Avtorica: Adrijana Gaber
Težave, ki jih povzroča ta redka bolezen bolnikom, predvsem zaradi dolgotrajnega diagnosticiranja, najbolje oriše zgodba bolnika, ki so jo predstavili na srečanju. »Dolgo je trajalo, da sem obiskal zdravnika. Menil sem, da ne gre za nič resnega in nisem želel zganjati panike. Potem pa so simptomi tako vplivali na moje življenje, da sem se odločil obiskati osebnega zdravnika. Bilo mi je rečeno, da se amiloidoza AL pri bolnikih kaže z različnimi simptomi, zaradi katerih splošni zdravnik težko pomisli na hematološko bolezen. Težko sem razložil, kakšne so moje težave, počutil sem se preprosto drugače, utrujen, razbolen, ne posebej dobro. To so sicer stvari, za katere sem pričakoval, da se bodo pojavile z leti.
Potreboval sem tri mesece, da sem obiskal osebnega zdravnika. Ljudje pa na splošno odločitev za obisk zdravnika sprejemajo različno dolgo, od dva do 18 mesecev, morda celo pet let. Zdelo se mi je, da osebni zdravnik mojih težav ni vzel resno. Sprva se mu je zdelo verjetneje, da so simptomi posledica staranja, zato mi je dejal, naj se vrnem domov in stvari jemljem bolj zlahka. Kasneje sem zdravnika obiskal še dvakrat, preden se je strinjal, da bo opravil nekatere preiskave, in preden je pomislil, da gre za kaj resnejšega. Predlagal mi je, da obiščem specialista, saj ni bil prepričan, za kaj gre. Ta mi je dejal, da se za nekatere bolnike tu pot konča. Od 10 do 30 % bolnikov ostane brez diagnoze ali mu postavijo napačno.
Hodil sem od specialista do specialista, vsi so opravljali svoje preiskave, včasih so ponovili tiste, ki sem jih že opravil pri osebnem zdravniku ali drugem specialistu. Prvi kardiolog je domneval, da gre za edem, zato me je napotil na nadaljnje preiskave k drugemu kardiologu, ta pa je postavil diagnozo in uvedel zdravljenje. Ko ni bilo izboljšanja, je ugotovil, da je postavil napačno diagnozo. Zaradi izidov preiskave urina me je napotil k nefrologu. Ta je opravil še druge preiskave in me napotil k hematologu. Da je ta potrdil diagnozo amiloidozo AL, je trajalo le nekaj mesecev. Diagnozo je potrdila biopsija kostnega mozga. Bil sem srečen, da sem končno imel postavljeno diagnozo.
V začetku sem domneval, da gre za vrsto raka, zdaj pa vem, da jo povzročajo podivjane matične celice v kostnem mozgu, ki začnejo iz neznanih vzrokov proizvajati razobličene, napačno zvite beljakovine. Te se združujejo v lepljivo gmoto vlaken, ki se odlagajo v vitalne organe, to povzroča zapore in toksične učinke. Od prvega obiska osebnega zdravnika do postavljene diagnoze je trajalo skoraj dve leti. Zdravnica mi je razložila, da ni specifičnega zdravila za amiloidozo AL, da pa jo z zdravili lahko obvladajo. Po vsem tem času sem torej imel diagnozo, specifičnega zdravila pa ni bilo.«
Na predstavitvi so sodelovali prof. dr. Samo Zver, dr. med., spec. interne medicine in hematologije, vodja KO za hematologijo UKC v Ljubljani, prim. Nataša Fikfak, dr. med., spec. interne medicine in hematologije, iz Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca Nova Gorica, prof. dr. Janez Zidar, dr. med., spec. nevrologije, s KO za klinično nevrofiziologijo UKC v Ljubljani, doc. dr. Gregor Zemljič, dr. med., spec. kardiologije in vaskularne medicine, asist. dr. Andrej Škoberne, dr. med., spec. nefrologije, in mag. Rajko Vajd, dr. med., spec. družinske medicine.
