Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Vse lepo, kar bi povedala o pisateljici, pesnici, filozofinji, poznavalki psihologije, profesorici Alenki Rebula, bi bilo premalo, da bi zaobjelo njeno lepoto. Lepoto, ki seva iz nje – navznoter in navzven. Ta je odraz njene notranje globine, ki skuša v vsakem človeku videti pozitivno in ki črpa iz ljubezni do stvarstva, narave in otrok. Ti ji predstavljajo navdih. Naj bodo za nas navdih tudi njeni odgovori o telesu, telesnosti in lepoti. Pa ne samo navdih, tudi izziv za naše delovanje na poti do zadovoljstva s samim seboj in z ljudmi, ki so nam blizu.

Avtor: Andreja Hergula

 

Kako ste na svoje telo in telesnost gledali kot najstnica?

Svojega telesa nisem občutila, kaj šele, da bi ga imela rada. Gledala sem na videz, se bala sama sebe, se počutila nerodno in zamrznjeno. Bila sem lepa, a tega se nisem znala veseliti. Nenehno sem se ocenjevala, popravljala in kritizirala. Drugi tega niso vedeli. Kot vsi mladi sem znala ponosno skrivati svoje najgloblje stiske.

 

Kako se je odnos do telesa z leti spremenil?

Počasi in z veliko težavo sem začela premagovati svoje strahove. Ni mi bilo lahko. Sicer sem skrbela za zdravo življenje, gibanje in videz, a mučni občutki so dolgo čakali na mojem dnu in so se izražali kot stalna utrujenost, bolehnost in umikanje v samoto. Telo mi je bilo predvsem ovira, vir bolečin in tihega obupa, čeprav se tega nisem jasno zavedala. A to so govorili simptomi.

 

Kako gojite lepoto, ki izžareva iz vas?

Mladostna lepota je mimo, a tega ne obžalujem. Vsako obdobje je skrivnost, ki jo je treba šele odkriti, in tega se veselim. Danes si ne želim, da bi bila videti mlajša, kot sem. Veselim se življenja veliko bolj svobodno in polno kot v mladosti, svoje telo pa doživljam kot del sebe, ki govori resnico, ima svojo modrost, me podpira in mi kaže pot v ljubezen.

 

Kaj pomislite, ko ob cesti zagledate plakate z golimi fotografijami, zapeljivimi izrazi na obrazih manekenk, reklame z erotično vsebino? Kaj menite, da se dogaja v glavah teh manekenk, ki brez sramu odvržejo cunjice?

Ženske prodajajo svoj videz in goloto iz razlogov, ki so lahko zelo osebni, ne želim jih soditi. Iz svojih izkušenj sem se naučila, da videz vara. Srečala sem ljudi, ki so pod neoporečnim javnim življenjem skrivali osebno življenje, v katerem sta vladali krutost in perverznost. Zato sem previdna v izrekanju sodb in ogorčenje ne sodi v moj način odzivanja. Vse poskušam predvsem razumeti in potem najti način, da storim kaj dobrega. Seveda mi to, kar omenjate, ni prav nič všeč. Popredmetenje ženske je dobilo ogromne razsežnosti, a ne mislim, da je bilo včasih za ženske in njihovo dostojanstvo kaj bolje. Sploh ne. V preteklosti je bila javnost »spodobnejša«, a žensko življenje ni bilo zato nič srečnejše in tudi nasilja je bilo ogromno. Ljudi je bilo bolj sram, a zato niso bili odnosi nič plemenitejši. Skratka, vsaka doba izraža nespoštovanje do človeka na svoj način. Bili smo daleč in smo še daleč od tega, kar si predstavljam kot spoštovanje med spoloma.

 

Kako vse to vpliva na mlade v obdobju odraščanja ter otroke?

Otrokom najbolj škodi ali koristi to, kar doživljajo v svojem domu, v stiku z najljubšimi odraslimi. Opazovala sem prijatelje svojega sina, ko so odraščali sredi podobnih scen po zidovih, v kioskih in po televiziji, saj je okolje preplavljeno s tem, a ti fantje imajo danes do žensk spoštljiv in čuteč odnos. Bistveno je bilo, kakšne očete in kakšne matere so imeli ter kakšni so bili odnosi v družini. Tisto je najbolj vplivalo nanje. Če doma ne znamo živeti v svobodi in ljubezni do naših teles, se bližati drugemu, zaupati, živeti čustvene intimnosti, potem mladi ne bodo sočutni in spoštljivi niti do svojega telesa niti do telesa drugih. Mediji seveda naredijo svoje, a mislim, da ima največji vpliv zlasti družinsko življenje oziroma odnos do spolnosti, ki ga dobimo doma. Vsa pornografija tega sveta ne more nič, če je otrokovo telo in srce doživelo občutenost, spoštovanje in ljubezen že v zibelki.

 

Beremo raziskave, ki trdijo, da ima spolne odnose že dobršen del 15-letnikov, številke pa so tudi nižje. Čemu pripisujete zgodnje spolne odnose? So to mediji ali kaj globljega, kar ni vidno na prvi pogled?

Razlogov je veliko. Prostora za otroštvo je vedno manj, otrok je na vseh ravneh prezgodaj vržen v odraslost, ne le glede spolnosti. Otrok se prehitro razvija, ker je vse, kar počne, pospešeno, od učenja do športnih dejavnosti in stika z mediji. Prezgodnja spolnost je samo eden od vidikov globalne izgube otroštva. Poleg tega mladi dostikrat iščejo spolnost zato, ker so čustveno osamljeni in iščejo bližino. Ta naj bi jim dala toplino, ki je doma ne najdejo. To so potrdile tudi raziskave. Ne žene jih spolni nagon, žene jih čustvena lakota, iskanje telesne bližine, ki je doma ni. Žal mislijo, da bo telesna intimnost sprožila tud čustveno intimnost, ki jo tako pogrešajo, a to se ne zgodi.

 

Po eni strani mladi dajejo vtis izredne samozavesti, po drugi pa naj bi bili kronično nezadovoljni s svojim videzom. Kje tiči resnica?

Z videzom se ukvarjamo zaradi tega, kar čutimo, ko se gledamo. Čutimo pa svoje občutke vrednosti, čutimo svoje ljubljeno ali zavrnjeno telo v družinskih odnosih. Ne počutimo se lepi, če se ne počutimo dragoceni, ljubljeni in upoštevani v ožjem krogu. V resnici nas premaguje strah pred očmi sveta, pred življenjem, pred čustveno ranljivostjo. Z urejanjem videza in imenitno držo skušamo požeti priznanje, ki ga ne čutimo v sebi.

 

Kakšni otroci so bili otroci 50 let nazaj in kakšni so danes? V čem se najbolj razlikujejo?

Težko je posploševati. Če opazujem svojo generacijo, vidim, da so bile med nami ogromne razlike. Jaz nisem imela takega otroštva kot drugi otroci in otrok v kmečki družini ni živel kot otrok delavca ali izobraženca, otrok verne družine je imel drugačno vzgojo kot otrok staršev, ki so bili prepričani liberalci. Družba ni imela enakih zahtev do vseh. Otroci so svoje stiske lahko izrazili v igri v naravi in več je bilo stika med njimi, manj je bilo igrač in televizije in več časa za doraščanje. To je bilo dobro za nas. Toda nisem prepričana, da je bilo nam otrokom dosti bolje kot današnjim otrokom … Dr. Gostečnik in vsi družinski centri ne bi imeli toliko dela s tistimi, ki so bili nekoč otroci, če bi bile nekdanje družine topla gnezda za otroška srca. Koliko je danes odraslih, ki so jim družine strle srce! Nikoli ni bilo idealno, ker življenje parov in družin ter odnosi med sorodniki nikoli niso bili sladka pravljica. Družina na Slovenskem za velik del otrok ni bila varno zavetje včasih in tudi danes še vedno ni. Alenka Puhar je to zelo temeljito dokazala. Žal mi je, da je tako, a nobenega dvoma ni, da nas čaka še veliko dela na tem področju.

 

Kaj definira otroka, ki polno živi svoje otroštvo?

Najlepše v otroštvu je brezskrbnost. To je redka sreča, a nekateri starši le znajo biti varuhi  svojega doma. Njihov otrok je srečen, ker jim lahko vse pove, lahko vse vpraša, lahko računa nanje, da bodo vedno našli čas zanj in da bodo njegove občutke jemali z vso resnostjo. Tak otrok ima svobodne starše, ki znajo zavarovati svojo družinsko intimnost in niso plen sorodnikov, oblastnih starih staršev, kariere ali gonje za denarjem. Za otroka je sreča nekaj preprostega in pristnega: topel objem, kosilo na mizi, skupen pogovor, roka v roki, ko je hudo. A prav najpreprostejše stvari je danes, tako se zdi, najtežje dati.

 

Kaj bi dejali mladim osebam, ki iz otroštva tako zagrizeno bežijo? Bodo mladi res srečnejši, če bodo preizkusili več spolnih partnerjev in praks? Do česa jih bo tovrstno ravnanje privedlo (zanimajo me predvsem občutki, doživljanje sveta okrog sebe, kasnejše vzpostavljanje odnosov)?

Nihče ne beži iz otroštva, če je v njem miren, varen in ljubljen. Mladi drvijo v take izkušnje  brez odločanja, pogosto kar padejo vanje zaradi nepripravljenosti in osamljenosti. Težko je reči, kaj se potem zgodi. Tisti, ki imajo veliko zgodnjih spolnih izkušenj, ne dozorijo s tem, bolj verjetno je, da to zavira njihov razvoj. A tudi tisti, ki živijo vzdržno, ne bodo zato avtomatično boljši partnerji in starši. Pogosto mi pišejo moški ali ženske, ki so bili vzgojeni zelo strogo in so živeli – da tako rečem – moralno neoporečno, pa so zelo nesrečni v ljubezenskem in družinskem življenju. Razvrat seveda uničuje vse najlepše v nas, a tudi zavrtost je lahko pekel za dušo in telo. Našli naj bi pravo mero, toplino zaupnega srca in čistih odnosov, zaupno komunikacijo teles.

 

Vaš komentar na izjavo dr. Andreja Perka: »Mladi so na goloto postali neobčutljivi …«

Res je, a ne na svojo goloto. Tista jim še vedno dela preglavice.

 

Kako naj starši mladim na pravi in občutljiv način razložijo o telesu in podobnem?

Recepta ni, ker je treba občutiti svojega otroka in pravi trenutek. Najtežje je biti naraven in spontan. Najprej bi morali imeti mi topel in srčen odnos do lastnega telesa, spolnosti in ljubezni v dvoje. Moja izkušnja iz pripovedi mnogih ljudi pa je, da imajo odrasli v sebi še vedno ogromno stisk in težav v spolnem življenju in v odnosu do svojega telesa. Otroci čutijo to stisko v starših. Zato bi bilo lepo, ko bi skušali govoriti, kar res znamo živeti, in biti iskreni.  To je najtežje in tudi edino vzgojno.

 

Mnogim ljudem je zvestoba enemu partnerju še vedno velika vrednota. Uspeva jim ostati v izpolnjujočem partnerskem odnosu, in zdi se, da ne potrebujejo neke tretje osebe, da bi jih izpolnila …

Velika, trajna  in zvesta ljubezen je mogoča, če obstaja že na začetku iskrena skupna vez, če je drugi sorodna duša, s katero je potem mogoče občuteno graditi skupno pot, in če sta oba zvesta ne le drug drugemu, ampak tudi vsak sebi. En sam ni dovolj za skupno vez. Na srečo še obstajajo taki pari in vedno bodo.

 

Toliko kot se govori o lepoti danes, se ni še nikdar, a vendar so besede zanjo prepuhle, izrabljene in izkrivljene. Kaj je lepota za vas? Kateri kompliment vas osebno osreči?

Lepoto vidim vsepovsod, vse stvarstvo je ena sama lepota. Največjo lepoto doživljam v naravi in umetnosti, pa tudi v ljudeh, zlasti v otrocih. Dobro mi dene, če rečejo, da sem kaj lepega napisala ali povedala, da sem koga navdahnila ali ga znala podpreti, da so veseli, ko me zagledajo … Lepa se počutim, ko doživljam smisel svojega življenja in čutim, koliko pomenim najdražjim osebam.

 

Naše bralke o tem, kaj bi morale storiti za svoje telo in lepoto, prebirajo vsakodnevno. Morda se zaradi tega počutijo nelagodno, saj se v večini posvečajo čemu drugemu, kot stalnemu olepševanju sebe in gledanja v ogledalo. Po drugi strani pa se kot ženske želijo biti lepe in občudovane. Kje najti pravo mero?

Pred ogledalom lahko tudi zamižimo in se raje občutimo. Bolje se bomo znali obleči, počesati in se razveseliti svoje podobe, če bomo zvesti svojim potrebam, kot če bomo iskali ustrezno učinkovanje navzven. Bistveno za moje počutje je, kaj čutim do sebe jaz. Z nego sebe si izražamo spoštovanje in naklonjenost. Nežno ukvarjanje s seboj je blagodejno za dušo in telo.  Ne iščimo pohvale, iščimo raje srečno razpoloženje v lastnem telesu.

 

Katero vrlino naj sodobni ljudje po vašem mnenju negujemo, ker pade na plodnejša tla, kot je gonja za lepim videzom?

Danes je prav zaradi potrošniškega odnosa do telesa treba vzpostaviti spoštovanje do čudeža narave, ki je naše telo. Nega telesa je lahko ljubeča, globoka in plemenita vsakodnevna praksa. Nauči nas, da se vsak hip sprašujemo, kaj čutimo, in se ravnamo po tem, česar smo res potrebni za mirno in varno življenje. Če smo varuhi svojega telesa, bodo tudi čustva na varnem. Za mir med ljudmi potrebujemo tudi mir v telesih. V vsakem nasilnem dejanju je namreč vedno soudeleženo sovražno telo, ki ne občuti bolečine drugega. V ljubezni do sebe postanemo neodvisni, močni in lepi, samo v ljubezni. Za to je vredno živeti, za lepoto, ki ne mine.

 

 

Marec, 2012

Ne spreglejte

V Sloveniji vsako leto odkrijejo 1400 novih primerov raka dojk, od tega je 6 do 8 % primarno razsejanega raka. Ta
Preberi več
Dojenje je za dojenčka najboljša izbira Dojenje je za dojenčka najboljša izbira. Za dojenčka materino mleko predstavlja optimalno prehrano, ki
Preberi več
Brez čakanja, s popolno organizacijsko podporo ter v mreži zanesljivih in strokovnih izvajalcev Oguljena fraza, star pregovor, ki smo ga
Preberi več
prepoznajte KVČB
Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je imunsko pogojeno vnetje prebavnega trakta. Gre za kronično, napredujočo bolezen, ki ima različno dolga
Preberi več
Revmatoidni artritis je kronična vnetna avtoimunska bolezen, ki prizadene sklepe, vezivno tkivo, mišice in kite. Pojavi se lahko v kateri
Preberi več
Slovenska tiskovna agencija je v sodelovanju s Slovenskim združenjem bolnikov z limfomom in levkemijo (L&L) v maju pripravila spletni dogodek L&L INFO
Preberi več
Sončenje in tudi vsakodnevni vpliv UV žarkov ima pomemben vpliv na zdravje in izgled vaše kože danes in čez  desetletja.
Preberi več
luskavica
Luskavica oziroma psoriaza je kronična vnetna bolezen kože. V nasprotju s prepričanjem nekaterih nikakor ni nalezljiva. Za njo zboli od
Preberi več