Inzulini že skoraj stoletje rešujejo in omogočajo življenje številnim diabetikom po svetu. Njihov razvoj je nenehno stremel k iznajdbi čim bolj človeku podobnega inzulina, ki bi imel čim manj primesi in stranskih učinkov. Danes je inzulinov na voljo več vrst v vseh oblikah, prihodnost pa zaenkrat ne obeta kakšnih korenitih sprememb pri zdravljenju z njimi.
Inzulin je hormon trebušne slinavke, ki ga izločajo β-celice Langerhansovih otočkov. Ta presnovni hormon skrbi za skladiščenje virov energije. Najmočnejši dražljaj za njegovo izločanje je zvečana koncentracija glukoze v krvi, pri čemer deluje skoraj na vsa tkiva. Njegov poglavitni učinek je pri presnovi v jetrnih celicah, celicah maščevja in skeletnih mišičnih vlaknih. Delovanje inzulina ni usmerjeno zgolj na skladiščenje energetskih virov, ampak tudi v preprečevanje rabe le-teh v obdobju, ko to ni potrebno. Ko koncentracija glukoze v krvi pade, se s tem zmanjšajo dražljaji za njegovo izločanje, ko pa se nahaja na normalni vrednosti – kar se zgodi kaki dve uri po obroku hrane – pa se izločanje inzulina ustrezno prilagodi glukozi v krvi.
Avtor: Katja Mohorič
Odkrili so ga v Kanadi
Inzulin je odkrila skupina znanstvenikov leta 1921 v Torontu, v Kanadi, za kar so nekateri od njih prejeli Nobelovo nagrado. Gre namreč za enega od velikih odkritij v medicini, ki ga lahko primerjamo z odkritjem antibiotikov.
Naslednje leto so ga že uporabili pri zdravljenju štirinajstletnega dečka s sladkorno boleznijo tipa 1, ki bi sicer brez tega zdravila umrl. »Ker je bil takratni inzulin še zelo primitiven, pridobljen z neposredno ekstrakcijo iz živalskih trebušnih slinavk, je bil zelo neprečiščen in seveda kratkega delovanja, zato ga je bilo treba dajati večkrat na dan, v volumsko zelo velikih količinah,« pojasnjuje primarij Franc Mrevlje, dr. med., specialist internist, namestnik predstojnika Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove s Kliničnega centra v Ljubljani. »Zaradi neprečiščenosti je imel več neželenih pojavov, sama kontrola krvnega sladkorja pa je bila daleč od tega, kar imamo na voljo danes. Kljub temu je bolnikom omogočil preživetje.«
Od živalskega do človeškega
V naslednjih desetletjih so inzuline še vedno pridobivali iz govejih in svinjskih trebušnih slinavk, vendar so ob tem stalno izboljševali postopke prečiščevanja, kar je povečevalo standardizacijo učinkov in zmanjševalo stranske učinke zaradi vse manj neželenih primesi.
V letih po odkritju so začeli izdelovati tudi inzuline s podaljšanim delovanjem (depoinzulini), ki jih je bilo treba dajati le enkrat ali dvakrat dnevno. Naslednja faza je bila uvedba humanih inzulinov, pri čemer je bila molekula inzulina povsem identična človeškemu inzulinu. Te so pridobivali sintetično z genskim inženiringom. Njihova največja prednost je v do skrajnosti zmanjšani vsebnosti nečistoč, visoki stopnji standardizacije teh proizvodov, predvsem kar se tiče učinkovitosti, in neomejeni količini pridelave. To je omogočilo in danes še vedno omogoča, da je dovolj inzulina za vse diabetike na svetu.
Inzulini z različnimi učinki
»Kar zadeva način delovanja, ločimo inzuline s hitrim in kratkim učinkom, inzuline s počasnim in z dolgim učinkom ter dvofazne inzuline, ki vsebujejo obe komponenti v enem pripravku,« pojasnjuje dr. Mrevlje. S primernim kombiniranjem teh vrst inzulinov se lahko vsaj za silo posnema delovanje zdrave trebušne slinavke. Sčasoma se je pokazalo, da za mnoge bolnike humani inzulini tako po hitrosti kot po dolžini delovanja niso najbolj primerni, zato so razvili zadnjo generacijo inzulinov, t.i. analogne inzuline. »Pri njih je molekula inzulina spremenjena do te mere, da sta hitrost in dolžina delovanja analognih pripravkov primernejša za uravnavanje krvnega sladkorja. Seveda pa pri mnogih bolnikih še vedno zelo uspešno uporabljamo humane inzuline.«
Kaj pa stranski učinki?
»Inzulini so najbolj učinkovito zdravilo za zdravljenje sladkorne bolezni, saj pri tem nismo omejeni z maksimalnimi odmerki, kot to velja za večino zdravil v medicini,« poudarja dr. Mrevlje in pojasnjuje: »Zdravljenje se prilagaja individualno, bolniki pa se naučijo, kako sproti prilagajati odmerke življenjskim okoliščinam. Pri tem je seveda treba izvajati redno kontrolo krvnega sladkorja, ne glede na to, kje se bolnik nahaja – doma ali kje drugje. Večina zdravil v medicini ne zmore takšne prilagodljivosti.« Sodobni inzulini skorajda nimajo stranskih učinkov. Le redko se pojavi še kakšen primer alergije, kar se je pogosteje dogajalo pri starejših vrstah inzulinov. Glavni problem je bil in še vedno ostaja hipoglikemija (pretirano znižanje krvnega sladkorja), kar je praviloma posledica napake pri uporabi določene vrste inzulina.
