Tako pri nas kot po svetu vse več ljudi zboleva za sladkorno boleznijo. To je kronična, neozdravljiva in napredujoča bolezen. Je tiha ubijalka, saj ne povzroča bolečin, zato jo mnogi bolniki ob postavitvi diagnoze zapostavljajo in odlašajo z upoštevanjem navodil zdravstvenega tima.
Avtor: Ines Trebec
Zdravljenje bolezni je stopenjsko in temelji na zdravi prehrani in telesni dejavnosti. Tablete, inzulin ali zdravila, ki delujejo na inkretinski sistem, predpiše zdravnik, ko samo z zdravo prehrano in s telesno dejavnostjo ni več mogoče doseči ciljev zdravljenja. Načini zdravljenja se skozi potek bolezni dopolnjujejo in zahtevajo od bolnika spremembo življenjskega sloga, dopolnjevanje znanja ter obvladovanje različnih veščin, ki pripomorejo k boljšemu obvladovanju bolezni in njegovemu opolnomočenju. Za širitev znanja o sladkorni bolezni v nadaljevanju sledi razlaga osnovnih izrazov.
Tipi sladkorne bolezni
Poznamo več vrst sladkorne bolezni.
Sladkorna bolezen tipa I
se pojavlja v mladosti. Večina bolnikov zboli do 30. leta starosti. Zaradi avtoimunskega procesa so uničene beta celice trebušne slinavke in bolnik nima lastnega inzulina ali pa ga ima zelo malo. Ta tip bolezni začnemo takoj zdraviti z inzulinom ob sočasnem zdravljenju brez zdravil. Zdravljenje brez zdravil pomeni skrb za zdravo, uravnoteženo prehrano in dovolj telesne aktivnosti.
Najpogostejša je sladkorna bolezen tipa II
Sproži jo neustrezen življenjski slog in genske spremembe, ki vplivajo na spremenjeno izločanje inzulina. Pri tej vrsti telo ne more pravilno izkoriščati krvnega sladkorja – glukoze, ker je sposobnost beta celic za proizvodnjo inzulina okrnjena oziroma ker se mišice, jetra in maščobna tkiva upirajo delovanju inzulina. Bolezen se razvija počasi in se pogosto pojavlja skupaj z motnjami v presnovi maščob in zvišanim krvnim tlakom. V veliki meri je povezana z debelostjo in neustreznim življenjskim slogom.
Sekundarna sladkorna bolezen
Se razvije kot posledica drugih bolezni (npr. po akutnem ali kroničnem vnetju trebušne slinavke, pri poškodbah trebušne slinavke, ob novotvorbah, akromegaliji, Cushingovem sindromu, hipertireozi) ali delovanja nekaterih vrst zdravil (glukokortikoidi, nesteroidni antirevmatiki, salicilati, kontraceptivi, ščitnični hormoni, interferon, nikotinska kislina …).
Nosečnostno sladkorno bolezen
odkrijemo med nosečnostjo in izzveni po porodu. Večina žensk, ki so jo imele, kasneje zbolijo za sladkorno boleznijo tipa 2.
Inzulin
Inzulin je hormon, ki nastaja v beta celicah v trebušni slinavki. Naloga inzulina je, da krvni sladkor po obroku odnese v različne celice v telesu v taki količini, kot je potrebna. Presežek pa spremeni v maščobo. Med obroki (ko sladkor iz hrane ni več na razpolago), proizvaja organizem krvni sladkor iz škrobnih zalog v jetrih. Ta je namenjen večinoma možganom. Inzulin deluje kot zaščitnik teh zalog organizma.
Glukagon
Je hormon, ki deluje nasprotno od inzulina. Izločati se začne, ko krvni sladkor pade. Pospeši razgradnjo škroba, hkrati pa se zmanjša tudi izločanje inzulina.
Glikirani hemoglobin – merilo dolgoročne urejenosti
Kaj je glikirani hemoglobin?
