Bakterije, ta drobna bitja, ki jih ne moremo videti s prostim očesom, so prisotne povsod okrog nas, tudi v naših telesih. Do bakterijske okužbe pride, kadar se podre ravnovesje bivanja med bakterijami in gostiteljem. Takrat bakterija uspešno vstopi v telo gostitelja ter začne v njem rasti in se razvijati. O prepoznavanju bakterijskih okužb, njihovem zdravljenju in možnostih preprečevanja smo spregovorili z asist. mag. Neno Kopčavar Guček, dr. med., specialistko splošne medicine.
Avtorica: Andreja Košir
Razlika med virusnimi in bakterijskimi okužbami
Dr. Nena Kopčavar Guček pojasnjuje, da obe vrsti okužb, tako virusne kot bakterijske, spadajo med infekcijske bolezni. Gre za bolezni in okužbe, pri katerih povzročitelj napade tkivo gostitelja, se v njem razmnožuje, izloča strupe (toksine) in tako gostitelju (naj gre za človeka ali žival) povzroči bolezen. Sogovornica pravi, da so lahko povzročitelji virusi, bakterije, pa tudi glivice, prioni … Večji del bakterijskih okužb zdravimo z antibiotiki, zdravila proti virusnim okužbam pa žal (še) nimamo, vendar obstajajo cepiva, ki zagotavljajo učinkovito zaščito vsaj pred nekaterimi od njih. »Včasih je samo po bolezenskih znakih in simptomih težko razlikovati med bakterijsko in virusno okužbo. Takrat si pomagamo z laboratorijskimi testi. Od vrste okužbe je namreč odvisen način zdravljenja,« še dodaja dr. Nena Kopčavar Guček.
Kako pride do bakterijske okužbe
Po besedah strokovnjakinje do bakterijske okužbe pride takrat, ko povzročitelj (v tem primeru bakterija) uspešno vstopi v telo gostitelja in v njem začne rasti ter se razvijati: »Bakterije se uspešno prenašajo z enega gostitelja na drugega, prav zato take okužbe imenujemo nalezljive. Vstop v gostiteljevo telo lahko poteka skozi sluznico ust, nosu, oči, genitalij, zadnjika, bakterija lahko vstopi tudi skozi poškodovano kožo, rano, s krvjo ob transfuziji, lahko jo z enega na drugega gostitelja prenese členonožec (muhe, klopi, komarji, bolhe, uši), bakterije se med drugim lahko prenesejo tudi skozi prebavila, lahko jih zaužijemo s hrano, jih prenesemo z ugrizom človeka ali živali … Možen je tudi prenos z rokami, na primer pri boleznih prebavil. Takemu načinu prenosa bakterij rečemo “bolezen umazanih rok”. Na ta način se pogosto prenašajo črevesne bakterije.«
Testiranja ob bakterijskih okužbah
Dr. Nena Kopčavar Guček pravi, da so za zdravljenje okužb določene posebne smernice in navodila, ki se nenehno dopolnjujejo, saj se spreminja tudi odpornost bakterij, s tem pa tudi načini zdravljenja: »Zdravniki se pri svojem delu ravnamo po teh smernicah, tak način obravnave je za pacienta gotovo najvarnejši.«
Kot še pojasnjuje sogovornica, so preiskave odvisne okužbe, ki jo ima bolnik. Dr. Nena Kopčavar Guček je navedla dva najpogostejša primera, in sicer postopek testiranja za ugotavljanje okužbe z bakterijo streptokok ter testiranje pri okužbi sečil:
»Če gre na primer za angino z značilnimi znaki (t. i. Centorjevi kriteriji: pordelo žrelo, povečani mandlji z belimi čepki ali oblogami, vročina, odsotnost kašlja), se za način zdravljenja lahko odločimo že na podlagi skrbnega pogovora z bolnikom in natančnega pregleda. Ko pa se pojavijo dvomi, lahko vzamemo bris žrela in na ta način dokažemo bakterijo streptokok, ki je najpogostejši povzročitelj angine.