Inzulini danes
V današnjem času poznamo in uporabljamo humane inzuline in njihove analoge, ki so prav tako kratkodelujoči, dolgodelujoči ali pa dvofazni. Med sodobne kratke analogne inzuline sodijo lispro, aspart in glulisine, med dolgodelujoče analoge pa glargin in detemir. Še vedno so v uporabi humani inzulini, ki so po načinu delovanja enako razdeljeni. Ker so inzulini beljakovine, jih ne moremo zaužiti, saj bi jih prebavili tako kot vsako drugo beljakovinsko hrano. Zato jih sladkorni bolniki dobijo samo z injekcijami v podkožje enkrat oz. večkrat na dan. Prava vrsta in kombinacija inzulinov, število vbrizgavanj in odmerki so odvisni od bolnika in njegovih potreb. Pri inzulinih poteka zdravljenje povsem individualno.
Učinki inzulinov in zdravljenje
Učinkovitost inzulinov – kar zadeva zmanjševanje glukoze v krvi – je standardizirana z mednarodnimi enotami. »1 enota inzulina v strogo nadzorovanih laboratorijskih okoliščinah bi načeloma morala imeti enak učinek,« pravi dr. Mrevlje in pojasnjuje: »Ker pa ljudje nismo laboratorijske živalce, temveč povsem različni osebki, ki živimo v silno različnih pogojih življenja in smo tudi telesno zelo različni, so tudi učinki enakih odmerkov inzulina pri različnih osebah različni. Celo pri isti osebi so v različnih okoliščinah učinki različni. Zato je pri določanju zdravljenja treba upoštevati bolnikove lastnosti, življenjske okoliščine, način prehrane, telesno dejavnost in vse to sproti ocenjevati s pogostimi domačimi meritvami krvnega sladkorja.«
Inhalacijski inzulini – »muha enodnevnica«
V zadnjih letih so se pojavili kot »muha enodnevnica« inhalacijski inzulini, vendar so znanstveniki razvili samo kratkodelujoče oblike, bazalnih inzulinov te vrste ni bilo. Pred kratkim so vsi proizvajalci uradno prenehali s proizvodnjo inhalacijskih inzulinov in z vseh tržišč umaknili vse, ki so še bili dostopni. »Za nedoločen čas so ustavili njihov razvoj. Podrobnejši vzroki za tako odločitev niso bili objavljeni, dejali pa so, da je bilo zanje premalo zanimanja in da naj bi bili zaradi tega komercialno neuspešni,« pravi dr. Mrevlje.
Inzulinske črpalke
V inzulinskih črpalkah se uporabljajo samo kratkodelujoči analogni inzulini (lispro, aspart in glulizine). Kakšne bistvene razlike med njimi ni, zato se lahko uporabi kateregakoli od njih. Drugi inzulini se v črpalkah ne smejo uporabljati.
Zdravljenje v Sloveniji
Pri nas imamo prav vse inzuline, inzulinske injektorje, črpalke in druge tehnične pripomočke, ki so potrebni za kakovostno inzulinsko zdravljenje in v tem pogledu zanesljivo ne zaostajamo za nikomer v svetu, poudarja dr. Mrevlje. »Še več, mirno lahko trdim, da smo bili s tovrstno ponudbo vsaj v nekaterih segmentih povsem v ospredju in pred mnogimi ekonomsko bolj razvitimi državami.«
Kakšna je prihodnost inzulinov? Kakšna nova oblika zdravljenja?
Raziskovalci si že več let prizadevajo ustvariti inzulin v obliki tabletke ali obliža, vendar jim do sedaj še ni uspelo. »Nihče si ne upa napovedati, če in kdaj bo razvita taka oblika inzulina, zato te oblike še vedno uvrščamo v polje futurologije,« pojasnjuje dr. Mrevlje in dodaja: »Kaj posebno ali revolucionarno novega si na splošno na področju inzulinov v naslednjih nekaj letih ne obetamo. Verjetno bo šlo le za kakšne manjše izboljšave že obstoječega izbora, za izboljšave sedanjih injektorjev in za nadaljnji razvoj inzulinskih črpalk. Seveda pa nikoli ne vemo, kaj vse lahko posamezni razvojni laboratoriji pripravljajo in tega še ne dajo v javnost.«
»Inzulini bodo še zelo dolgo, gotovo kar nekaj generacij najpomembnejše zdravilo za zdravljenje sladkorne bolezni,« meni dr. Mrevlje. »To je pač tisti hormon, ki diabetiku manjka in mu ga moramo nadomestiti. Drugo je seveda vprašanje, kako in na kakšen način se bo to dogajalo v prihodnosti. Zanesljivo bodo v bližnji prihodnosti izboljšane tehnike aplikacije, na primer s sodobnimi avtomatiziranimi, sčasoma tudi implantiranimi črpalkami, razvoj gre tudi v smeri presaditev celic, pri čemer obstaja več različnih tehnologij pridobivanja teh celic, ki izločajo inzulin. Vse to pa zanesljivo ne bo širše dostopno v naslednjih nekaj letih.«
»Učinki enakih odmerkov inzulina pri različnih osebah so različni. Celo pri isti osebi so v različnih okoliščinah učinki različni.«
»Inzulini bodo še zelo dolgo, gotovo kar nekaj generacij najpomembnejše zdravilo za zdravljenje sladkorne bolezni.«
