14. novembra, na dan rojstva enega od soodkriteljev inzulina, Fredericka Granta Bantinga, obeležujemo svetovni dan sladkorne bolezni. Odkritje inzulina je močno vplivalo na potek zdravljenja sladkorne bolezni, vendar pa prvi zapisi o njej segajo že stoletja pred našim štetjem. Starodavni egipčanski papirusi pričajo o sladkorni bolezni med takratnim prebivalstvom, zapisi starih Grkov govorijo o bolezenskem stanju, pri katerem je bolnik izločal velike količine urina. V 17. stoletju so zdravniki diabetes prepoznali po sladkem okusu urina ter ga imenovali »medeni diabetes«.
Zgodovinski viri opisujejo izrazito sladek urin bolnikov, vendar pa so razlog za to odkrili šele v 18. stoletju. V takratnem času so tudi prvič povezali pojme sladkorna bolezen, trebušna slinavka in krvni sladkor. Vzrok za nastanek sladkorne bolezni je postal znan šele v 19. stoletju, ko je Oscar Minkowski s poskusi na živalih dokazal, da odstranitev trebušne slinavke povzroči sladkorno bolezen.
Avtorica: Nika Arsovski
Leta 1921 sta znanstvenika Banting in Best odkrila hormon inzulin in pridobila ekstrakt inzulina iz celic trebušne slinavke. Psički z diabetesom sta uravnala sladkor v krvi z ekstraktom živalske trebušne slinavke. Pred tem so paciente zdravili z različnimi metodami, ki se niso izkazale za učinkovite, med drugim tudi s stradanjem. Leto kasneje so inzulin prvič uporabili za zdravljenje sladkorne bolezni na 14-letnem dečku Leonardu. V 24 urah po injiciranju se je nevarno visok krvni sladkor pri dečku znižal na normalno raven. Pred uporabo inzulina so imeli otroci z diagnozo diabetesa pred seboj še približno eno leto življenja. Zdravljenje diabetesa je sprva potekalo z inzulinom, pridobljenim iz trebušnih slinavk svinj. Šele več desetletij za tem so v zdravstvu pričeli z uporabo humanih inzulinov, proizvedenih z genskim inženiringom. V zgodnjih letih zdravljenja z inzulinom so uporabljali predvsem grobe igle in steklene brizgalke, ki so jih v 60. letih nadomestile brizgalke za enkratno uporabo. Slednje so omogočile natančnejše odmerjanje inzulina. Leta 1969 so se pojavili prvi glukometri. Na začetku so bili to veliki in težki dober kilogram, danes pa so po merah manjši od osebnih telefonov. Glukometri so omogočili vpogled v spreminjanje ravni krvnega sladkorja in s tem natančnejše prilagajanje odmerkov inzulina.
V 80. letih se je pričela uporaba sodobnih mehanskih injektorjev. Pred tem, v poznih 70. letih je prišlo do izuma sodobnih inzulinskih črpalk, ki so se uveljavile šele nekaj let kasneje in jih uporabljamo tudi danes. Razvoj zdravljenja sladkorne bolezni je še vedno v polnem teku, saj gre za bolezen, ki v sodobnem času dobiva strahovite razsežnosti. Po nekaterih podatkih za posledicami diabetesa boleha približno 8,3 % odrasle populacije (v ZDA celo do petine), število pa z leti še narašča. Po predvidevanjih naj bi se do leta 2035 število povzpelo do 592 milijonov bolnikov. Na udaru pa so tako moški kot ženske, mladostniki in starostniki. O zdravljenju sladkorne bolezni v preteklosti in življenju z njo smo se pogovarjali z Janezom Burnikom, dr. med., ki velja za enega od diabetikov z najdaljšim stažem v Sloveniji.
Koliko let že delujete na področju diabetesa in zakaj ste se odločili za udejstvovanje v smeri zdravljenja sladkorne bolezni?
Za menoj je 65 let življenja s sladkorno boleznijo. Prvih 30 let sem skrbel večinoma le za svoj diabetes, med delovno dobo zdravnika internista sprva le kot občasni zdravnik v dispanzerju za diabetike, zadnjih 35 let pa je skrb za ostale diabetike v ospredju, skrb za lastni diabetes pa je vedno manjša, saj je prevladala rutina.
