Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Ste imeli kdaj srbečico splovila, je bila vaša mikcija pekoča, so se spremenili količina, barva in vonj izcedka iz nožnice ali pa ste opazili bolečo razjedo na spolovilu? Vse to so znaki, ki kažejo na vaginalno okužbo. Najpogostejša je glivična okužba nožnice, ki jo lahko premagate sami. Pri nekaterih pa moramo biti previdni, namreč spolno prenosljive okužbe lahko prizadenejo plodnost in pustijo hud pečat na zdravju žensk.

Za začetek spoznajmo lastnosti nožničnega okolja, da boste razumeli, zakaj lahko pride do nekaterih okužb. Nožnica je okolje, kjer prebivajo bakterije in glivice in predstavljajo normalno vaginalno floro.

 

Najštevilnejši predstavnik normalnega mikrookolja nožnice so laktobacili (bakterije), ki skrbijo za optimalno kislost nožnice, tj. pH 3,5‒4,5. Njihovo število nadzoruje hormon estrogen. Kisel pH nožnice omogoča ravnovesje med prisotnimi mikroorganizmi. Ko pride do spremembe kislosti nožnice, se to okolje spremeni v idealne pogoje za njihovo razrast, do tedaj pa ostanejo neopaženi.

Več dejavnikov lahko spremeni naravno vaginalno floro. Na povišanje pH nožnice vplivajo hormonske spremembe med nosečnostjo, menstruacijo ali menopavzo. Okužba z bakterijami poruši razmerje med normalno prisotnimi mikroorganizmi in zunanjimi organizmi. Prav tako jih porušijo pretirana higiena intimnih predelov z mili z neustreznim pH, zdravljenje z antibiotiki in zdravili, ki zavirajo imunski sistem, stres ter oprijeta oblačila in spodnje perilo iz sintetičnih materialov. Okužbe nožnice, predvsem glivične, se pogosteje pojavljajo pri bolnicah s sladkorno boleznijo. Ko je ravnovesje vaginalne flore v intimnem predelu porušeno, se lahko bakterije in glivice zelo hitro razmnožijo, takrat se pojavijo simptomi, kot so srbečica, občutljivost sluznice, pekoča bolečina, izcedek, ki spremeni barvo in vonj.

Srbeča nožnica in glivice

Večina predstavnic nežnejšega spola se vsaj enkrat v življenju sreča z nadležnim srbežem splovila, ki ga spremlja sirast izcedek, lahko tudi pekoča bolečina. Glavni krivec za zgoraj omenjene simptome je razrast glive Candide albicans, ki je sicer del normalne vaginalne flore in se v primernem okolju (višji pH, vlažno in toplo okolje) razmnoži ter povzroča težave (t. i. vulvo-vaginalna kandidiaza). Nekateri so zmotno prepričani, da je glivična okužba spolno prenosljiva ali da jo lahko dobijo na bazenih. Pojavlja se predvsem pri tistih, ki uporabljajo agresivna mila, saj ta spreminjajo pH nožnice. Uporabnice tesnih oblačil in sintetičnega spodnjega perila imajo zaradi slabega prezračevanja toplejše in vlažnejše vaginalno okolje. Pomemben dejavnik tveganj za pojav glivične okužbe splovila je tudi padec imunske odpornosti (ob stresu, bolezni). Večkrat se glivična okužba splovila pojavi pri uživanju širokospektralnih antibiotikov. Širokospektralna protimikrobna zdravila povzročijo odmiranje laktobacilov v nožnici, to spremeni kislost, posledično se glivice začnejo množiti. Zaradi hormonske regulacije števila laktobacilov glivične okužbe nožnice pogosteje spremljajo nosečnice, ženske, ki uporabljajo hormonsko kontracepcijo, in ženske v postmenopavzalnem obdobju, ki prejemajo hormonsko nadomestno terapijo.

Glivično okužbo nožnice prepoznamo po srbečici, sirastem belem izcedku brez vonja, pekoči bolečini, lahko pa jo spremljajo še pekoče uriniranje in boleč spolni odnos. Pri 30‒40 odstotkih asimptomatskih žensk je Candida albicans prisotna v brisu nožnične sluznice. Teh ni potrebno zdraviti. Simptomatska okužba lahko mine sama od sebe, večkrat pa je potrebna uporaba lokalnih antimikotikov v obliki kreme in vaginalet. Pri trdovratni okužbi (ki je najverjetneje posledica okužbe z drugo glivo) je potrebno sistemsko zdravljenje. Ker ne gre za spolno prenosljivo bolezen, zdravljenje spolnega partnerja ni potrebno, razen če ima simptome glivične okužbe. Prav tako se lokalna antimikotična zdravila lahko uporablja v nosečnosti, medtem ko so sistemska protiglivična zdravila kontraindicirana. Ženske, ki imajo ponavljajočo vulvarno kandidiazo (več kot štirikrat letno), se zdravijo z vzdrževalno sistemsko terapijo.