V krvnem obtoku so rdeče krvne celice, ki so napolnjene z barvilom hemoglobinom. Naloga hemoglobina je prenašati kisik iz pljuč po žilah do tkiv, kjer se kisik porabi za pridobivanje energije. Hemoglobina je več vrst, ena izmed njih je hemoglobin A1c – okrajšava HbA1c. Nanj se veže krvni sladkor. Vezava krvnega sladkorja je dokončna in je toliko večja, kolikor višji je krvni sladkor.
Vrednost meritve, izražene v %, pomeni višino glukoze v krvi v približno zadnjih 2 mesecih. Normalne vrednosti Hba1c za sladkorne bolnike so pod 7 %. Smiselno je doseči HbA1c pod 6,5 %, če gre za mlajše bolnike ali za bolnike, pri katerih bolezen še ne traja dolgo časa. Za določanje HbA1c ni treba biti tešč, ker trenutna koncentracija krvnega sladkorja ne vpliva na izid. HbA1c je merilo za stopnjo tveganja za pojav in razvoj kroničnih zapletov sladkorne bolezni.
Zdravila v obliki tablet – antihiperglikemiki
Zdravil v obliki tablet je več vrst. V telesu delujejo na različne načine, zato jih med seboj lahko tudi kombiniramo, da dosežemo boljši učinek zdravljenja. Delujejo na naslednje načine: spodbujajo izločanje inzulina iz trebušne slinavke; delujejo na jetra, v katerih zmanjšajo tvorbo krvnega sladkorja; večajo učinek inzulina v mišicah in maščobnem tkivu in tako večajo porabo glukoze iz krvi; upočasnijo prebavo škrobnih živil v črevesju in tako upočasnijo vsrkavanje glukoze iz črevesja v kri.
Zdravljenje z inzulinom
Inzulin je po naravi beljakovina, zato ga ne moremo zaužiti skozi usta, ker bi ga prebavili kot druge beljakovine in ne bi bil učinkovit. Zato ga je treba vbrizgati v podkožno maščevje s pomočjo injekcij. Danes uporabljamo za to enostavne pripomočke, ki jih zaradi oblike, podobne nalivnemu peresu, imenujemo peresniki. Najpogosteje se uporabljajo peresniki, ki so že tovarniško napolnjeni z inzulinim in jih po izpraznitvi zavržemo. Drugi pa so namenjeni dolgotrajnejši rabi in jih polnimo z inzulinskimi vložki.
Inzuline ločimo po njihovi sestavi in trajanju delovanja. Glede na sestavo inzulinske molekule ločimo humane inzuline in njihove analoge. Po trajanju delovanja jih delimo na ultrakratko, kratko, srednje dolgo in dolgo delujoče. Poznamo še mešanice inzulinov, ki vsebujejo hitro in počasno sestavino inzulina v različnih razmerjih. Vsak inzulin ima svoje značilnosti glede na začetek delovanja ali hitrost učinka, vrh delovanja ali čas največjega učinka ter trajanje delovanja ali učinka.
Zdravnik izbere bolniku ustrezno inzulinsko shemo, pri kateri upošteva tudi bolnikov življenjski slog, prehranske navade, motiviranost in njegove sposobnosti.
Diabetična nevropatija– Kronična okvara živčevja
Prizadeto je periferno (živčevje po telesu) in/ali avtonomno živčevje, ki uravnava delo notranjih organov). Bolniki imajo lahko prisotne okvare že ob odkritju bolezni, pogostnost pa narašča s starostjo in trajanjem bolezni. Motnje perifernega živčevja se izražajo zlasti na stopalih in prstih nog kot mravljinčenje, pekoče noge, krči in nemirne noge, zmanjšanje občutka za dotik in bolečino. Znaki okvare avtonomnega živčevja pa kažejo zmanjšano občutljivost na organu, ki ga živci oživčujejo (npr. hitro bitje srca, neenakomerno bitje srca, suha in razpokana koža, impotenca, driske brez krčev, včasih težko zadrževanje blata, zastajanje seča v mehurju, uhajanje seča …).
Diabetična retinopatija
Je kronični zaplet sladkorne bolezni, pri katerem je prisotna okvara drobnih žilic na očesnem ozadju. Žilice postanejo krhke in pokajo. Posledično se pojavijo manjše ali večje krvavitve, ki poslabšajo in lahko tudi trajno okvarijo vid. Retinopatijo skušamo čim prej odkriti in uspešno zdraviti, zato poskrbimo za redne preglede očesnega ozadja (vsaj enkrat letno).
