V zimskem času so pogostejše viroze, ki organizem, še posebej, če se ponavljajo, izčrpajo. V takih primerih se na virozo rada »nalepi« še kakšna bakterija, denimo pnevmokok, in povzroči pljučnico, vnetje ušes ali hujšo bolezen, na primer meningitis ali sepso.
Kako pogosto se srečujete z zapleti, ki jih povzroča pnevmokok?
Z omenjenimi zapleti se srečujemo vsak dan. Najpogosteje gre za vnetje srednjega ušesa. Na kliniki zdravimo vsako leto tudi nekaj deset otrok s pljučnico, najtežja oblike bolezni – meningitis (vnetje možganskih ovojnic) in sepsa (zastrupitev krvi) – pa se na srečo pojavljajo bolj poredko. To pomeni nekaj primerov letno.
Se v resnici da oceniti, kako pogoste so te okužbe?
Odvisno od vrste okužbe. Pri vnetju srednjega ušesa pnevmokokni vzrok le redko dokažemo, pri pljučnicah nekoliko pogosteje. Vemo pa, koliko primerov omenjenih bolezenskih stanj se letno obravnava v ambulantah in bolnišnicah. Najbolj prepričljiv dokaz pnevmokokne okužbe je osamitev bakterije iz krvi, možganske tekočine ali kakšne druge sterilne telesne tekočine – takih primerov pa je v Sloveniji letno približno 100–150.
Kako se pnevmokok prenaša?
Pnevmokok se prenaša kapljično, z izločki zgornjih dihal. Bakterija se pogosto naseli v nosno-žrelnem prostoru, vendar tam sploh ne povzroča bolezenskih težav. Pnevmokok postane problem, ko se znajde tam, kjer ne bi smel biti, to pa je bodisi v srednjem ušesu, krvi, pljučih ali kje drugje v notranjosti telesa, kjer naj bi bilo sterilno okolje.
Kako zdravite okužbe?
Okužbe zdravimo z antibiotiki, ki jih bolnik jemlje v obliki sirupov ali tablet ali pa z injekcijami, odločitev o načinu dajanja je odvisna od teže bolezni in mesta okužbe. V svetu in tudi pri nas odpornost pnevmokokov proti določenim skupinam antibiotikov narašča in jih ne moremo več uporabljati za zdravljenje tovrstnih okužb.
Katere skupine ljudi so najbolj ogrožene?
Pnevmokokne okužbe se pogosteje pojavljajo pri majhnih otrocih in pri starostnikih, poleg tega pa posebej ogrožajo določene skupine bolnikov, npr. osebe brez vranice, osebe s prirojenimi ali pridobljenimi okvarami imunosti, tiste s kroničnimi boleznimi notranjih organov (pljuč, srca, jeter, ledvic, …) in podobno. Pri teh, še posebej ogroženih skupinah, je smiselna zaščita s cepljenjem proti pnevmokoknim okužbam.
Omenili ste majhne otroke. Kakšne posledice lahko pnevmokokne okužbe povzročijo pri majhni otrocih?
Ponavljajoča vnetja srednjega ušesa so stresna tako za otroka kot starše, temu je pridružena tudi prehodna okvara sluha, vemo pa, da je neokrnjen sluh pogoj za nemoten govorni razvoj otroka. Pljučnice pustijo posledice le izjemoma, po prebolelem pnevmokoknem meningitisu pa pri otroku ostanejo posledice v približno četrtini primerov, najpogosteje gre za trajne okvare sluha, manj pogosto pa za težje okvare živčevja, tudi z motnjami gibanja in umsko manjrazvitostjo. Vedeti je treba, da je pnevmokokni menigitis potencialno smrtna bolezen.
Obstaja cepljenje. Komu ga priporočate?
Cepljenje je načeloma priporočeno za vse, je pa res, da je najbolj smiselno cepiti tiste osebe, ki jih pnevmokokne okužbe najbolj ogrožajo. To pa so osebe brez vranice, tiste z motnjo imunosti in kronični bolniki.
Obstajata dve vrsti cepiv. V čem je razlika med obema, komu sta namenjeni?