Vulvo-vaginalni kandidiazi se lahko izognemo, če upoštevamo naslednje ukrepe. Osebe, ki imajo občutljivejše sluznice, naj se izogibajo odišavljenim vložkom in tamponom, uporabljajo naj nedražilne pralne praške, izogibajo naj se mehčalcu. Najprimernejše je spodnje perilo iz naravnih materialov, kot sta bombaž in svila, saj koža v njih “diha“. Pomembna je redna higiena intimnega predela, vendar je treba uporabljati zgolj mila za intimno nego z ustreznim pH. Splovilo se mora brisati od nožnice proti anusu in ne obratno, saj lahko bakterije iz perianalnega predela zanesete proti nožnici in sečnici. Seveda pa k preprečevanju kandidiaze pripomore tudi zdrav življenjski slog (izogibanje kajenju, ustrezna prehrana ‒ probiotiki delujejo zaščitno na črevo in nožnico, izogibanje stresu).

Bakterijska vaginoza

Glivično okužbo lahko od bakterijske vaginoze ločimo tudi po vonju in barvi izcedka iz nožnice. Normalen vaginalni izcedek je tekoč, belkaste barve, brez vonja, na zraku postane rumen. Izcedek se ciklično spreminja, več ga je na sredini cikla in med nosečnostjo. Pri glivični okužbi je izcedek bele barve in siraste konsistence, običajno nima vonja, medtem ko je izcedek z vonjem po ribah brez vidnega vnetja, kremast ali siv, značilen za bakterijsko okužbo nožnice (t. i. bakterijska vaginoza). Okužba se manifestira ob razrasti anaerobnih bakterij in hkratnem znižanju števila laktobacilov, saj se s tem zviša pH, kar predstavlja idealno okolje za razrast drugih bakterij v nožnici. Bakterijska vaginoza se pogosteje pojavlja pri ženskah, ki nosijo spodnje perilo iz sintetičnih materialov, saj je takrat okolje nožnice slabše prezračeno, bakterije, ki povzročajo bakterijsko vaginozo (Gardnerella vaginalis, Mycoplasma hominis), pa bolje uspevajo v okolju z manj kisika. Zdravljenje poteka s sistemskimi antibiotiki in lokalnimi antibiotičnimi kremami. Skrbi nas, če se vnetje pojavi v nosečnosti, saj lahko vodi v prezgodnji porod, redkeje v splav. Vendar pa ustrezna antibiotična terapija prepreči zaplete in je v nosečnosti varna.

Klamidijska okužba

Klamidija je povzročiteljica najpogostejše spolno prenosljive okužbe nožnice. 5‒10 odstotkov okuženih žensk nima simptomov, zato se okužba zlahka širi med spolnimi partnerji. Sicer pa okužba s klamidijo lahko povzroča bolečine v spodnjem delu trebuha, boleč spolni odnos, zunajciklične krvavitve iz nožnice, postkoitalne krvavitve, gnojni izcedek in pekočo mikcijo. Klamidijsko okužbo moramo nujno zdraviti. Ginekolog bo z brisom nožnice potrdil njeno prisotnost, nato sledi antibiotično zdravljenje ženske in njenega spolnega partnerja. Če okužba ni zdravljena, lahko pride do resnih zapletov, kot so pelvična vnetna bolezen, reaktivni artritis, peri hepatitis. Tako kot vsako spolno prenosljivo bolezen jo preprečujemo z uporabo kondomov.

Smrdeč gnojni izcedek iz nožnice lahko pomeni okužbo z bičkastim protozojem Trichomonas vaginalisom, ki je spolno prenosljiva okužba in povzroča hudo vnetje nožnice (vaginitis). Prepoznamo jo tudi po pekoči mikciji, bolečinah v spodnjem delu trebuha, nožnica je lahko suha in srbeča. Zdravljenje poteka kot pri klamidijski okužbi s sistemskim antibiotikom obeh spolnih partnerjev.

Gonoreja, ki jo povzroča Neisseria ghonorheae je še ena izmed spolno prenosljivih okužb. Prvi simptomi se pojavijo v nekaj dneh po okužbi in so značilnejši za moške, ženske so pogosteje asimptomatske, pri njih se simptomi lahko pojavijo tudi več tednov ali mesecev po stiku z okuženo osebo. Prepoznamo jo po pekočem in bolečem uriniranju, rumenkastem gnojnem izcedku iz nožnice in srbečici. Ozdravljiva je z antibiotiki. Nevarno je, če je okužba nezdravljena, saj lahko povzroča neplodnost in zunajmaternično nosečnost. Med porodom se lahko prenese z matere na novorojenčka.