Diabetična ledvična bolezen
Pri tem zapletu gre za kronično okvaro ledvic, ki nastane zaradi prizadetosti drobnih krvnih žilic v ledvicah. Te predstavljajo sistem, ki filtrira kri in s sečem odstrani odpadne snovi. Bolezen na začetku ne povzroča težav, zato jo brez pregleda seča ne moremo ugotoviti. Bolniku je treba ob pregledih nadzorovati morebitno prisotnost beljakovin v seču, saj je prisotnost le-teh prvi znak morebitne ledvične okvare. Enkrat letno je treba pregledati tudi določene laboratorijske kazalnike krvi, ki kažejo delovanje ledvic.
Hipoglikemija
Hipoglikemija pomeni prenizko raven krvnega sladkorja (pod 3,6 mmol/l) s pridruženimi znaki in simptomi. Je zaplet zdravljenja sladkorne bolezni z inzulinom ali s tabletami, ki spodbujajo izločanje inzulina iz trebušne slinavke. Vzroki za ta zaplet so lahko: izpuščen ali neprimerno sestavljen obrok, neskladje med obrokom in količino vbrizganega inzulina, dolgotrajna ali naporna telesna aktivnost brez ustrezne prilagoditve zdravil, prevelik odmerek zdravil, uživanje večje količine alkoholnih pijač na prazen želodec.
Najpogostejši znaki in simptomi so: lakota, tresenje, potenje, bledica, glavobol, občutek hitrega in močnega bitja srca, napetost in razdražljivost, motnje mišljenja in zmedenost, motnje vida, odrevenel jezik in ustni kot, težave pri govoru. Bolnik si pomaga tako, da zaužije živila, ki vsebujejo hitro razgradljive ogljikove hidrate (npr. 1,5–2 dl sadnega soka, 3 čajne žličke sladkorja ali medu …).
Hiperglikemija
Gre za previsoko raven krvnega sladkorja. Pojavi se pri novoodkritih bolnikih ali pri bolnikih z že znano sladkorno boleznijo, kjer smatramo hiperglikemijo za njen akuten zaplet oz. poslabšanje sladkorne bolezni. Vzroki za tako stanje so lahko akutne okužbe, opustitev zdravljenja ali nezadostno zdravljenje, druge akutne bolezni (srčni infarkt, možganska kap …), jemanje nekaterih zdravil. Znaki hiperglikemije so: pogosto in čezmerno mokrenje, povečana žeja, izsušenost, motnje zavesti, zamegljen vid, hujšanje.
Oralni glukozni tolerančni test – ogtt
Test uporabimo kot metodo presejanja na sladkorno bolezen. Ko je izmerjena vrednost krvnega sladkorja v krvi na tešče med 6,1 mmol/l in 6,9 mmol/l, opravimo v laboratoriju OGTT, tako da preiskovanec po odvzemu krvi na tešče popije še raztopino s 75 g glukoze. Ponovno meritev ravni krvnega sladkorja opravimo čez dve uri. Če so takrat izmerjene vrednosti 11,1 mmol/l in več potrdimo diagnozo sladkorne bolezni. Če so vrednosti meritev med 7,8 mmol/l in 11,0 mmol/l, govorimo o moteni toleranci za glukozo.
Inzulinska črpalka
Je medicinski pripomoček, ki se uporablja za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 1. Zdravljenje z inzulinsko črpalko je najboljši približek fiziološkemu izločanju inzulina, ki ga zaznamo pri zdravih ljudeh. Pripomoček omogoča neprekinjeno dovajanje ultra kratko delujočega inzulina preko seta, ki ga vstavimo v podkožje izbranega predela telesa, najpogosteje trebuha. Za rokovanje s pripomočkom samim in za pravilno odmerjanje količine inzulina (t. i. bazalnih in bolusnih odmerkov) je treba kar nekaj znanja, ki ga bolnik dobi pri diabetologu in edukatorki.
