina, imajo gluhi danes še vedno največ težav pri sporazumevanju in dostopu do informacij. Doda še to, da je izobrazbena raven gluhih najnižja med vsemi invalidi. Izobrazbena struktura je izjemno nizka, skoraj 90 odstotkov gluhih ima končano srednjo poklicno šolo, izobraževanje pa je po vseh teh letih ostalo rakava rana. Sabina pojasni, da je gluhota nevidna invalidnost, spada pa med najtežje oblike invalidnosti. »Gluha oseba je vseskozi stisnjena v kot informacijske blokade, v odnosu do slišečih je v podrejenem položaju in ima občutek, da je odvisna od slišečih informatorjev. Vse to včasih povzroča nezaupanje do slišečih.«

Zaposlitvene možnosti gluhih in naglušnih so v Sloveniji izrazito slabe, plače so nesramno nizke, brez dlake na jeziku pove Sabina Hmelina. »Za plačo gluhe ali naglušne osebe lahko rečem, da je bolj socialna podpora. S tako nizko plačo pa je povezana tudi nizka pokojnina. Gluhi smo na področju zaposlovanja še posebno prikrajšani, brezposelnost je alarmantna in se še povečuje,« še doda.

Šport gluhih na višjo raven

Gluhi v svetu veljajo za skupino težje prizadetih invalidov. V Sloveniji se še vedno uporabljajo določila zveznega samoupravnega Sporazuma o seznamu telesnih okvar iz leta 1983, ki gluhe uvršča med osebe s 70-odstotno telesno okvaro, zaradi česar jim ni priznan status invalida.

Kot predsednica Športne zveze gluhih Slovenije si ves čas prizadeva, da bi šport gluhih dvignila na višjo kakovostno raven. Prizadeva si za večjo dejavnost na področju športne rekreacije in za spodbujanje posameznikov v vseh življenjskih obdobjih (ne glede na starost) k telesni dejavnosti in športu. V Športni zvezi gluhih delujejo tudi za to, da bi izboljšali položaj nadarjenih vrhunskih športnikov, ki jih ni malo, ter osvajajo medalje na pomembnih mednarodnih prizoriščih. Sabina je zelo ponosna nanje.