Rak želodca je ena izmed rakavih bolezni z najvišjo stopnjo smrtnosti, ta pa je v večji meri posledica poznega prepoznavanja, zaradi česar se bolezen odkrije šele v napredovalih stadijih. Kot pri mnogih drugih oblikah sta tudi pri raku želodca tako bistvenega pomena zgodnje prepoznavanje in ustrezna diagnoza, ki bistveno prispevata k boljšemu rezultatu zdravljenja.
Rak želodca se sicer najpogosteje začne po 50. letu starosti, vrh pa doseže med 60. in 80. letom. Pogosteje se pojavlja pri moških, incidenčna stopnja pa narašča s slabšo izobrazbo, posledično pa tudi socialno ekonomskim statusom ter nezdravim načinom življenja.
Avtorica: Nika Arsovski
Želodec je nepogrešljiv del prebavnega sistema, kjer poteka prvi del razgradnje hrane. Steno želodca sestavlja pet plasti – notranja plast z žlezami, ki proizvajajo želodčne sokove, mišična plast, vmesni plasti za oporo, zunanja plast zagotavlja stabilnost in položaj na mestu. Zaradi želodčne kisline je želodčno okolje močno kislo, s čimer se uničijo posamezne bakterije in organizmi, ki smo jih zaužili s hrano. Tako kot drugi predeli telesa pa je tudi želodec podvržen nastajanju struktur, ki lahko škodujejo zdravju.
Ob neprimernih spremembah telesu lastnih celic in njihovi nenadzorovani delitvi ter rasti nastajajo tvorbe, ki jih imenujemo tumorji. Ti so lahko bodisi maligni ali benigni. Slednji so običajno nenevarni, medtem ko lahko maligni tumorji prerastejo steno želodca in se razrastejo tudi na sosednje organe, kar vodi v ovirano delovanje teh. Najpogostejša oblika raka želodca, adenokarcinom, se pojavi v epitelnih strukturah.
Dejavniki tveganja
Pri posameznikih je možnost za pojav raka na želodcu višja, a tudi izpostavljenost posameznim dejavnikom tveganja še ne pomeni, da bo oseba to vrsto karcinoma razvila.
»Med dejavniki, ki povečajo tveganje za razvoj raka želodca, so tako starost kot tudi družinska obremenjenost, genetska predispozicija in spol. Pri moških, kot omenjeno, je tveganje precej večje kot pri ženskah. Poleg tega je incidenca pogojena tudi z raso, saj je med Azijci in temnopoltimi precej višja. Je pa res, da je zato rak želodca med Azijci odkrit v zgodnejših fazah, saj so bili zaradi visoke incidence primorani posvetiti dodatno pozornost zgodnjemu odkrivanju bolezni, presejalnim programom in načinom zdravljenja. K razvoju raka želodca pa prispevajo tudi dejavniki nezdravega življenjskega sloga, kot so prekomerna telesna teža, kajenje, alkohol, prenizek vnos svežega sadja in zelenjave, uživanje konzervirane in močno soljene hrane,« pojasnjuje prof. dr. Janja Ocvirk, specialistka internistične onkologije, z Onkološkega inštituta Ljubljana, ki poleg vrste dejavnikov, povezanih z življenjskim slogom, kot enega pogostejših navede tudi okužbo z bakterijo Helicobacter pylori. Slednja lahko vodi v naknadne pojave malignih tvorb.
Začetni simptomi
Zgodnja oblika raka želodca pogosto poteka brez jasnih znakov in simptomov. Prav zato ta oblika raka pogosto dolgo časa ostaja neprepoznana in se jo odkrije šele v napredovanih fazah. »Bolečina v želodcu, v žlički tudi zgaga in napihnjenost. Zmanjšan tek, težave pri požiranju in občutek sitosti že po manjšem obroku. Tudi slabost, bruhanje in nenadna izguba telesne teže,« nekaj simptomov, ob katerih se lahko pojavi sum na to vrsto karcinoma navede sogovornica in nadaljuje: »Če so ti simptomi prisotni in dlje časa trajajoči, se lahko pojavi tudi črno blato, ki je posledica krvavitve iz tumorjev. Zaradi slabokrvnosti je prisoten tudi občutek nenehne utrujenosti.«
Pogosto simptomi niso značilni le za želodčnega raka, temveč tudi druge bolezni, povezane z želodcem, kot so želodčna razjeda, vnetje itd. Bolniki zato zdravniško pomoč poiščejo šele, ko sta intenziteta in frekvenca simptomov večja, kar je posledica napredovanja bolezni. Diagnoza in stadij bolezni se določita s pomočjo rezultatov gastroskopije z biopsijo (endoskopski pregled zgodnjih prebavil), krvnih preiskav in računalniško tomografijo (CT) prsnega koša ter trebuha. Pri nekaterih bolnikih je potrebna tudi preiskava trebušne votline s PET CT. Pri ženskah opravijo tudi ginekološki pregled, če gre za sum prisotnosti zasevkov v jajčnikih.
Zdravljenje
Rak želodca se zdravi bodisi operativno, s kemoterapijo, z obsevanjem ali kombinacijo več načinov zdravljenja. Med lokalno zdravljenje uvrščamo operativni poseg in obsevanje, med sistemskega pa zdravljenje s tarčnimi zdravili, imunoterapijo in kemoterapijo. »Zdravljenje je odvisno od patohistološkega izvida, od tipa raka in zamejitve. Treba je vedeti, v kolikšni meri je rak že napredoval in ali se že razrašča v mišično plast želodca. Se je razširil na bezgavke in gre za napredovano metastatsko obliko bolezni,« pojasni dr. Janja Ocvirk.
Namen operativnega posega je odstranitev tumorja in področnih bezgavk. Vrsta operacije je odvisna od kliničnega stadija bolezni, velikosti tumorja, lege in histološkega izvida. Gre za bodisi odstranitev le dela obolelega želodca ali pa celotnega želodca, pri čemer kirurg požiralnik poveže neposredno s tankim črevesom ter pripadajočo limfadenektomijo. Na podlagi uspešnosti operacije se določi morebitno dopolnilno zdravljenje oz. nadaljevanje zdravljenja.
V številnih primerih operacija ni mogoča, saj je karcinom že lokalno napredoval ali se z metastazami razširil v druge dele telesa, poudarja onkologinja: »Operacija je primerna za povsem začetni stadij raka, za napredovane le kirurgija ne zadostuje. V tem primeru se tako odločimo za dodatne načine zdravljenja. V primeru tumorjev drugega in tretjega stadija zdravimo sistematsko že pred operacijo, po operativnem posegu pa sledi še drugi del sistemskega zdravljenja. V primeru napredovane metastatske bolezni pa operativno zdravljenje včasih niti ni smiselno, sploh če tumor želodca ne povzroča težav in ne zapira prebavne cevi, zasevki pa so se že razširili po telesu. V tem primeru je bolj smiselna sistemska terapija. To določimo na podlagi bioloških markerjev, ki so nam smernik, katere načine zdravljenja poleg kemoterapije še lahko uporabimo.« Obsevanje je lahko del paliativnega zdravljenja, katerega namen je lajšanje težav, ki jih povzročajo tumorji (krvavitve, bolečine …). Tudi namen kemoterapije in tarčnega zdravljenja je uničevanje zasevkov, zato gre pogosto za dopolnilo lokalnega operativnega zdravljenja oz. za zdravljenje napredovalnih oblik raka. Pri kemoterapiji gre za uničevanje rakavih celic s citostatiki, ki zavirajo delitev rakavih celic (pri tem pa lahko poškodujejo tudi zdrave celice), zdravljenje pa poteka v več ciklih.
Tarčna zdravila
Tarčna zdravila po drugi strani delujejo na točno določeno mesto na celici ali v njej. Večina tarčnih zdravil učinkuje na molekule, ki so pogostejše na rakavih celicah ali v njih, zaradi česar manj poškodujejo zdrave celice. V primeru raka na želodcu gre za tarčna zdravila, ki se vežejo na zunajcelično domeno receptorja za HER2 (HER2 – receptor za humani epidermalni rastni dejavnik). To je najstarejši način tarčnega zdravljenja, ki ga pri nas uporabljajo že več kot desetletje.
Omenjeno zdravilo deluje na rakave celice, ki imajo na membrani čezmerno izražen protein HER2, tovrstno stanje pa je značilno za 12–15 % bolnikov z rakom želodca. Zato se tarčna zdravila pri zdravljenju raka želodca uporabljajo predvsem za zdravljenje razširjene bolezni, pri bolnikih, pri katerih je HER2 čezmerno izražen, v kombinaciji s kemoterapijo. V zadnjem letu lahko prej omenjeni kombinaciji dodamo že imunoterapijo in s tem pri teh bolnikih povečamo učinkovitost zdravljenja. Bolnike, katerih tumorji imajo izraženost PDL-1, ki jo izrazimo z vrednostjo CPS, zdravimo s kombinacijo imunoterapije in kemoterapije ali kombinirano imunoterapijo. Imunoterapija je prinesla izboljšanje preživetja teh bolnikov.
»Z letošnjim letom pa si obetamo tudi registracijo novih dveh tarčnih zdravil v Evropi, in sicer takšnih, ki delujejo na CLDN 18.2 in FGFR2b. Pričakujemo, da bomo z novimi in obstoječimi zdravili lahko zajeli večji delež bolnikov, ki bodo poleg kemoterapije deležni tudi tarčne terapije in/ali imunoterapije, kar jim bo izboljšalo rezultate zdravljenja. V zadnjih dveh letih se je prav po zaslugi naprednega zdravljenja preživetje pri raku želodca bistveno povečalo,« zatrdi predstojnica internistične onkologije na Onkološkem inštitutu. Kot bistveni dejavnik pri tem pa še vedno navede zgodnje prepoznavanje bolezni. Težave v trebuhu so lahko pokazatelj številnih bolezenskih stanj in prebavnih motenj, a če so prisotne dlje kot dva tedna in nikakor ne minejo, je bistveno, da poiščemo ustrezno zdravniško pomoč. Osebni zdravnik vas bo napotil na ustrezne preiskave, ki bodo potrdile ali ovrgle sum raka želodca, zato je po besedah sogovornice nujno, da prepoznamo težave in poiščemo zdravniško mnenje: »Lahko gre tudi za vneto želodčno sluznico ali okužbo z bakterijo Helicobacter pylori, ki je značilna za kar eno tretjino prebivalstva. A vemo, da je prav okužba z omenjeno bakterijo eden izmed dejavnikov tveganja za pojav raka želodca.«
Rak želodca se zdravi operativno, s kemoterapijo, z obsevanjem ali kombinacijo več načinov zdravljenja. Med lokalno zdravljenje uvrščamo operativni poseg in obsevanje, med sistemskega pa zdravljenje s tarčnimi zdravili, imunoterapijo in kemoterapijo.
ABC
A Najpogostejša oblika raka želodca, adenokarcinom, se pojavi v epitelnih strukturah.
B Rak želodca se najpogosteje razvije po 50. letu starosti, vrh pa doseže med 60. in 80. letom.
C Zgodnja oblika raka želodca pogosto poteka brez jasnih znakov in simptomov.
