Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Vsak bolnik s sladkorno boleznijo potrebuje zdravstveno vzgojo, da bi nekoč lahko sam vodil bolezen in bil tako čim manj odvisen od pomoči domačih in osebja v bolnišnici. Znanje mu tudi omogoča, da bolezen ne napreduje, da je suveren in samozavesten, predvsem pa, da je čim bolj zdrav.

Avtor: Katja Mohorič

 

Sladkorna bolezen zahteva velike spremembe življenjskega sloga in osebnih navad, zato je nerealno pričakovati, da bo bolnik korenito spremenil življenje, ne da bi v celoti razumel svoje stanje. Znanje mu omogoči, da doseže in vzdržuje dobro urejenost sladkorne bolezni, meni Milena Poljanec Bohnec, viš. med. ses., prof. soc. ped., vodja podiplomskega izobraževanja s področja zdravstveno-vzgojnega dela z bolniki s sladkorno boleznijo za medicinske sestre na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Kliničnega centra Ljubljana. »Bolniku naj se ne bi poslabšala kakovost življenja, temveč mogoče celo izboljšala. Da to doseže, ima vsak član vzgojiteljskega tima, ki ga sestavljajo zdravnik, sestra, psiholog in dietetik  pomembno vlogo in jasno opredeljeno področje, za katerega je odgovoren. Vsak član mora biti sposoben posredovati osnovno znanje o vseh vidikih sladkorne bolezni. Člani tima morajo biti tesno povezani in skrbeti za usklajenost nasvetov, ki jih dajejo bolnikom.«

 

Zakaj je potrebno izobraževanje sladkornih bolnikov?

Milenka Poljanec Bohnec meni, da potrebujejo bolniki s sladkorno boleznijo najprej razumevanje, podporo, spodbudo in motivacijo. Poleg osnovnega znanja, ki jim ga posredujejo ob postaviti diagnoze, potrebujejo tudi redna izobraževanja, ki naj potekajo vse življenje. »To bolniku zagotovi, da ohranja osnovno raven znanja in se sproti seznanja z novimi načeli in s postopki. Bolnik pogosto potrebuje dodatna znanja tudi ob vsaki spremembi zdravljenja ali življenjskih okoliščin. Vzgoja bolnika s sladkorno boleznijo vodi k bolj urejeni sladkorni bolezni, manjšim potrebam po bolnišničnem zdravljenju in manjšemu številu akutnih in kroničnih zapletov.«

 

Cilj izobraževanja

Zdravstvena vzgoja bolnikov s sladkorno boleznijo je osnova zdravljenja in uspešne urejenosti bolezni, poudarja Bohnecova. »Bolnika želimo usposobiti za dejavno sodelovanje pri zdravljenju lastne bolezni. Da bolnik to doseže, potrebuje motivacijo. Ta je lahko notranja, ko se posameznik zaveda svojih potreb, teženj in si sam želi spremembe, ali zunanja, ki traja toliko časa, dokler je posameznik pod kontrolo. Pri tem se sicer trudi doseči nižjo vrednost glukoze v krvi, vendar samo zato, da bo zdravnik zadovoljen.«

 

Kako začeti?

»Zdravstvena vzgoja se pogosto začne s svetovanjem. Prizadeva si, da bi posameznik imel zdravje za največjo vrednoto, da bi oblikoval pozitivna stališča do zdravja in bi ta stališča tudi uresničil/uresničeval,« pojasnjuje Bohnecova in dodaja: »Vsakdo mora poznati dejavnike, ki pozitivno vplivajo na zdravje. Ti so predvsem pravilna prehrana, telesna dejavnost, duševna stabilnost in ravnotežje med delom, sprostitvijo in počitkom.« Individualna in skupinska zdravstvena vzgoja potekata v ambulanti za sladkorne bolnike, v za to posebej namenjenem prostoru, ki se imenuje sestrska ambulanta. »Delo poteka tako, da se bolnik po kontrolnem pregledu pri zdravniku na lastno željo ali po nasvetu zdravnika lahko oglasi pri svetovalcu. Če ni sposoben takojšnjega sprejemanja znanja, ga naročijo za dan, ki mu ustreza. Pomembno je, da ga v izobraževanje ne silimo, saj če ni na to pripravljen, mu bodo nasveti le malo koristili,« pravi Bohnecova. Treba se je zavedati, da cilji zdravljenja sladkorne bolezni niso samo naši cilji, ampak morajo postati bolnikovi cilji.

 

Najprej vzpostavimo zaupanje

Osnovni in najpomembnejši pogoj za uspešen vzgojni proces je ustrezen odnos med bolnikom in vzgojiteljem. »Bolniku mora biti od vsega začetka jasno, da je sladkorna bolezen predvsem njegova skrb,« poudarja Bohnecova in dodaja, da pred začetkom izobraževanja vselej ocenijo bolnika in njegove učne sposobnosti, med njim in vzgojiteljskim timom pa se mora vzpostaviti zaupanje. »Bolnika ocenimo glede na starost, stopnjo izobrazbe, spremljajoče bolezni, znanje jezika, poklic, načine ugotavljanja telesnih, socialnih ali čustvenih potreb, kakšen vid in sluh ima, kakšno je sprejemanje s strani vrstnikov, kako obvladuje težave, ali je delovno še aktiven ali upokojen, … Skratka, zmožnosti in sposobnosti za učenje ter spremembo življenjskega sloga.«

 

Individualen program svetovanja

Na podlagi te ocene skupaj določijo vzgojne cilje. »Najprej obravnavamo potrebe, ki po bolnikovem mnenju zahtevajo takojšnjo pozornost, šele potem se posvetimo prihodnjim težavam. V obdobju po postavitvi diagnoze se je treba omejiti na zdravo prehrano, na način dajanja inzulina, če mora bolnik prejemati inzulinsko zdravljenje, in določiti ravni glukoze v krvi in seču. Na koncu postavimo še prednostne vzgojne naloge. Načrt individualnega vzgojnega dela jasno opredeljuje načrtno vzgojno delo posameznika,« pojasni Bohnecova. Delo z bolnikom temelji na spoznavanju njegovega dosedanjega življenja, dela in razmer, v katerih je živel. Na podlagi zbranih podatkov in teoretičnih spoznanj o človeku si zdravstveni tim lahko ustvari celostno podobo o bolniku, njegovih pričakovanjih, motivih in ciljih, ki jih hoče ali jih namerava doseči, o njegovem vedenju v obremenilnih okoliščinah in vlogah, ki jih bo ob tem sprejemal.

 

Pogoji za izobraževanje

V ambulanti za sladkorne bolnike je na voljo poseben prostor, v katerem potekata individualna in skupinska vzgoja bolnikov s sladkorno boleznijo. Prostori so običajno prijetno in ustrezno opremljeni s stenskimi plakati in z ustreznimi vzgojnimi vsebinami. Tam so tudi pladnji s pripomočki in z materiali za učenje pri posameznih učnih urah: prehrambeni modelčki za ponazoritev jedilnika, merilniki ravni glukoze v krvi, pripomočki za vbrizgavanje inzulina. Na voljo so tudi knjižice, ki jih bolniki prejmejo ob posamezni učnih urah. »Vsak bolnik ima tudi svoj edukacijski karton, v katerega zdravstveni vzgojitelj zapiše svoja opažanja. Ta se nahaja v bolnikovem kartonu in je vedno dostopen vzgojitelju, diabetologu in vsem članom tima. Brez njega zdravstvena ekipa težko opravlja svoje delo.

Vsak bolnik prejme na posamezni uri razloženo snov tudi v pisni obliki. V ta namen smo na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni uredili zbirko knjižic za boljšo zdravstveno vzgojo. Pomembno je, da z bolnikom skupaj predelamo vsebino posamezne knjižice, da bi jo potem doma bolje razumel,« pojasnjuje Bohnecova.

 