Število bolnikov s sladkorno boleznijo se iz dneva v dan povečuje. Se vam zdi, da je diabetes predvsem bolezen življenjskega stila sedanjega časa?
Ko danes govorimo o diabetesu, navadno vedno mislimo na diabetes odrasle dobe (tip 2) in ne na mladostni diabetes (tip 1). Nastanka bolezni sta povsem različna in ne bi bilo smiselno, da na tem mestu govorim o mladostnem diabetesu. Res je, ljudi s sladkorno boleznijo je vsak dan več. Glavni krivci za to pa so predvsem današnji slog prehrane, telesne obremenitve z majhno porabo energije in kar se mi zdi bistveno – količinsko preobilna prehrana z ogljikovimi hidrati in zmanjšano količino zelenjave in sočivja.
Kako hiter način življenja vpliva na sladkorno bolezen?
Za nastanek in razvoj diabetesa je sedanji način življenja po vsem svetu izredno škodljiv. Dnevni ritem prehrane je iztirjen ali ga sploh ni. Za presnovo pa je bistveno, da se človek hrani enakomerno in z manjšimi obroki pravilno izbrane hrane. Vse to je danes utonilo v pozabo in zato tudi izjemno hitro narašča število ljudi s sladkorno boleznijo. Ljudje se danes hranijo preveč, ves čas so pod vplivom stresa, ki dviguje obrambne snovi v telesu in skladišči višek hrane v maščobno tkivo.
Sami že vrsto let spremljate razvoj v metodah zdravljenja sladkorne bolezni, kako je potekalo zdravljenje v začetku vaše zdravniške kariere?
Ko se je leta 1949 začel moj diabetes, sta bila za zdravljenje sladkorne bolezni na voljo le stroga količinsko odmerjena prehrana in dve vrsti inzulina: hitro delujoči kristalni inzulin in počasi delujoči protamincink inzulin živalskega izvora. Krvni sladkor so celo v bolnišnicah merili le dvakrat tedensko po zapleteni metodi. Zdravil v tabletah še dolgo ni bilo, samokontrola še več kot 30 let neznana. Ko sem pred 35 leti prevzel vodstvo dispanzerja za diabetike, so že bile na voljo prehranske tabele za različne dnevne telesne obremenitve, na tržišču so bili tudi prvi dietni prehranski pripravki, namenjeni ljudem s sladkorno boleznijo. Razširila se je tudi uporaba zdravil v obliki tablet za zdravljenje diabetesa – spodbujevalcev izločanja inzulina in metformina, ki spreminja presnovo sladkorja v jetrih. Možnost delne samokontrole z dokazovanjem sladkorja v urinu se je pojavila šele okoli leta 1985 in prvi testi za določanje sladkorja v krvi šele okoli leta 1990. V velikih centrih so to lahko uvajali že prej, manjše bolnišnice in dispanzerji pa šele kasneje. Vzporedno s tem razvojem je potekal tudi razvoj inzulinov. Opuščali so se živalski inzulini, razvijali so se tisti brez dodatnih primesi. Nazadnje je na tržišče prišel inzulin, ki je nastal z genskim inženiringom. Ta je bil najprej identičen s človeškim, kasneje so nastajali še inzulinski analogi. Z majhnimi spremembami v molekuli inzulina so dosegli hitrejši učinek inzulina ali njegovo podaljšano delovanje. Najnovejša zdravila za ljudi z diabetesom so nastala predvsem za diabetike s preveliko telesno težo, ki skoraj vedno kažejo tudi povečano odpornost na inzulin.
Kakšen je bil odziv bolnikov v začetku, ko v javnosti ni bila na voljo tolikšna količina informacij kot v sedanjem času?
Na Goriškem sem oral ledino pri pouku ljudi z diabetesom in pri zdravnikih v splošnih ambulantah. Leta 1980 sem napisal nekaj biltenov »Diabetologia Goritiensis« za zdravnike in kakšno leto kasneje zgibanko za prebivalstvo »Ali vam grozi sladkorna bolezen«, da bi ljudje in zdravniki načrtno iskali ogrožene z diabetesom. Tedaj sem vpregel tudi vse sile, da bi sodelavke in druge pritegnil v načrtno in usmerjeno zdravstveno vzgojo za življenje z diabetesom. Napredek je bil počasen, vendar pa se je trud izplačal. Zavedanje o diabetesu se je med ljudmi prebudilo. Informacij v vsakdanjih časopisih in revijah ni bilo, vendar se je počasi začelo znanje o diabetesu pojavljati tudi na straneh splošnega tiska.
Danes se mi zdi večji problem, da so ljudje zasuti s strokovno neutemeljenimi trditvami o zdravljenju in učinkih nepreverjenih metod. Nobena hrana nima neposredno koristnega učinka na nastanek in razvoj sladkorne bolezni. Zdrav človek mora imeti količinsko in kakovostno odmerjeno mešano prehrano. Razni izmišljeni pripravki rastlinskega izvora nimajo učinka, da bi bolezen preprečili ali olajšali zdravljenje, če ni hkrati količinsko in kakovostne ustrezne prehrane.
Danes zdravljenje poteka na več različnih načinov, s tanjšimi iglicami, črpalkami itd., poleg tega pa inzulin lahko v priročni embalaži vzamemo tudi s sabo na pot. Se vam zdi, da razvoj metod zdravljenja diabetesa poteka počasi ali naglo hitro?
Z mojega stališča je bil razvoj pripomočkov za inzulinsko zdravljene zelo dolgo počasen ali nikakršen. Kot mlad diabetik sem moral s seboj nositi posodo za prekuhavanje brizgalk in igel, (tudi špiritni gorilnik, kadar ni bilo drugega vira za segrevanje), igle za podkožno vbrizgavanje, ki so merile v dolžino 24 mm in imele debelino 1 mm, ter dve vrsti inzulina v stekleničkah. Zadnjih 35 let pa je bil razvoj pripomočkov hitrejši. Z razvojem se je spremenil ne le način injiciranja inzulina, temveč predvsem pripomočki za samokontrolo diabetesa. Včasih imam vtis, da je ponudba tega preobilna in gre bolj za tekmovanje med proizvajalci kot za korist diabetikov.
Katera od naštetih metod se vam zdi najprimernejša za uporabo pri otrocih, ki bolehajo za diabetesom?
Namenoma sem doslej govoril le o diabetesu odrasle dobe. Otroški in mladostni diabetes zahtevata od vsega začetka drugačno in mnogo temeljitejšo obravnavo, ki se je k sreči že zgodaj začela razvijati na Pediatrični kliniki. Otrok in starši potrebujejo temeljito klinično zdravstveno vzgojo in najnovejše pripomočke za zdravljenje. Vedeti moramo, da danes ne moremo biti zadovoljni s tem, da bo življenjska doba otroka z diabetesom le 20 let, kot so jo napovedovali meni. Zdravljenje diabetesa in življenjska doba diabetika nista odvisni le od urejenosti diabetesa in preprečevanja trajnih zapletov bolezni. Pogosto se pozablja, da so dedne lastnosti mladega bolnika tiste, ki odločajo o zgodnjem ali kasnejšem pojavu diabetičnih zapletov. Zase bi ocenil, da sta najboljši način zdravljenja temeljita zdravstvena vzgoja in prehranska disciplina ter inzulinsko zdravljenje s črpalko. Žal še nismo dovolj daleč, da bi črpalka dovajala inzulin po izmerjenih vrednostih krvnega sladkorja. Poskusi so že, v splošni rabi tega še ni.
Ena od metod zdravljenja je tudi injiciranje inzulina, ki pri nekaterih bolnikih povzroča psihološki strah. Kako ste se s tem spopadali v času udejstvovanja na področju diabetesa?
Iz svojih izkušenj vem, da je strah pred injekcijami večji, čim starejši je človek. Pri mladostnih diabetikih so inzulinske injekcije edina možnost. Starejši pa se do kraja oklepajo možnosti, da bi z omejitvijo hrane in s tabletami še lahko vzdrževali svoje diabetično stanje. Zato čutijo odpor do samega zdravljenja z inzulinom. Toda tudi njim postane prej ali slej jasno, da morajo izbrati med udobnostjo in življenjem. Navadno se to zgodi, ko se sladkorna bolezen izostri zaradi kakšne druge bolezni (pljučnica, rak, gripa). Odpor do injekcij je razumljiv, ljudje pa ga hitro prevzamejo kot zanesljivo možnost zdravljenja.
Že v rani mladosti so vam postavili diagnozo sladkorne bolezni in vam napovedali kratko življenjsko dobo. Kako se je spremenil vaš slog življenja, odkar je bila postavljena diagnoza?
Moj življenjski slog se je z začetkom bolezni seveda spremenil, vendar po dolgotrajnem premisleku za nazaj niti ne tako bistveno. Med vojno in takoj po vojni je bila prehrana skrajno omejena in smo bili vsi večkrat lačni kot siti. Spremembe so bile samo v pripravi jedi, ko je bilo treba delno omejiti maščobe v hrani in količino ogljikovih hidratov. Sicer pa bi rekel, da sem imel zdravo sodobno dnevno prehrano.
Kako ste se spoprijeli z novico o sladkorni bolezni in kakšno vlogo ima pri tem družina?
Ko so me leta 1949 sprejeli v bolnišnico z iztirjenim diabetesom, sem čutil samo hvaležnost, da zdravljenje obstaja in vnaprej nisem razmišljal. Malo zaradi svoje mladosti, malo zaradi popolnega nepoznavanja bolezni. Mater je moja bolezen bolj prizadela kot mene, ker smo v življenju že prej doživeli hude udarce (dolgoletna očetova bolezen in njegova smrt, vojni čas in revščina predmestne družine z enim zaslužkom). Sam sem se držal nasveta svojega prvega učitelja, zdravnika diabetologa, prof. dr. Merčuna: »Fant! Kolikor več boš vedel o diabetesu, toliko lažje ga boš uravnaval!« Tako sem začel tudi mamo učiti, kako naj pripravlja hrano, da bo prav. Vse to se mi je bogato obrestovalo, saj sem doslej že trikratno prekoračil življenjsko dobo, ki so mi jo napovedovali v začetku.
Katere metode se vam zdijo najbolj sprejemljive?
Zame je pomembna dnevno odmerjena prehrana ob fiksnem odmerku inzulinov in morebiti drugih zdravil. Dnevni obroki morajo biti razporejeni tako, kot učinkuje inzulin in ne po le po običajni razporeditvi dnevnih obrokov. Nikoli se ne bom strinjal z mislijo, da je treba dati več inzulina, kadar več poješ. To vodi samo v debelost in vedno znova v iztirjeno bolezen. Samokontrola krvnih sladkorjev je sicer koristna, številke pa diabetika pogosto prevarajo. Med dnevom se vrednosti krvnega sladkorja zelo spreminjajo in se ne smemo hraniti le po trenutnih vrednostih. To vodi v nestabilno urejeno diabetično stanje. Normalizacija trenutne vrednosti krvnega sladkorja še ne pomeni tudi urejenega diabetesa.
Kaj po vseh teh letih izkušenj z zdravljenjem svetujte bolnikom, pri katerih je prisotna sladkorna bolezen?
Morda bo bralec že iz zgornjih odgovorov povzel moje misli, da je treba preprečevati nastanek diabetičnega stanja. To se bo razvilo, če bo trebušna slinavka preobremenjena s presnovo škroba in sladkorja in če bo dnevni vnos hrane prevelik. Ko pri nekomu ugotovimo, da je diabetik, je zanj bistveno, da vedno misli na to, koliko hrane resnično potrebuje za dnevno aktivnost, kolikšna je njegova resnična energijska poraba in ne na to, kako ga delo utruja. Pri tem je seveda izjemno pomembno, pod kakšnim in kolikšnim stresom dela. Zdravljenje z zdravili pa je učinkovito, če je natančno odmerjeno in redno. Diabetik sme grešiti petkrat v letu, 360 dni v letu pa mora biti resen in vesten.
Z diabetesom je danes mogoče kakovostno in vsestransko živeti. Bolezen ni takšna, da bi onemogočala življenjske dejavnosti in trajne zaplete sladkorne bolezni je treba od vsega začetka odvračati z disciplino prehrane in zdravljenja.
November, 2014