Neboleča razjeda na spolovilu in sifilis naj bi v  Evropo v 15. stoletju prinesli pomorščaki iz odprav po Ameriki. Zmotno je misliti, da je bolezen dandanes izkoreninjena. Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje iz leta 2013 kažejo, da je bilo takrat okuženih nekaj deset ljudi, najpogosteje moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. Okužba z bakterijo Treponemo pallidum poteka v več fazah. Nekaj tednov po okužbi se na mestu vstopa bakterije v telo pojavi neboleča razjeda s čvrstimi robovi (t. i. trdi čankar). V nekaj tednih se spontano zaceli, zato jo bolniki pogosto spregledajo. Čez okoli dva meseca se pojavijo simptomi sekundarnega sifilisa, kot so nesrbeč izpuščaj po celem telesu, povečane bezgavke, razjede v ustih, gripi podobni simptomi (povišana telesna temperatura, bolečine v mišicah in sklepih, glavobol). Sekundarni sifilis prav tako lahko mine brez zdravljenja, bolnik nato preide v latentno fazo okužbe, ki traja nekaj let, desetletij, včasih tudi do konca življenja. Okuženi v latentnem obdobju nima težav. Zadnja je terciarna faza, ko bolnik ni več kužen, ima pa hude posledice na srčno-žilnem sistemu, povzroča nevrološke okvare, redko je asimptomatska. Sifilis je ozdravljiv z antibiotiki. Ker se okužba lahko prenese na novorojenčka, vse nosečnice v Sloveniji opravijo testiranje na okužbo s sifilisom.

Genitalni herpes

Je najpogostejša virusna okužba genitalnega predela. Povzroča jo virus herpes simplex 2, ki se prenaša s spolnim stikom. Okužba je doživljenjska in poteka v zagonih, vmesna obdobja so asimptomatska. Na mestu vstopa virusa se v enem tednu razvijejo mehurčki, napolnjeni z bistro, vodeno tekočino. Ko mehurčki počijo, za seboj pustijo bolečo razjedo, ki se zaceli v enem do dveh tednih. Obstajajo tudi ljudje, ki nikoli ne razvijejo okužbe in postanejo prenašalci virusa. Zdravljenje je simptomatsko in bolezen ni ozdravljiva. Okužena oseba lahko prenaša virus na svoje spolne partnerje tudi, če v času spolnih odnosov ta nima izraženih znakov bolezni.

Okužba s humanim papiloma virusom: genitalne bradavice in rak materničnega vratu

Obstaja veliko podtipov humanega papiloma virusa (HPV). Genotipa HPV-6 ali HPV-11 sta v Sloveniji najpogostejša in povzročata genitalne bradavice (kondilome), ki se pojavijo kjer koli na zunanjem ali notranjem spolovilu. Zrastejo posamično, v skupinah, lahko so pecljate ali ploščate oblike, tvorijo celo cvetačasto oblikovane skupke. Odstranjevanje bradavic poteka z laserjem ali z zamrzovanjem s tekočim dušikom. Oba postopka sta boleča, ne nujno tudi trajno uspešna.

Druga skupina virusov HPV so t. i. visoko rizični genotipi. Najpogostejša posledica okužbe z njimi je rak materničnega vratu (redkeje tudi rak vagine, vulve, penisa, ustne votline). Dolgoletna okužba s HPV je predpogoj za razvoj raka na materničnem vratu. V enem letu po okužbi kar 90 odstotkov okuženih s pomočjo svojega imunskega sistema virus iz telesa odstrani, pri ostalih 5–10 odstotkih je okužba trajna, vendar tudi pri teh le pri majhnem deležu žensk okužba dejansko napreduje v raka. V Sloveniji je vzpostavljen dober preventivni program za odkrivanje predrakavih in zgodnjih rakavih sprememb na materničnem vratu ZORA (ginekologi redno opravljajo brise materničnega vratu). Odlična preventiva je neobvezno brezplačno cepljenje proti HPV, namenjeno dekletom v 6. razredu osnovne šole (proti plačilu se zanj lahko odločite tudi kasneje). Cepivo preprečuje, da bi ob stiku z virusom prišlo do okužbe. Posledično je najbolj smiselno cepiti mlade še pred začetkom spolnega življenja. Obstaja več vrst cepiv, nekatera vsebujejo tudi zaščito pred določenimi tipi HPV, ki povzročajo genitalne bradavice.

 

December 2017

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja