Okužba z bakterijo Helicobacter pylori je najpogostejša okužba, saj prizadene 43 % prebivalcev sveta. V Sloveniji je prevalenca okužbe 25,1 %. Med okuženimi jih 20 % zboli za peptično razjedo želodca ali dvanajstnika, rakom želodca ali limfomom MALT. Okužba je tudi dejavnik tveganja za neulkusno dispepsijo. Slovensko združenje za gastroenterologijo in hepatologijo je že pred petnajstimi leti sprejelo, da je potrebno zdraviti vsakega okuženega.
Če se ne testiraš, ne veš, da si okužen!
Pogovarjali smo se s prof. dr. Bojanom Tepešem, dr. med., spec. internistom gastroenterologom, ki je nacionalni koordinator projekta Evropskega registra zdravljenja okužbe s H. pylori.
Helicobacter pylori je bakterija, ki okuži želodčno sluznico. Do okužbe običajno pride v otroštvu, najpogosteje z neposrednim stikom med ljudmi (slina, pribor, skupna posoda).
V tem registru so zbrani vsi pomembni podatki o zdravljenju okužb s H. pylori. Kateri so to? »Med drugim ugotavljamo vrste antimikrobnega zdravljenja in uspeh zdravljenja, rezistenco bakterije na antibiotike, sodelovanje bolnikov pri zdravljenju, sopojave zdravljenja in še mnoge druge pomembne informacije. Predpisovali naj bi namreč le tiste sheme zdravljenja, pri katerih učinkovitost ozdravitve presega 90 %,« je povedal prof. dr. Tepeš in pojasnil, da se občutljivost te bakterije na antibiotike v različnih delih Evrope spreminja, zato je potrebno uspeh ozdravitve spremljati. Načini zdravljenja se po evropskih državah tako precej razlikujejo prav glede na razlike v rezistentnosti bakterije na antibiotike.
Katere so te razlike? »Zdravljenje je lahko tritirno, štiritirno ali štiritirno z uporabo bizmutovih soli. V večini držav zdravljenje traja 14 dni in uporabljajo se zaviralci protonske črpalke novejših generacij v visokih odmerkih dvakrat dnevno. Cilj zdravljenja je, da bi dosegli ozdravitev okužbe v več kot 90 %. Na splošno je to možno doseči le s štiritirno terapijo 14 dni ali štiritirno terapijo z bizmutom 10 dni. V nekaterih državah, v katerih je rezistenca H. pylori na klaritromicin manjša od 15 %, tako je tudi v Sloveniji, več kot 90 % ozdravitev okužbe lahko dosežemo tudi s tritirno terapijo, kjer uporabimo esomeprazol, amoksicilin in klaritromicin,« razlaga dr. Tepeš.
S podatki iz registra pa opozarjajo tudi na napake pri zdravljenju. Katere so najpogostejše?
»Najpogosteje se napačno uporablja tritirna terapija v deželah z visoko rezistenco H. pylori na klaritromicin. Druga napaka je, da zdravljenje traja le 7 dni namesto 14 dni, uporaba nizkih odmerkov zaviralcev protonske črpalke ali uporaba zaviralcev protonske črpalke prve generacije. Pogosta napaka je uporaba le klaritromicina in metronidazola brez dodatka bizmuta pri bolnikih, ki so alergični na penicilin. Naslednja napaka je ponovitev istih antimikrobnih shem po neuspešnem zdravljenju. Napaka je tudi to, da se ne upošteva pomena dobrega sodelovanja bolnika in se bolniku ne razloži ustrezno pomena ozdravitve okužbe, opisa možnih sopojavov zdravljenja in pomena kontrole uspeha zdravljenja. Prav tako ni ustrezno zdravljenje okužbe brez preverjanja rezultatov zdravljenja. Nujna je kontrola zdravljenja z urea dihalnim testom mesec po zaključku zdravljenja. Napačno je tudi mnenje, da je ustrezna shema zdravljenja tista, ki doseže ozdravitev okužbe pri 80 % bolnikov. Treba je uporabljati sheme, ki imajo uspeh ozdravitve večji od 90 %.«
Prof. dr. Bojan Tepeš je strokovni vodja dveh pilotnih raziskav prevencije raka želodca preko presejanja populacije na okužbo s H. pylori in zdravljenjem okužbe v Sloveniji (Eurohelican) in v 6 državah EU (projekt TOGAS).
Kakšen je pomen teh dveh programov? »Evropska komisija je v svoj načrt borbe proti raku za Evropsko unijo v obdobju 2023−2033 zapisala, da je v državah, kjer je srednja ali visoka pojavnost raka želodca med prebivalstvom, treba začeti izvajati programe primarne prevencije raka želodca z iskanjem in zdravljenjem okužbe v populaciji. H. pylori je povzročitelj raka želodca v 89 %. Če se ljudje ne testirajo na okužbo, ne vedo, ali so ali niso okuženi. Slovenija vsekakor spada med države, kjer bi bilo ta program potrebno uvesti,« je povedal dr. Tepeš in nadaljeval, da je Evropska komisija razpisala dve raziskovalni nagradi, ki jih sofinancira v višini 80 odstotkov stroškov.
»V projektu EUROHELICAN sodelujemo Nacionalni inštitut za javno zdravje in Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, Klinični center Nantes in WHO-IARC iz Lyona. Gre za prvo študijo v Evropi, kjer smo poskušali organizirati program presejanja na okužbo med ljudmi, starimi od 30 do 34 let.«
Drugi projekt se imenuje Togas, izvajamo ga v 6 državah EU, v Sloveniji v ZD Ljubljana ob koordinaciji z NIJZ. Sicer pa v projektu TOGAS izvajamo še druge vrste raziskav, povezane z rakom želodca, v projektu sodeluje 12 držav EU, civilna družba DICE in Univerza Thomasa Moora.
»Tako imamo torej dva projekta, s katerima poskušamo ugotoviti, kako bi bilo najbolj ustrezno organizirati presejanje na ravni celotne populacije zdravih ljudi,« je še povedal naš sogovornik.
Poudariti je potrebno, da velika večina ljudi, ki ima to okužbo, ne občuti nikakršnih težav.
»Pri 20 % okuženih pa enkrat v življenju pride do težav v obliki razjede želodca ali razjede dvanajstnika. Spremljajo jih lahko krvavitve ali celo perforacija želodca, pri do treh % pa se razvije rak želodca. Lahko se zgodi, da ljudje, ki zbolijo za tem rakom, do dneva, ko rak že metastazira, nimajo nikakršnih težav. Ne zavedajo se, da imajo bakterijsko okužbo in da se je rak začel razvijati,« je opisal dr. Tepeš in izpostavil, da vnaprej seveda ne moremo vedeti, katerih 20 % okuženih bo dobilo rane na želodcu, dvanajsterniku in kateri trije % ljudi bodo zboleli za rakom. Zaradi tega je splošno sprejeto priporočilo, da je okužbo potrebno iskati in jo zdraviti. Nekatere države po svetu to že zelo intenzivno počnejo: Butan, Taivan, Kitajska in Japonska. Ni presenetljivo, saj imajo v teh štirih državah skoraj dvakrat več raka želodca kot v Sloveniji.«
Preberite tudi prispevek: Rak želodca: zgodnji znaki, dejavniki tveganja in zdravljenje
Naš sogovornik še pove, da naj bi projekta pomagala pridobiti izkušnje, da bi lahko pripravili nacionalni program presejanja, ki ga morata odobriti Ministrstvo za zdravje in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. »V okviru Državnega programa za obvladovanje raka bomo zdaj začeli pripravljati vse potrebno, da bi v dveh letih s takšnim programom lahko začeli.«
Okužbo je potrebno iskati tudi v ambulantah družinske medicine. Katere skupine bolnikov napotite na testiranje za okužbo?
»Pri ljudeh, ki imajo občasno ali stalno bolečino v zgornjem delu trebuha in spodnjem delu prsnega koša in so mlajši od 35 let in pri njih niso vidne neke težave ali alarmantni znaki (disfagija, krvavitev iz prebavil, hujšanje, tipen tumor v epigastriju, slabokrvnost, bruhanje), naj družinski zdravnik preveri prisotnost bakterije H. pylori in pri tem uporabi neinvazivne metode.
Če se ugotovi okužba s H. pylori, je takšnega bolnika treba zdraviti. Učinkovitost zdravljenja se kontrolira čez en mesec ali več po tem, ko je zdravljenje zaključeno. Takšna obravnava bolnika je tudi cenejša, kot če bi ga takoj napotili na endoskopijo. Prav tako je potrebno testirati svojce prvega reda bolnika z rakom na želodcu na prisotnost okužbe s H. pylori in okužene takoj zdraviti. Obstaja namreč genetsko pogojena možnost agresivnejše imunske reakcije na okužbo s H. pylori, zato se lahko tveganje za nastanek raka želodca poveča tudi pri ožjih družinskih članih. Prav tako je potrebno testirati in zdraviti vse bolnike pred uvedbo dolgotrajnega zdravljenja z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, salicilati in zaviralci protonske črpalke.«
Vsi napori so usmerjeni predvsem v preprečevanje raka želodca. Kot je dejal naš sogovornik, je primarna preventiva raka želodca trenutno zelo pomembno področje in tako v Evropi kot tudi pri nas je potrebno narediti korake naprej.
»Ne smemo spregledati, da je H. pylori močno rakotvoren, povzroči nastanek kar 89 % vseh primerov raka želodca, razen raka kardije. Rak želodca se začne po 40. letu in doseže vrh med 60. in 80. letom starosti. Žal je visoka tudi smrtnost, kar 70 %, petletno preživetje je kljub napredku kirurgije in dopolnilnega zdravljenja le 30 %. Ker se bolezen diagnosticira pozno, je petletno preživetje tako nizko. Preživetje bi lahko izboljšali, če bi bila diagnostika zgodnejša. Glede na to, da danes poznamo poglavitni vzrok za pojav raka želodca, torej okužba s H. pylori, je preprečiti nastanek še pomembneje.«
Dr. Tepeš še doda, da s tem, ko pozdravimo okužbo, bistveno zmanjšamo tveganje za nastanek razjed želodca in dvanajstnika ter bolečin v zgornjem delu trebuha in spodnjem delu prsnega koša. Prav tako s tem zmanjšamo možnosti za razvoj MALT limfoma želodca in nekaterih primerov primarne imunske trombocitopenije. Po tujih raziskavah in tudi prvih podatkih za Slovenijo je tak pristop stroškovno zelo učinkovit in lahko dolgoročno zmanjša stroške obravnave teh bolezni.
Helicobacter pylori je bakterija, ki okuži želodčno sluznico. Do okužbe običajno pride v otroštvu, najpogosteje z neposrednim stikom med ljudmi (slina, pribor, skupna posoda).
Gre za eno najpogostejših okužb na svetu – z njo je okuženih približno 43 % prebivalcev. V Sloveniji je prevalenca 25,1 %.
Večina okuženih nima simptomov, pri približno 20 % pa se lahko razvijejo resne bolezni, kot so razjede želodca in dvanajstnika, krvavitve, MALT limfom ter rak želodca.
Najpogosteje se uporabljajo kombinacije antibiotikov in zaviralcev protonske črpalke (tritirna ali štiritirna terapija, včasih z dodatkom bizmuta). Uspešnost zdravljenja mora biti več kot 90 %.
Običajno zdravljenje traja 10 do 14 dni, odvisno od sheme zdravljenja in odpornosti bakterije na antibiotike.
Zdravljenje ne le zmanjša tveganje za razjede in bolečine, ampak tudi preprečuje nastanek raka želodca, saj je H. pylori vzrok za kar 89 % primerov.
Testiranje se priporoča osebam z bolečinami v zgornjem delu trebuha brez alarmantnih znakov,
svojcem prvega reda bolnikov z rakom želodca in bolnikom pred dolgotrajno terapijo z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili ali zaviralci protonske črpalke.
Kontrola zdravljenja se opravi najmanj en mesec po končanem zdravljenju, najpogosteje z urea dihalnim testom.
Popolna preventiva ni mogoča, a tveganje zmanjšamo z dobro higieno, izogibanjem deljenju pribora in zgodnjim testiranjem ter zdravljenjem v rizičnih skupinah.