Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Ob koncu lanskega oktobra je v okviru dejavnosti za preventivno kardiologijo Kliničnega oddelka za žilne bolezni Interne klinike UKC Ljubljana zaživel Center za športno kardiologijo. Leta 2013 je Združenje kardiologov Slovenije ustanovilo Sekcijo za športno kardiologijo, lani so izdali knjigo Športna kardiologija. Vodja centra in soavtorica knjige dr. Katja Ažman Juvan, dr. med., iz UKC Ljubljana v intervjuju pojasnjuje, da ukvarjanje s športom pozitivno vpliva na človekovo življenje in ga celo podaljšuje, hkrati pa opozarja, da je intenzivna vadba lahko sprožilni dejavnik za sicer redke srčno-žilne zaplete, ki pa so lahko tudi usodni. Od športa pa je mogoče biti tudi odvisen. 

 

Avtorica: Vesna Vilčnik

 

Odgovor na katere potrebe in skrb vzbujajoče dejavnike je otvoritev Centra za športno kardiologijo na UKC?

Cilj vseh aktivnosti na področju športne kardiologije je vzpostaviti mrežo centrov z ustrezno izobraženimi strokovnjaki, na katere se bodo lahko obračali športniki, pa tudi specialisti, ki se s športniki najpogosteje srečujejo – specialisti medicine dela, prometa in športa, predvsem tisti, usmerjeni v medicino športa, specialisti pediatri, specialisti šolske medicine in specialisti družinske medicine. Potrebe po kardiološki obravnavi športnikov v Sloveniji namreč naraščajo, saj se po eni strani veča število rekreativnih športnikov, po drugi strani pa tudi število preventivnih pregledov športnikov, kar vodi v odkrivanje večjega števila športnikov s srčno-žilnimi boleznimi ali s sumom nanjo. Center za športno kardiologijo kot prvi center te vrste v Sloveniji ponuja celovito obravnavo športnikov vseh starosti na enem mestu, namenjen je tekmovalnim in tudi rekreativnim športnikom in ima ambicijo postati nacionalni referenčni center, ki bo poleg kliničnega dela skrbel tudi za pedagoško-raziskovalno delo.

Katere faktorje je treba upoštevati pri poskusu odgovora na vprašanje, koliko športa je zdravo?

Prav gotovo je na prvem mestu prisotnost oziroma odsotnost srčno-žilnih bolezni, saj vemo, da so posamezniki s srčno-žilnimi boleznimi ob večji intenzivnosti telesne vadbe bistveno bolj ogroženi kot zdravi. Pri njih lahko intenzivnejša vadba privede do motenj srčnega ritma (tudi življenje ogrožajočih, ki lahko privedejo do nenadne srčne smrti), do poslabšanja srčno-žilne bolezni, srčnega infarkta in drugih bolezni. Pri mlajših od 35 let gre večinoma za prirojene oziroma podedovane bolezni. Pri starejših športnikih je daleč najpomembnejša koronarna bolezen, pri kateri gre za aterosklerotično prizadetost žil, ki prehranjujejo srce. Ker se pojav in obseg sprememb na koronarnih arterijah povečujeta s starostjo, so bolj ogroženi starejši športniki. Do 65. leta starosti so moški ogroženi bolj kot ženske, nato pa se ogroženost postopoma izenači. Poleg starosti in spola se ogroženost povečuje tudi ob prisotnosti tako imenovanih dejavnikov tveganja za aterosklerozo: kajenje, povišan krvni tlak, povišane maščobe v krvi, sladkorna bolezen, prekomerna telesna teža in pretiran stres, ne smemo pa pozabiti tudi na zaseden življenjski slog, ki je enako pomemben kot vsi prej našteti dejavniki.

Kaj je za naše zdravje koristneje, rekreativni tek in hoja?

Večina raziskav kaže na to, da se ugoden vpliv na srčno-žilno zdravje, torej zmanjšanje zbolevnosti in umrljivosti, povečuje s povečevanjem obsega vadbe, torej trajanja in intenzivnosti, zaradi česar ima tek nekoliko ugodnejše učinke kot hoja. Petminutni tek je primerljiv s petnajstminutno hojo, medtem ko je petindvajsetminutni tek primerljiv s štirikrat daljšo hojo. Prednost teka je tako predvsem v boljši časovni izkoriščenosti, prednost hoje pa v bistveno manjšem številu poškodb. Za doseganje ugodnih učinkov na zdravje je za nekatere najoptimalnejša kombinacija obojega.

Koliko in katere športne aktivnosti priporočate (tedensko) za mladega človeka, človeka v srednjih letih in starostnika?

Na splošno velja, da naj bi bilo telesne aktivnosti za zdrave odrasle po priporočilih Evropskega kardiološkega združenja 2,5 do 5 ur na teden, če je po intenzivnosti zmerna, in 1 do 2,5 ure na teden, če je intenzivna. Za bolnike s srčno-žilnimi boleznimi priporočamo vsaj 30 minut zmerne do intenzivne telesne aktivnosti vsaj trikrat tedensko, s tem da naj bi tisti, ki so izhodiščno malo telesno aktivni, z vadbo začeli postopoma. Bolnikom s srčno-žilnimi boleznimi naj poda priporočilo glede obsega telesne vadbe kardiolog. Za otroke veljajo nekoliko drugačna priporočila, zmerno do intenzivno telesno aktivni naj bodo vsaj 1 uro dnevno. Na splošno je najbolj priporočljiva kombinacija športov, ker le na tak način krepimo motorične in funkcionalne spodobnosti: vzdržljivost, koordinacijo, ravnotežje in moč.