Skrbi stran in motivacijo na plan

Pri individualni obravnavi je treba ugotoviti bolnikove skrbi, razočaranja in nazore, ki bi lahko ovirali vzgojni proces. »Bolnikove najpogostejše skrbi so: misli, da je zbolel zato, ker se je napačno prehranjeval in ga je bog kaznoval; da mu je nekdo želel nesrečo in se je to zdaj res zgodilo; da se je sladkorne bolezni nalezel od bolnice, za katero je skrbel; da bo izgubil vid in noge, tako kot stara mama, ki je trpela za isto boleznijo; da je sladkorna bolezen neozdravljiva; da bo vedno bolan in da ne bo mogel delati itd. Kakršnokoli skrb je treba premostiti in jo nadomestiti z znanjem in s čustvenim ugodjem,« ugotavlja Bohnecova. »Veliko pozornost je treba posvetiti tudi motivaciji. Zdravstvena ekipa mora za vsakega posameznika ugotoviti, kaj bi ga motiviralo za nek način zdravljenja – na začetku je to običajno zdrava prehrana – in kako doseči motivacijo za zdravljenje, ko poznih zapletov sladkorne bolezni še ni. Žal je tako, da človek dobi motivacijo šele tedaj, ko je lahko že prepozno, da bi določene okvare popravili. Telo si zelo zapomni obdobja neurejene sladkorne bolezni.«

 

Najpomembnejša je zdrava prehrana

Bolnike najprej poučijo o zdravi prehrani. Tema je namenjena vsem novoodkritim bolnikom in njihovim svojcem, pa tudi vsem ostalim, ki tovrstno znanje potrebujejo. Izobraževanje poteka v majhni skupini do osem slušateljev. »Tu se edukator in novi bolnik prvič srečata, zato se trudimo vzpostaviti čim bolj sproščen medsebojni odnos, saj predstavlja novoodkrita kronična bolezen za večino bolnikov stres ter vzbuja strah in nemoč pred negotovo prihodnostjo,« pravi Bohnecova in dodaja: »Na začetku jih seznanimo z osnovnimi značilnostmi sladkorne bolezni. S tem, kako lahko sami uravnavajo raven glukoze v krvi s telesno dejavnostjo, s skrbjo za normalno telesno težo, z zdravo prehrano, obvladovanjem in s skrbjo za druge dejavnike tveganja, kot so zvišan tlak, povečana vrednost maščobe v krvi, stres in kajenje. Seznanimo jih tudi z načini zdravljenja sladkorne bolezni in s kroničnimi zapleti, ki se lahko pojavijo. Zdrava in uravnotežena prehrana je pomembna zato, ker varuje in krepi zdravje, preprečuje nastanek bolezni in jih tudi zdravi. Vsak bolnik je seznanjen s tem, da je zdrava prehrana osnova zdravljenja sladkorne bolezni. Brez uravnotežene prehrane in zdravega življenjskega sloga ne more pričakovati urejene sladkorne bolezni in učinka zdravil,« poudarja Bohnecova.

 

Zdravljenje z inzulinom

Kadar gre za ambulantno uvajanje bolnikov na inzulinsko zdravljenje, so bolniki seznanjeni s splošnimi informacijami o sladkorni bolezni in zdravljenju z inzulinom. Tema je namenjena vsem, ki bodo začeli prejemati inzulin: tistim, pri katerih je sladkorna bolezen odkrita na novo, in tistim, pri katerih je prišlo do odpovedi peroralne terapije in prehajajo na inzulinsko zdravljenje. Pri tem skušajo edukatorji bolnike čim bolj razbremeniti skrbi ob novonastali bolezni in situaciji, v kateri so se znašli.

 

Hipoglikemija

Bolniki se seznanijo s hipoglikemijo – ko torej raven glukoze v krvi pade pod približno 4 mmol/l pri bolnikih, zdravljenih z inzulinom, oziroma pod 2,8 mmol/l pri zdravih. Edukatorji si prizadevajo, da bolniki znajo prepoznati in preprečiti akutne zaplete sladkorne bolezni oziroma ob pojavu le-teh pravilno ukrepati.

 

Peresniki za vbrizgavanje inzulina

Tema je namenjena bolnikom, ki bodo prejemali inzulin. Izobraževanje poteka običajno individualno in se ga lahko udeležijo tudi svojci, še posebej, če je bolnik starejši in težko sprejema tako novo znanje kot tudi nove veščine. »Želimo oblikovati samostojnega in samozavestnega bolnika, ki si je sposoben sam vbrizgati inzulin in zna ukrepati v primeru hipoglikemije ter ustrezno ravnati s priborom,« pravi Bohnecova.

 

Samokontrola

Samovodenje oziroma samokontrola sladkorne bolezni je aktiven pristop bolnika k zdravljenju sladkorne bolezni, kjer ima sam glavno vlogo pri uravnavanju ravni svojega sladkorja v krvi. »V tem delu naučimo bolnika in svojce rokovanja z vsemi pripomočki, ki so potrebni za izvedbo postopka. Tema je namenjen vsem, ne glede na to, ali se zdravijo z inzulinom, s tabletami ali samo z zdravo prehrano. Namen tega pouka je bolnika naučiti izvajati samokontrolo sladkorne bolezni, izboljšati urejenost sladkorne bolezni, da ima manj zapletov, dvigniti samozavest, vzpostaviti pozitiven odnos do sebe in biti samostojen,« pojasnjuje Bohnecova.

 

Samovodenje

Pouk je namenjen bolnikom, ki bodo prejemali ali že prejemajo inzulin, so motivirani za urejeno sladkorno bolezen in ki sami kontrolirajo raven glukoze v krvi. Je nadaljevanje prvega dela o samokontroli in poteka individualno. Namen je doseči večjo samostojnost in samozavest bolnika, dobro urejeno sladkorno bolezen, manj zapletov ob poslabšanju sladkorne bolezni oziroma izogibanje le-tem, boljšo kakovost življenja, manj kroničnih zapletov sladkorne bolezni in manj bolnišničnih zdravljenj.

Poseben poudarek glede samovodenja v primeru določanja ravni glukoze v krvi z merilnikom je namenjen bolnikom, ki potrebujejo inzulin večkrat dnevno, ki so zaposleni in telesno dejavni, za nosečnice, za tiste, ki so nagnjeni k hipoglikemijam, tiste, ki prebolevajo akutno bolezen, ter za starejše bolnike, ki niso sposobni prepoznati znakov hipoglikemije.

 

Merjena prehrana

Pouk je namenjen zelo motiviranim bolnikom, predvsem s sladkorno boleznijo tipa 1, nosečnicam, bolnikom na intenzivnem zdravljenju, prekomerno hranjenim bolnikom in vsem tistim, ki bodo začeli s funkcionalno inzulinsko terapijo. Vedno poteka individualno, bolnika pa želijo naučiti sestavljati jedilnike, določiti sebi primerno količino energije na dan, se zdravo prehranjevati in s tem vplivati na želeno telesno maso, raven glukoze v krvi in na druge dejavnike tveganja.

»Vzgoja bolnika s sladkorno boleznijo vodi k bolj urejeni presnovi, manjšim potrebam po bolnišničnem zdravljenju in manjšemu številu akutnih in kroničnih zapletov.«

 

»Njen cilj je bolnika usposobiti za dejavno sodelovanje pri zdravljenju lastne bolezni. Da to doseže, je potrebna motivacija.«

 

»Vsakdo mora poznati dejavnike, ki pozitivno vplivajo na zdravje. Ti so predvsem pravilna prehrana, telesna dejavnost, duševna stabilnost in ravnotežje med delom, sprostitvijo in počitkom.«

 

 

Januar, 2009

Ne spreglejte

Za svoje plovilo moramo poskrbeti že na začetku sezone. Začnite sezono brez skrbi s spomladanskim čiščenjem. V zaprtih prostorih lahko
Preberi več
Vas zanima edinstvena klimatska naprava na trgu, s katero boste varčno ogrevali in hladili prostore ter hkrati prečistili zrak v
Preberi več
Srčno popuščanje je bolezen, pri kateri srčna mišica zaradi oslabljenosti ne more dovolj učinkovito poganjati krvi po telesu. Avtorica: Maja
Preberi več
Spondiloartritisi so skupina kroničnih vnetnih revmatskih bolezni, ki si delijo podobno klinično sliko in prizadenejo predvsem hrbtenico in periferne sklepe.
Preberi več
Astma je kronično obolenje dihalnih poti, za katero je značilno astmatsko vnetje, ki je prisotno tako v velikih kot v
Preberi več
Kaj lahko storimo, da preprečimo aterosklerozo, da preprečimo aterosklerotično srčno-žilno bolezen, in kako lahko ukrepamo, da se tako huda dogodka,
Preberi več
Pri raku jajčnikov gre za skupino malignih tumorjev jajčnika, ki se sicer delijo na več tipov ter podtipov. Daleč najpogostejši
Preberi več
Srce je mišična črpalka, ki poganja kri po telesu – tako skozi pljuča, ko omogoča nasičenje krvi s kisikom, kot
Preberi več