Pogoste so tudi okužbe sečil, med njimi vnetje mehurja. Simptomi tovrstnih okužb so naslednji: pogosto in boleče mokrenje, nenavaden vonj urina in boleč pritisk nad sramnico. To so najznačilnejši znaki, pri bolj zapletenih primerih pa napravimo še mikrobiološko preiskavo, kjer bakterije iz urina opazujejo na gojišču in testirajo, proti kateremu antibiotiku so odporne.«
Zdravljenje bakterijskih okužb
Sogovornica pravi, da je za čisto vsako vrsto okužbe v smernicah priporočeno zdravilo prve, druge in tretje izbire. Kadar se pri bolniku na neko najbolj priporočeno zdravilo pojavi alergijska reakcija, mora zdravnik izbrati naslednjega po prej omenjeni klasifikaciji. Kot še dodaja dr. Nena Kopčavar Guček, zdravnik ravna podobno, če zdravila prve izbire v danem trenutku nima na voljo. Po besedah strokovnjakinje nekatere okužbe zdravimo lokalno, npr. gnojno (bakterijsko) vnetje očesnih veznic zdravimo z antibiotičnimi kapljicami in mazili. Druge okužbe zdravimo s sistemskimi antibiotiki, ki jih pojemo, popijemo ali jih v telo uvedemo skozi žilo.
Je bakterijske okužbe mogoče preprečiti?
Kot pojasnjuje dr. Nena Kopčavar Guček, bakterijske okužbe lahko preprečimo, kadar poznamo poti širjenja okužbe: »Preprečevanje širjenja večine bakterijskih bolezni je pravzaprav zelo preprosto. Če se bolezen na primer širi s krvjo, nadzorujemo kri krvodajalcev, pri stiku s krvjo se zaščitimo z rokavicami itd. Če se bolezen širi z rokami, npr. pri črevesni okužbi, moramo poskrbeti za skrbno umivanje rok. Bolezni, ki se prenašajo s slino, se obvarujemo z uporabo lastnega pribora, kozarcev itd. Če se bolezen prenaša kapljično, kihamo v komolec ali na hrbtišče dlani, da z okuženo roko s predmeti skupne porabe (kljuke, telefoni, denar, plačilne kartice itd.) bolezni ne prenesemo na druge. Zelo pomembno je tudi, da si pred jedjo vedno umijemo roke. Prenos spolno prenosljivih bolezni preprečimo s kondomom.«
Ko je potrebna hospitalizacija …
Po besedah sogovornice je hospitalizacija potrebna pri bakterijskih okužbah, ki ogrožajo posameznikovo življenje ali lahko povzročijo le hudo poslabšanje zdravstvenega stanja. Večina zdravih odraslih ima primerno odziven imunski sistem in do zapletov ob primernem zdravljenju ne pride.
»Ogroženi so posamezniki, ki imajo pridružene kronične bolezni (npr. sladkorno bolezen, srčno-žilne bolezni, kronično obstruktivno pljučno bolezen, raka, bolezen ledvic itd.), starejši od 65 let, bolniki, ki se zdravijo s kemoterapijo, bolniki z virusom HIV oz. aidsom, bolniki na zdravljenju z zdravili, ki zmanjšujejo imunski odziv, na primer tako imenovana imunosupresivna zdravila,« pojasnjuje dr. Nena Kopčavar Guček.
Zelo pogost primer je na primer bakterijska pljučnica, ki dihala predvsem pri starejših tako hudo prizadene, da pride do pomanjkanja kisika v krvi in posledično tudi v možganih. Strokovnjakinja pravi, da imajo ti bolniki pogosto motnje zavesti (so zmedeni), težave z dihanjem (dihajo dvakrat hitreje, npr. 30-krat na minuto – običajno vdihnemo 12–15-krat na minuto), nizek krvni tlak in zvišano vrednost uree v krvi (zaradi dehidracije in sočasne prizadetosti ledvic). V takem primeru je hospitalizacija nujna, bolnik pa poleg zdravil potrebuje tudi zdravljenje s kisikom.
»Tudi bolnik z meningitisom nedvomno sodi v bolnišnico. Meningitisa nikoli ne zdravimo na domu. Na splošno velja, da antibiotiki potrebujejo določen čas, da začno delovati, penicilinski antibiotiki na primer 48 ur. Zdravniki pri predpisovanju zdravil praviloma vedno povemo, kdaj je pričakovati prve učinke zdravljenja. Če do izboljšanja ne pride v predvidenem času, je smiseln ponoven pregled pri zdravniku. Enako naj bi ravnali, če kljub zdravljenju pride do poslabšanja,« sklene asist. mag. Nena Kopčavar Guček, dr. med.
Maj 2014
