Napredek na področju medicine je prinesel veliko novih spoznanj, ki bi jim še pred dvema desetletjema odkimavali z glavo. Tukaj mislimo na bolnike z različnimi kroničnimi boleznimi, ki naj bi sodili v domače okolje, imeli posebno nego, večino časa mirovali, ne opravljali več svojega dela, se izogibali telesnim naporom in lajšali težave z zdravili.
Avtor: Saša Vrbančič
Danes je temu drugače. Sodobna medicina, v kateri mrgoli raziskav na različnih področjih, je močno podprta z dokazi, ki govorijo v prid zdravemu načinu življenja, kamor sodijo uravnotežena zdrava hrana, gibanje in ‘urejena’ glava. Zato se je pogled na kronične bolnike s kronično nenalezljivo boleznijo popolnoma spremenil. Bolezen je postala del sodobnega načina življenja. Tudi kronični bolniki želijo živeti popolnoma ‘normalno’, življenje, seveda v okviru danih možnosti. Pomembno je zavedanje, da lahko s spremenjenim načinom življenja pomembno vplivajo na razvoj in potek bolezni. Ena takšnih bolezni, ki močno obremenjuje današnje človeštvo, je sladkorna bolezen. V Sloveniji imamo kar 140.000 sladkornih bolnikov.
Sladkorna bolezen ali diabetes mellitius je stanje, ko telo ne more predelati ogljikovih hidratov in maščob iz hrane zaradi pomanjkanja ali pomanjkljivega delovanja hormona, ki ga imenujemo inzulin. Rezultat je povečana koncentracija krvnega sladkorja (glukoze) v krvi.
Kdaj je preveč?
Koncentracija glukoze v krvi zdravega človeka je zjutraj na tešče 3,8–6,0 mmol/l. Dve uri po hrani ali pijači, bogati z ogljikovimi hidrati, je običajno 6,7–7,8 mmol/l. Kadar gre za vrednost več kot 7,0 mmol/l na tešče, govorimo o možni sladkorni bolezni.
Več tipov sladkorne bolezni
Poznamo več tipov sladkorne bolezni, najbolj znana sta tip 1 in tip 2.
Tip 1 nastane večinoma zaradi uničenja celic beta v trebušni slinavki. Največkrat je bolezen povzročena avtoimunsko.
Znaki so: suha usta, žeja, izločanje nenormalne količine urina, hujšanje, povečan apetit, utrujenost, motnje vida. Zdravljenje z inzulinom je nujno.
Pri sladkorni bolezni tipa 2 potekata nastanek in razvoj bolezni na treh ravneh, bolniki pa so lahko mnogo let brez težav in potrebujejo zdravljenje z inzulinom šele po več letih ali celo desetletjih trajanja bolezni. Motnje v presnovi ogljikovih hidratov se lahko pojavijo pri številnih boleznih in stanjih (jemanje nekaterih zdravil, kot so tiazidni diuretiki, steroidi, nikotinska kislina, nekatera imunosupresivna zdravila, litij).
Telesna vadba je nujno potrebna
Poleg zdrave prehrane in redne kontrole bolezni pri diabetologu je nujna tudi redna telesna vadba. Ta namreč pomaga uravnavati raven sladkorja v krvi in s tem upočasni nastajanje zapletov sladkorne bolezni, ki negativno vpliva na skoraj vse telesne organe.
Tudi tu je priporočljiva vzdržljivostna vadba; vadba z utežmi je odsvetovana, predvsem pri osebah, ki že imajo okvaro mrežnice v očeh (retinopatija) zaradi hitrih sprememb krvnega tlaka. Telesna vadba ima inzulinu podoben učinek, razen tega poveča občutljivost celic na inzulin, zmanjša koncentracijo glukoze v krvi in poveča presnovo. Učinek pa je zelo kratkotrajen, razen v primeru, ko se odločimo za to, da bo vadba redna in pogosta. Z vadbo se poveča tudi poraba energije, zniža se raven lipidov v krvi, zniža se krvni tlak, tako da je možnost razvoja sekundarnih zapletov sladkorne bolezni manjša.
Priporočamo
Priporočena je aerobna vadba. Izbirajte aktivnosti, ki zajemajo večje število mišičnih skupin. Primerni športi, med katerimi lahko izbirate, so: hoja, koristna je predvsem hitra. Če želite močneje pospešiti utrip, pa vseeno vztrajati pri hoji, izberite nordijsko hojo – hojo s palicami.
