Tako kot vsako živo bitje tudi naše telo za življenje stalno potrebuje energijo, ki jo pridobi z razgradnjo hranilnih snovi. Glavna energijska molekula v našem telesu je glukoza, ki ob normalnem delovanju celic predstavlja konstanten vir molekule adenozin-tri-fosfata (ATP). ATP pa služi kot vir energije pri različnih procesih. Glukoza spada v skupino enostavnih ogljikovih hidratov (sladkorjev). S krvjo potuje do različnih organov, kjer jo celice privzamejo v svojo notranjost, tam pa sodeluje v različnih presnovnih poteh (pri biosintezi maščobnih kislin, holesterola, steroidnih hormonov, za detoksifikacijo ter za sintezo drugih pomembnih molekul).
Možganske celice so odvisne od glukoze
Možganske celice kot vir energije uporabljajo izključno glukozo. Ker se glukoza v možganskih celicah ne more shranjevati ali na novo izgrajevati, je delovanje možganov odvisno od stalne preskrbe z glukozo preko krvnega obtoka. Če sladkorja v krvi ni dovolj, je delovanje osrednjega živčevja moteno, takoj pa se sprožijo tudi varovalni mehanizmi, ki skušajo normalizirati njegovo raven. Pri tem sodelujejo hormoni glukagon, adrenalin, rastni hormon in kortizol ter simpatični in parasimpatični avtonomni živčni sistem z noradrenalinom in acetilholinom.
Koncentracija glukoze v krvi je skrbno uravnavana
Glukoze pa ne potrebujejo le možganske, temveč tudi druge telesne celice, čeprav lahko kot vir energije uporabljajo tudi druge molekule (maščobne kisline, aminokisline). Prav zato je nujno njeno uravnavanje na konstantnem nivoju. Po zaužitem obroku hrane pride glukoza iz črevesa v sistemski krvni obtok. Takrat se v kri začne izločati inzulin iz trebušne slinavke, ki pomaga telesnim celicam privzeti glukozo v njihovo notranjost, tam pa glukoza vstopa v različne presnovne procese. Telesu odvečna glukoza se pretvori v glikogen, ki predstavlja zalogo glukoze v telesu ali pa vstopa v sintezo maščobnih kislin, ki se shranjujejo v obliki telesnega maščevja.
Če je koncentracija glukoze v krvi nizka, se iz trebušne slinavke sprošča glukagon. Glukagon deluje hiperglikemično, zvišuje koncentracijo glukoze v krvi. V jetrih sproži razgradnjo glikogena v glukozo (glikogenoliza) ter sintezo glukoze na novo (glukoneogenza). Zelo visoke koncentracije glukagona sprožijo sproščanje prostih maščobnih kislin iz maščobnega tkiva v kri. Pri močni hipoglikemiji pa adrenalin iz nadledvične žleze sproži dodatno sproščanje glukoze iz jeter. Če hipoglikemija traja dalj časa (več ur ali dni), se sproščata še rastni hormon in kortizol, ki zmanjšata metabolizem glukoze in povečata metabolizem maščob, ki se pretvarjajo v glukozo, kar pomaga pri ohranjanju koncentracij glukoze v krvi v normalnih mejah.
Dokler trebušna slinavka deluje normalno, je naše telo sposobno uravnavati koncentracijo glukoze v okviru njenih normalnih vrednostih, ki se gibajo med 3,6 in 6,1 mmol/L. Stanju, kjer je glukoze manj, pravimo hipoglikemija, stanju, ko je glukoze več, pa hiperglikemija.
Kronično povišana koncentracija glukoze v krvi in sladkorna bolezen
S hiperglikemičnimi stanji je pogosto povezana sladkorna bolezen (diabetes mellitus). V Sloveniji boleha za diabetesom že več kot 130 000 ljudi. Gre za kronično motnjo v presnovi, za katero je značilna kronična hiperglikemija (stanje zvišanega nivoja sladkorja v krvi). Kaže se kot motnja v presnovi ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Končni učinki bolezni so lahko trajne okvare različnih organov, ki se kažejo z nepravilnostjo v njihovem delovanju in vodijo v odpoved.
Poznamo dve vrsti sladkorne bolezni (SB). SB tipa 1 je bolezen otroštva in nastane zaradi pomanjkanja inzulina, ki ga proizvaja trebušna slinavka. SB tipa 2 pa je bolezen odraslih. Pri njej je sprva v telesu dovolj inzulina, vendar celice v telesu postanejo neodzivne na inzulin, zato glukoza vanje ne more prehajati in ostaja v krvnem obtoku. Pojavlja se predvsem pri debelih, saj neodzivnost na inzulin povzročajo ravno hormoni, ki se sproščajo iz maščobnega tkiva. Hiperglikemijo prepoznamo po žeji, pogostejšem odvajanju vode, izgubi telesne teže, povečani koncentraciji glukoze v urinu, kar pripelje do dehidracije, posledično se zviša srčni utrip, lahko pride tudi do kome in smrti. Diagnozo sladkorne bolezni postavimo z merjenjem glukoze v krvi, o nadaljnjem bolnikovem zdravljenju odloča specialist diabetolog.
Znižana koncentracija glukoze v krvi
Hipoglikemična stanja nastanejo predvsem pri stradanju ali pri sladkornih bolnikih, ki so si injicirali prevelik odmerek inzulina, ki so izpustili obrok hrane in odmerka inzulina niso prilagodili situaciji, pri sladkornih bolnikih, ki so pretiravali s telesno aktivnostjo oz. niso v skladu s tem prilagodili odmerka inzulina, pri sladkornih bolnikih, ki so zboleli z drisko in bruhanjem. Močno pa k nastanku hipoglikemije prispeva neurejena ali neredna prehrana sladkornega bolnika. Drugi vzroki hiperglikemije, kot so odpoved jeter, tumor, ki izloča inzulin (inzulinom), so redki. Vsak sladkorni bolnik mora biti poučen o prepoznavi simptomov hipoglikemije in ukrepanju, saj hipoglikemija lahko vodi v okvare možganov. Hipoglikemija se kaže z glavobolom, motnjami zavesti, potenjem, krči, povišano srčno frekvenco in hitrejšim dihanjem. Hudo pomanjkanje krvne glukoze pa vodi v komo in celo smrt. Sladkorni bolnik naj v primeru simptomov hipoglikemije