Cepivo vsebuje molekule sladkorjev (polisaharidov), ki so normalno prisotni na površini ovojnice pnevmokoka. Na osnovi teh sladkorjev pnevmokoke delimo v preko 90 serotipov in princip delovanja cepiva je, da v telesu spodbudi tvorbo protiteles proti tem sladkorjem in s tem zaščiti osebo pred okužbo z omenjenimi serotipi pnevmokoka. Več kot 20 let se uporablja polisaharidno cepivo, ki vsebuje 23 različnih pnevmokoknih polisaharidov. To cepivo je učinkovito pri osebah, starejših od 2 let, pri majhnih otrocih pa ne. Za cepljenje otrok imamo zadnjih nekaj let na voljo konjugirano cepivo, pri katerem so omenjeni sladkorji vezani na nosilno beljakovino in to cepivo je učinkovito že pri čisto majhnih otrocih. V tem cepivu je sedem tipov pnevmokokov. Letos pričakujemo novo konjugirano cepivo, ki bo zaščitilo pred desetimi serotipi pnevmokokov, napovedano je tudi že cepivo, ki bo ščitilo pred trinajstimi serotipi pnevmokokov.
Kako učinkovito je cepljenje pri majhnih otrocih?
Cepljenje z omenjenim konjugiranim pnevmokoknim cepivom je pri majhnih otrocih zelo učinkovito. Spodbudi nastanek protiteles ter vzbudi imunski spomin, kar pomeni, da so imunske celice še več let po cepljenju ob ponovnem stiku s pnevmokokom sposobne hitro izdelati zadostno količino protiteles, ki osebo zaščitijo pred okužbo.
Katere skupine otok bolj ogroža okužba s pnevmokoki in zakaj?
Pnevmokokne okužbe najbolj ogrožajo otroke brez vranice in tiste, pri katerih vranica zaradi določenih bolezni ne deluje normalno, polega tega pa še otroke s HIV okužbo. Nekoliko manj, pa še vedno precej ogroženi so otroci z okvarami imunskega sistema, ki so prirojene ali posledica zdravljenja maligne ali avtoimunske bolezni, otroci s prirojenimi srčnimi napakami, kroničnimi ledvičnimi in pljučnimi boleznimi, tisti z likvorsko fistulo in osebe s polžkovimi vsadki (s katerimi se zdravijo okvare sluha).
Kako naj starši pri otroku, ki pogosto oboleva, ocenijo, če je pogostost še v mejah normale ali je otrok prepogosto bolan?
Na to vprašanje ni enostavnega odgovora. Zagotovo so otroci v vrtcih pogosteje bolni kot tisti, ki so v individualnem varstvu. Prav tako je drugi otrok v družini pogosteje bolan, če ima sorojenca, ki obiskuje vrtec. V splošnem velja še za normalno, če ima otrok v drugem letu življenja približno 6–8 okužb na leto. Je pa treba posumiti na okvaro imunosti, če otrok preboli dve invazivni okužbi (npr. pljučnico in meningitis, ali dve pljučnici, …) in takrat narediti preiskave za oceno imunosti.
Naj bi zdravniki v takih primerih cepljenje proaktivno priporočili staršem?
Če se tovrstne okužbe ponavljajo, je treba narediti preiskave za oceno imunskega statusa. Če ugotovimo motnjo imunosti, je cepljenje strokovno utemeljeno.
Bi osebno priporočili cepljenje tudi za nedonošenčke?
Otroka lahko cepimo, ko je star 2 meseca oziroma vsaj 6 tednov. Je pa res, da nedonošenčke bolj ogrožajo druge okužbe, predvsem okužba z respiratornim sincicijskim virusom.
Vemo, da je v nekaterih državah cepljenje že vključeno v nacionalne programe. Tudi v Sloveniji se cepljenje proti pnevmokoknim okužbam v določenih primerih krije iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, za ostale je na voljo samoplačniško. Kateri otroci so upravičeni do tega?
Do cepljenja proti pnevmokokom v breme ZZZS so upravičeni tisti otroci, ki jih pnevmokokne okužbe posebej ogrožajo.
Ali staršem takega otroka cepljenje priporoči zdravnik, ali morajo biti starši sami toliko osveščeni, da se o možnostih brezplačnega cepljenja pozanimajo sami?
Če obstaja medicinski razlog za cepljenje proti pnevmokoknim okužbam, je naloga zdravnika, da na to opozori starše. Naloga nas, ki se z omenjenimi okužbami pogosteje srečujemo, pa je, da svoje kolege osveščamo o pomenu cepljenja. Menim, da je bilo v zadnjem času na tem področju veliko storjenega.
Februar, 2009