Odlični aerobni vadbi sta tudi kolesarjenje in plavanje. Oboje je še posebej ustrezno za vse, ki imate težave s prekomerno telesno težo in ne smete pretirano obremenjevati sklepov spodnjih okončin. Vsi, ki nimate težav s težo ali pa je ta le minimalno povečana in si želite večjih telesnih izzivov, lahko izberete tek. Ta naj bo na začetku počasen, izmenjuje naj se z minutami hoje. Ko boste v boljši kondiciji, naj hojo nadomesti tek. Kmalu boste v dobri formi, vaše psihično počutje pa zavidanja vredno. Pozimi zamenjajte tek s tekom na smučeh. Tu boste močno razmigali in hkrati okrepili vse mišične skupine. Določene aktivnosti so odsvetovane (npr. potapljanje in zahtevno planinarjenje) zaradi nevarnosti prenizkega krvnega sladkorja (hipoglikemije), ki lahko povzroči zmedenost in s tem povečano tveganje za poškodbo. Vsekakor boste pozitivne učinke redne telesne dejavnosti dosegli že z zmerno aktivnostjo. Pomembno je le, da vam je vadba všeč, pisana na kožo in raznolika.
Posvetujte se z zdravnikom
Če ste v dvomih in niste prepričani, kaj je najprimerneje za vas, se obrnite na svojega diabetologa. Ta bo izključil morebitne prikrite okvare srca in ožilja in mogoče opravil tudi obremenilno testiranje. Vsem, ki imate kakršnekoli obremenilne dejavnike, bo svetoval ustrezno vadbo.
Bodite pozorni
Vedno imejte s seboj sladkorni gel, če doživite hipoglikemijo (nenaden padec krvnega sladkorja), ki jo spoznate po zmedenosti, hladnem potenju, drgetanju in padcu zbranosti. Za diabetike je primeren čas za telesno aktivnost predvsem zjutraj (izogibajte se vadbi pred spanjem). Nikoli ne vadite na prazen želodec in se izogibajte alkoholu med naporom. Bodite aktivni v družbi prijateljev, ki vedo, da ste sladkorni bolnik in vam v primeru težav znajo pomagati.
Zgodba športnika diabetika
Rafael Ziherl ima sladkorno bolezen tipa 1. Bolezen ga spremlja že 18 let. Tipični znaki: žeja, pogosta hoja na stranišče in izguba telesne teže so ga pripeljali k zdravniku: »V štirih mesecih sem izgubil 20 kilogramov in sem bil dobesedno samo kost in koža. Ob sprejemu je bila vrednost glukoze v krvi 54,5 mmol/l, normalna vrednost pa je 4,5–6,0. Skratka, zdravniki so spraševali, kako sem toliko časa sploh zdržal.
V začetku, ko prideš na terapijo z inzulinom, se ti zdi vse čudno in je treba veliko prilagajanja. Osnove sem hitro osvojil, težave pa sem imel z nezavednimi hipoglikemijami. Sreča je bila v tem, da sem pred šestimi leti dobil inzulinsko črpalko in z njo so se tudi hipoglikemije umirile. Trmast, kot sem bil, sem si rekel, da ne bom stal križem rok in vse skupaj prepustil medicini, ampak bom tudi sam naredil vse, kar se bo dalo. Želel sem videti, kaj se da storiti poleg medicine. Zato sem se začel ukvarjati s tekom. Najprej sem pretekel malo, nato vedno več. Najprej 10-kilometrska tekma, čez dve leti že polovička (mali maraton 21 km), sedaj pa tečem maratone in dokazujem, da to zmoremo tudi sladkorni bolniki. Rek, da je ‘vse v glavi’, drži kot pribito.
Sladkorna bolezen in šport oziroma rekreacija bi morala biti osnovna dejavnost vsakega diabetika poleg terapije, ki jo dobi pri zdravniku. Aktivna rekreacija prinese sladkornemu bolniku veliko pozitivnih sprememb. Zmanjša se poraba inzulina, ker je telo bolj odzivno in je poraba energije bolj intenzivna. Izboljšajo se vsi parametri, ki pomenijo dobro vodeno sladkorno bolezen. Recimo hba1c je rezultat, ki pove, kako je urejena sladkorna bolezen v zadnjih treh mesecih. Jaz imam – odkar sem se začel ukvarjati s tekom, rezultat 6,0–6,5. Stroka pravi, da je dobro, če je vrednost pod 7,0.
Seveda se zavedam, da je to, kar počnem sedaj, dolgoročna naložba v moje zdravje. Zapleti v starosti so tisti dejavnik tveganja, ki ga s telesno dejavnostjo preprečujem, saj je znano, da imajo ljudje, ki so manj aktivni ali neaktivni, statistično gledano več težav. Meni tek predstavlja tudi nekakšen sprostitveni tretma, ker ko tečem, sem sproščen in uživam ob opazovanju narave in seveda to izkušnjo priporočam vsakomur. Najbolj pa me veseli dejstvo, da tečem brez inzulinske črpalke in je tek v prenesenem pomenu moj inzulin. Krvni sladkor imam vedno urejen. To je svoboda, ki sem si jo sam izboril in sem bil v bistvu sam sebi poskusni zajček.«
Rafael piše o sladkorni bolezni, športu in še čem na svojem blogu www.spirit-diabetes.com.
November, 2012