Preventivni pregledi so obvezni za vse registrirane športnike. Jih priporočate tudi rekreativnim športnikom?

Vsekakor. V Sloveniji se število rekreativnih športnikov v zadnjih letih povečuje in neredki med njimi se s športom ukvarjajo še intenzivneje kot registrirani športniki. Leta 2008 je bilo redno telesno aktivnih tretjina prebivalcev, starejših od 15 let. Po vzoru priporočil Evropskega združenja za kardiologijo priporočamo tudi v Sloveniji preventivne preglede vsaj srčno-žilnega sistema vsem rekreativnim športnikom po 35. letu starosti, se pa obseg pregleda pri njih razlikuje glede na ogroženost za srčno-žilne bolezni (predvsem aterosklerozo), trenuten obseg telesne vadbe in želeno intenzivnost telesne vadbe.

Na kaj morajo biti starši pozorni pri otrocih in mladih, ki se s športom ukvarjajo profesionalno?

S kardiološkega stališča so to predvsem težave, ki lahko kažejo na morebitno srčno-žilno bolezen, na primer bolečine v prsih, ki se pojavljajo predvsem med naporom, pretirana zadihanost ali utrujenost med naporom, izguba zavesti ali omotice predvsem med naporom, občutek nepravilnega oziroma nerednega utripanja srca. Seveda morajo biti pozorni tudi na pravilno prehrano in zadostno uživanje tekočin. Poleg tega je nujna ozaveščenost glede nevarnosti uporabe dopinga in prehranskih dopolnil, v katera so neredno primešane tudi prepovedane in zdravju nevarne snovi.

Kdaj lahko rečemo oziroma še bolje prepoznamo, da pretiravamo pri športnih aktivnostih?

Poleg poškodb in preobremenitvenih sindromov, ki so lažje prepoznavni, lahko pride do tako imenovanega sindroma pretreniranosti, ki ga je bistveno težje prepoznati in se najprej pokaže kot kronična utrujenost, kasneje pa še kot motnje spanja in nihanje razpoloženja.

Ali pretiravanje pri športu škodi srcu?

Pri športnikih se praviloma povečajo vse štiri srčne votline. To povečanje vztraja pri petini športnikov tudi po prenehanju intenzivnega ukvarjanja s športom. Predvsem pri tistih, ki se dalj časa intenzivno ukvarjajo z vzdržljivostnimi športi, opažamo ob tem večjo pogostnost motenj ritma kot pri primerljivih nešportnikih. Atrijska fibrilacija, ki je tudi sicer najpogostejša motnja ritma, se pri njih pojavlja do petkrat pogosteje kot sicer in je povezana predvsem s trajnim povečanjem preddvorov. Pri nekdanjih profesionalnih kolesarjih so v starejših letih ugotavljali tudi nekoliko večjo potrebo po vstavitvi srčnih spodbujevalnikov.

Je mogoče biti odvisen od športa? Kako to prepoznamo in kakšne so posledice?

To je sicer bolj vprašanje za psihologa, ampak, ja, seveda, o tem se v zadnjem času vse več govori in piše. Odvisnost naj bi po nekaterih podatkih zajela okrog en odstotek populacije. Osnova za nastanek zasvojenosti s športom je povečano sproščanje dopamina in endorfinov v možganih ob telesni vadbi, kar povzroči podobne prijetne učinke kot na primer opioidi, kot sta heroin in morfij. Ponavljajoča se telesna vadba vodi do ponavljajočega se sproščanja teh snovi, česar si telo želi vse več in več. Prenehanje vadbe lahko privede do abstinenčnega sindroma. Postopno se lahko spremeni odnos do športa v nezdravo smer. Šport lahko postane sredstvo za beg od težav in vzrok za manipulacijo bližnjih za dosego omamne snovi, to je vadbe. O pravi zasvojenosti govorimo, kadar šport ureja športnikovo počutje, vzpostavlja notranje ravnovesje in popolnoma obvladuje njegovo življenje. Le zadnja skupina se smatra za zasvojeno. Zasvojenosti s športom so pogosto pridružene tudi motnje v hranjenju,  kot sta bulimija in anoreksija,  ni pa nujno.

Dandanes vedno več ljudi teče. Maratoni, za katere mnogim ni težko odšteti tudi po 100 evrov za udeležbo, so hit. Kakšno je vaše mnenje o izčrpavajočih maratonih?

Gledano le z vidika zdravja ponavljajoča se udeležba na maratonih ni najbolj priporočljiva oblika telesne vadbe, že če upoštevamo samo pogostnost poškodb. Nekatere raziskave kažejo tudi, da so ponavljajoči se maratoni povezani z več koronarne bolezni in več srčno-mišične fibroze, to je prisotnosti veziva v steni srčne mišice, vendar dolgoročni pomen tega še ni jasen. Vsi strokovnjaki se sicer strinjajo, da je pri športu najbolj zdrava zmernost, vendar pa zgornja meja obsega in intenzivnosti telesne vadbe še ni jasna.

Kako telesna vadba vpliva na dolgoživost?

Šport podaljšuje življenje tako pri rekreativnih kot tudi tekmovalnih športnikih. Že pet do deset minut zmerno intenzivnega teka dnevno podaljša pričakovano življenjsko dobo za tri leta. Športniki živijo v povprečju sedem let dlje od splošne populacije. Podaljšanje pričakovane življenjske dobe je povezano z vrsto športa in je izraženo pri športnikih, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi športi, na primer s tekom na dolge proge, tekom na smučeh, kolesarjenjem in mešanimi športnimi panogami, kot so nogomet, košarka in hokej na ledu, medtem ko ga pri športnih panogah, ki temeljijo na mišični moči, ni.

Januar 2015

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja