Ste sladkorni bolnik in čutite izredno žejo, nenadno omotico, tresenje, megleno vidite, ne čutite nog, rok ali pa se vam po njih sprehajajo trume mravljincev? To so lahko znaki, ki kažejo na poslabšanje sladkorne bolezni. Temu so veliko bolj izpostavljeni bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, a tudi bolnike s tipom 1 lahko kaj nenadoma preseneti. Na primer hipoglikemija.
Sladkorna bolezen je bolezensko stanje, ko telo ne more pravilno presnavljati in izrabljati sestavin hrane. Gre za kronično in trajno okvaro uravnavanja sladkorja v krvi. Med prebavljanjem hrane nastajajo v črevesu osnovne sestavine, npr. sladkorji, med katerimi je najpomembnejša glukoza (krvni sladkor), ki jih telo uporablja za energijo, lahko pa jih spravi tudi v skladišča. Za normalno delovanje procesov presnove je potreben hormon inzulin, ki nastaja v trebušni slinavki. Inzulin omogoča, da prehaja glukoza iz krvi v celice, kjer se uporabi za energijo ali shrani za rezervo.
Avtor: Katja Mohorič
Sladkorna bolezen tipa 1
Sladkornim bolnikom z boleznijo tipa 1 ali od inzulina odvisno sladkorno boleznijo popolnoma primanjkuje inzulina, ker ga je njihova obolela trebušna slinavka prenehala delati in izločati v kri. Ker glukoza ne more vstopati v celice brez pomoči inzulina, se njena koncentracija v krvi poveča (hiperglikemija), zaradi česar se začne izločati z urinom (glikozurija). Če bolniki niso deležni pravočasnega zdravljenja, povzroči pomanjkanje inzulina tudi nepravilno presnovo maščob, ki pospešeno razpadajo. Pri tem nastajajo razpadni proizvodi, imenovani ketoni, s posledičnim acetonom v izdihanem zraku in urinu. Če je kopičenje teh snovi v telesu veliko, lahko to pripelje do nevarne zakislitve organizma (diabetična ketoacidoza), kar zahteva zdravljenje v bolnišnici.
Zakaj se pojavi?
Sladkorna bolezen tipa 1 se pojavlja pri približno 0,15 % prebivalcev. Pri nastanku imajo pomembno vlogo dednost, nekatere virusne okužbe skupaj z načinom reakcije telesa, druge okužbe, telesni in duševni stresi, nosečnost in drugi dejavniki. Dejavniki, ki se prenašajo med krvnimi sorodniki, pomenijo le nagnjenost k tej bolezni, nikakor pa ne pomenijo neposrednega prenosa bolezni na potomce. Ali se bo dedna nagnjenost tudi v resnici izrazila kot bolezen ali pa bo ostala pritajena vse življenje, je odvisno od vplivov okolja, na katere te osebe reagirajo drugače kot zdrave osebe.
Kaj je zanjo značilno?
V trenutku, ko se ugotovi ta tip sladkorne bolezni, bolniki praktično nimajo več svojega lastnega inzulina, ker je takrat uničen večji del celic v trebušni slinavki, ki ga proizvajajo. Simptomi se kažejo kot povečana količina urina, žeja, hujšanje, utrujenost, zaspanost, zadah po acetonu, motnje vida, srbenje spolovila in motnje zavesti. Cilj zdravljenja je odsotnost simptomov sladkorne bolezni in zmanjšanje koncentracije glukoze v krvi na normalne vrednosti.
Kako poteka zdravljenje?
Zdravljenj poteka z dietno in zdravo prehrano. Treba je upoštevati količino hrane, število in čas obrokov ter vrsto živil, primerno telesno dejavnost, ki zmanjšuje glukozo v krvi, ter zdravljenje z inzulinom, ki je pri tej vrsti sladkorne bolezni edino učinkovito zdravilo. Inzulin je treba dajati z injekcijo, ker je beljakovina, in bi ga v primeru zaužitja prebavni sokovi v črevesu razgradili in uničili.
Primarij Franc Mrevlje, dr. med., s Klinike za endokrinologijo in bolezni presnove na Univerzitetnem Kliničnem centru v Ljubljani pravi, da morajo biti bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1 še posebej pozorni na prehrano. »Zaužiti morajo zadostno količino hrane, bolje je, da ne izpustijo obroka, da si ne dajo prevelikega odmerka inzulina ali da ne izvajajo večje telesne aktivnosti, saj v nasprotnem primeru lahko pride do hipoglikemije – stanja, ko se glukoza v krvi močno zmanjša. Simptomi in znaki so znojenje, tresenje, bledica, lakota, glavobol, razdražljivost, zaspanost, omotica, motnje zavesti in zadnji stadij, nezavest.«
Kako lahko pomagamo?
Pomembno je, da so s simptomi hipoglikemije ter z ukrepanjem seznanjeni bolnikovi svojci, lahko tudi sodelavci in prijatelji, če jim bolnik zaupa, poudarja Mrevlje. »Pri blagi in srednji hipoglikemiji si bolnik lahko pomaga sam tako, da zaužije kocko sladkorja ali sladko pijačo in dodaten obrok škrobnih živil. Pri hudi obliki hipoglikemije bolnik zaradi motnje zavesti ne more požirati. Najprej potrebuje injekcijo glukagona ali glukoze, šele ko se zave in normalno požira, lahko zaužije dodaten obrok ogljikovih hidratov. Vsako hipoglikemijo je treba skrbno analizirati in ustrezno ukrepati, da preprečimo ponovitve.«
Spremembe zaradi drugih bolezni
Med katerokoli drugo akutno boleznijo, poškodbo, operacijo, vročinskim stanjem in podobnim, se sladkorna bolezen lahko poslabša. »V organizmu se poveča koncentracija »stresnih« hormonov, ki delujejo proti inzulinu in povečujejo koncentracijo glukoze in drugih presnovkov v krvi. Bolniki zaradi izgube apetita, bruhanja, drisk in podobnega pogosto nenadzorovano zmanjšajo ali celo opustijo inzulin. To je največkrat napačna odločitev, če ne temelji na izmerjeni glukozi v krvi. Prej okrnjeni hormoni zvečajo glukozo v krvi, ne glede na to, ali se bolnik normalno hrani ali ne. Pri večini bolnikov je med neko drugo boleznijo treba odmerek inzulina povečati. Bolnik, ki dobro obvlada samokontrolo, se izogne težavam,« pojasnjuje Mrevlje.
Sladkorna bolezen tipa 2
Pri sladkorni bolezni tipa 2 telo ne more pravilno izkoriščati glukoze ali krvnega sladkorja, zato se kopiči v krvi. Pravimo, da ima bolnik povišan sladkor v krvi. Začne se izločati skozi ledvica v seč, kjer pa ne sme biti. Organizem ne more pravilno izkoriščati glukoze zato, ker ima zaradi okvare določenih celic v trebušni slinavki na voljo premalo inzulina in ker se mišice, jetra in maščobna tkiva upirajo delovanju inzulina, ki ga je že tako premalo. Bolezen se največkrat pojavi po 50. letu starosti in predvsem pri osebah, ki imajo v družini že sladkorno bolezen. Na nastanek vplivajo še nepravilna prehrana, debelost, premalo gibanja in tudi nekatera zdravila.
Znaki, ki lahko kažejo tudi na poslabšanje
Sladkorna bolezen tipa 2 na začetku sploh nima simptomov in je lahko več let pritajena. V napredovali fazi je zaradi sladkorja v seču uriniranje pogosto in obilno, tudi ponoči, zaradi izgube tekočine ob obilen uriniranju se pojavi močnejša žeja, zaradi izgube tekočin, maščob, beljakovin in podobnega začne človek nenamerno hujšati, zaradi nabiranja sladkorja v očesni leči se pojavijo motnje vida, zaradi izgube energije se pojavita neobičajna utrujenost in zaspanost, pojavijo se še vnetja na spolovilu in večja nagnjenost k okužbam. V primeru, da človek že ve, da ima sladkorno bolezen, so to tudi znaki poslabšanja bolezni.
Težave, ki spremljajo bolezen
Sladkorna bolezen je kronična in je treba z njo živeti na kar najbolj primeren način, poudarja Franc Mrevlje. »Sladkorna bolezen pa ni samo povečan krvni sladkor, bolniki imajo pogosto tudi motnje v presnovi maščob, zvečan krvni tlak, čezmerno telesno težo in celo pravo debelost, srčne in žilne bolezni ter okvare na očeh, ledvicah, živcih in stopalih. Pri zdravljenju si zato prizadevamo, da bi dosegli normalno in zdravo počutje bolnika, kar pomeni odsotnost vseh simptomov bolezni, preprečevanje ali vsaj zaviranje kroničnih zapletov bolezni, doseganje normalne življenjske dobe in zboljšanje kakovosti življenja. Neposredni cilji so: krvni sladkor na tešče 5–7 mmol/l, po jedi do 9 mmol/l in odsotnost sladkorja v urinu. Zdravljenje poteka z zdravo prehrano, s primerno telesno dejavnostjo, z uravnavanjem telesne teže ter ustreznimi zdravili ali inzulinom.«
Kaj gre lahko narobe?
Če se krvni sladkor bistveno zviša in se v večji meri kot običajno pojavi v urinu, gre za presnovno poslabšanje. »Če je to dovolj intenzivno in dolgotrajno, se pojavijo že opisane težave, značilne za sladkorno bolezen,« pojasnjuje Mrevlje in dodaja: »Poslabšanje je lahko povsem nedolžno, če gre za predhodno blago zvišanje krvnega sladkorja. To izgine, ko mine vzrok za poslabšanje ali ko se po ustreznem ukrepu krvni sladkor takoj zniža – na primer ko poostrimo dieto, obnovimo telesno dejavnost, če smo jo opustili, ponovno redno jemljemo zdravila, če smo jih prenehali, s samokontrolo uravnavamo odmerek inzulina. Povsem nekaj drugega pa je hudo poslabšanje, ki ga sami ne moremo pozdraviti in je smrtno nevarno. Tu gre za akutni zaplet.«
Nenadno hudo poslabšanje
Močno zvišanje krvnega sladkorja povzroča prehod glukoze v urin. Glukoza veže nase precej vode, zato se količina urina poveča, organizem pa se prične izsuševati. »Pitje tekočin zaradi žeje lahko izsuševanje ublaži, ko pa ne zadošča, se organizem izsuši. Z vodo se izgubljajo tudi minerali. Medcelična tekočina se zgosti, postane hiperozmolarna, zato stanje izsušenosti imenujemo hiperozmolarni sindrom. Včasih nastane brez spremljajoče ketoacidoze in takrat govorimo o aketotičnem hiperozmolarnem sindromu. Simptomi in znaki so: utrujenost, huda žeja, suha usta, uvela koža, suh jezik, oslabel in hiter pulz, motnja zavesti, lahko nezavest. Ta sindrom se še posebej v svoji čisti aketotični obliki prvenstveno kaže pri starejših ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2, ki se ne zdravijo z inzulinom,« pojasnjuje Mrevlje.
Zdravljenje
Zdravljenje je mogoče le v bolnišnici. »Skupaj z infuzijo tekočine dajemo bolniku v krvni obtok kratkodelujoči inzulin, dokler se krvni sladkor ne zniža na običajno vrednost. Poleg tega mu dajemo tudi obilne tekočine vode z minerali za nadomestitev izgub. Hkrati vedno zdravimo tudi morebitno osnovno bolezen, ki je pripeljala do poslabšanja – običajno gre za vnetje sečil ali dihal z morebitnim spremljajočim prodorom klic v obtok,« pojasnjuje Mrevlje.
Pravočasno poiščimo pomoč
Pri kronično slabo urejeni sladkorni bolezni je vsekakor več možnosti za nenadno poslabšanje kot pri dobro urejeni, zato je stalna dobra urejenost presnove pomembna tudi za preprečevanje nenadnega poslabšanja. Ob počasnem in blagem poslabšanju obiščemo zdravnika v dispanzerju ali ambulanti za sladkorno bolezen, če menimo, da nalogi ne bomo sami kos. Če pa se pojavijo simptomi pravega nenadnega poslabšanja, takoj poiščimo zdravniško pomoč. Ob žeji, ki je posreden simptom izsuševanja, nadomeščamo tekočino z obilnim pitjem vode, mineralne vode in nesladkanega čaja, da čim bolj učinkovito preprečimo izsušitev.
Na kaj mora biti sladkorni bolnik še pozoren?
Obtočne motnje
Sladkorni bolniki so bolj nagnjeni k nastanku obtočnih motenj, posebno v nogah. »Redna telesna vadba in tudi intenzivnejša hoja jih pomaga preprečevati. Že najmanjša poškodba na stopalu zahteva pozornost. V primeru hude okužbe lahko bolnik izgubi del stopala ali noge, zato je treba noge oziroma stopala redno negovati in pregledovati ter nositi ustrezno obutev. Svetujem, da za pregled nog uporabljate ogledalo,« predlaga Mrevlje.
Okvara ledvic
Več let slabo urejena sladkorna bolezen lahko okvari ledvice. Tveganje je veliko manjše, če je sladkorna bolezen dobro urejena, pomembno vlogo pri tem pa ima tudi redno zdravljenje krvnega tlaka. »Zelo primerno je, če bolniku ob rednih pregledih preverimo tudi prisotnost beljakovin v seču, kar je prvi laboratorijski znak tovrstne ledvične okvare. Enkrat letno je treba pregledati tudi določene laboratorijske kazalce, ki kažejo delovanje ledvic. Ob že prisotni okvari je treba urejati krvni tlak, izvesti dietne ukrepe in natančno uravnati krvni sladkor in druge dejavnike,« svetuje Mrevlje.
Okvara oči
Sladkorna bolezen lahko okvari tudi oči. Spremembe se najprej pojavijo na očesnem ozadju. Gre za okvaro drobnih žilic, ki so krhke in pokajo, pri čemer nastanejo manjše ali večje krvavitve, ki lahko trajno okvarijo vid. Pogosteje se pojavi tudi siva mrena. »Zato redno hodite na okulistične preglede. Zelo pomemben je redni pregled očesnega ozadja vsaj enkrat letno in pravočasno zdravljenje pri očesnem zdravniku, ko se ta zaplet pojavi – danes ponujajo tudi lasersko zdravljenje –, poleg tega pa tudi urejenost krvnega sladkorja, krvnega tlaka in opustitev kajenja. Zdravil za zdravljenje tega zapleta danes še ni, zato si je treba toliko bolj prizadevati za splošne ukrepe,« pravi Mrevlje.
Okvara živcev
Okvara se lahko pojavi kjerkoli v telesu in ima zelo veliko oblik, odvisno od tega, kateri del telesa je prizadet. Najpogosteje so prizadeti živci na okončinah, pretežno spodnjih, ki se kažejo z različnimi občutki, ki so izrazitejši v mirovanju, še zlasti ponoči. Bolniki opažajo mravljinčenje, občutek »gluhih« ali »lesenih« nog, včasih slabo čutijo dotik, mraz, vročino, bolečino, drugi so zopet izjemno preobčutljivi in že na dotik čutijo bolečino. Če ob tem nogo prizadenejo ena ali več manjših poškodb, ki so lahko komaj vidne, a postanejo zaradi žilne okvare jedro, od koder se širi okužba mehkih delov stopal, ki lahko seže zelo globoko, ima bolnik opravka z diabetično nogo, ki lahko prizadene tudi kostne dele. Zato je pomembno, da si jih bolnik redno in vsak dan pregleduje, izvaja redno higieno ter nosi udobno in zračno obutev, še svetuje Mrevlje.
Koža
Sladkorni bolnik mora tudi zelo skrbno negovati kožo, ki je pri slabši urejenosti bolj občutljiva in nagnjena k okužbam. Pomembna je tudi nega zobovja, kajti usta so pogosto izvor okužbe, ki se lahko razširi po telesu.
»Simptomi in znaki za hipoglikemijo so znojenje, tresenje, bledica, lakota, glavobol, razdražljivost, zaspanost, omotica, motnje zavesti in zadnji stadij, nezavest.«
»Poslabšanje samo je lahko povsem nedolžno, če gre za predhodno blago zvišanje krvnega sladkorja. To izgine, ko mine vzrok za poslabšanje ali ko se po ustreznem ukrepu krvni sladkor takoj zniža – ko poostrimo dieto, obnovimo telesno dejavnost, ponovno redno jemljemo zdravila in s samokontrolo uravnavamo dozo inzulina.«
»Pitje tekočin zaradi žeje lahko izsuševanje ublaži, ko pa ne zadošča, se organizem izsuši. Simptomi in znaki so: utrujenost, huda žeja, suha usta, uvela koža, suh jezik, oslabel in hiter pulz, motnja zavesti, lahko nezavest.«
Julij, 2009