Za začetek je dr. Samo Zver povedal, da poznamo 33 vrst amiloidoz, ter dodal, da je amiloidoza, s katero se ukvarjajo hematologi, amiloidoza AL (lahkih verig), in te je 70 % vseh. Sledi transtiretinska amiloidoza. Potrebno pa je znati ločiti med njima, nekdo ima lahko vse znake amiloidoze AL, v resnici pa ima transtiretinsko obliko. Zdravljenje pa ni za obe enako, je še poudaril dr. Zver.
Na predstavitvi so se zbrali specialisti z zelo različnih področij in vsa ta specialna področja medicine so kamenčki v mozaiku amiloidoze, je pojasnil dr. Zver. »Danes odkrijemo okoli 20 bolnikov na leto z eno vrsto te redke bolezni in jim z našimi metodami zdravljenja lahko pomagamo. Bolezen je sicer neozdravljiva, lahko pa bolnike z zdravili, ki jih imamo, zazdravimo za vrsto let.«
Dr. Janez Zidar je v nadaljevanju razložil, za kakšno bolezen gre. »Amiloidoze so bolezni zvijanja beljakovin. Beljakovine imajo svojo primarno (zaporedje določenih aminokislin), sekundarno (zvitje), terciarno in kvartarno strukturo. V primeru genske napake se lahko beljakovine zvijajo drugače – kot plahtice, ki se nalagajo druga na drugo in tvorijo fibrile. Te fibrile so netopne in nedostopne razgradnji, odlagajo se v tkivih, kjer imajo lahko toksičen ali mehanski vpliv. Denimo v srcu se naložijo tako, da se ne more krčiti. Največkrat so prizadeta jetra, srce, ledvica, živčevje …
Transtiretinska amiloidoza se imenuje po beljakovini transtiretin, ki je transporter tiroksina in retinola. Ta amiloidoza večinoma prizidane srce, pa tudi živčevje, denimo sindrom zapestnega prehoda,« je pojasnil dr. Zidar ter dodal, da je transtiretinske senilne amiloidoze precej več kot mutirane dedne amiloidoze. »Zelo pogosta je pri starejših moških in se primarno kaže s kardiomiopatijo pri bolnikih, ki imajo že več let pred tem sindrom zapestnega prehoda.«
Srce je tisti organ, ki ga ta bolezen največkrat poškoduje. Dr. Gregor Zemljič je povedal, da ima kar 90 % bolnikov z aminoidozo prizadeto srce in to se kaže s simptomi in znaki srčnega popuščanja. »Gre za upad zmogljivosti, vse težjo sapo, v napredovali obliki bolezni pa lahko pride tudi do otekanja. Skupina bolnikov s srčnim popuščanjem je zelo heterogena in diagnosticiranje jih vodi po poti od specialista do specialista. Že enostavne laboratorijske preiskave v ambulanti družinskega zdravnika lahko pokažejo povišano vrednost proBNP (označevalec srčnega popuščanja), lahko je tudi že povišana vrednost tropiona (tudi srčni označevalec), amiloid je namreč tudi toksičen za srčne mišice in izplavlja tropionin.
Naslednja preiskava na poti do diagnoze je ultrazvočna preiskava srca. Grobo ločimo srčno popuščanje z znižanim iztisnim deležem in srčno popuščanje z ohranjenim iztisnim deležem, slednji je značilen za večino teh bolnikov. Sistolična funkcija levega prekata je normalna, problematična pa je diastolična funkcija, ki je oslabljena zaradi kopičenja amiloida v srčni mišici. Na ultrazvoku vidimo zadebeljene stene in diastolično disfunkcijo (oslabljeno podajnost levega prekata). Sčasoma bolezen lahko privede do znižanja sistolične funkcije levega prekata.«
Dr. Zemljič je še izpostavil, da amiloidoza zelo hitro napreduje in verjetnost, da bo bolnik v enem letu umrl, je več kot 50-odstotna. »Pri teh bolnikih se torej zelo mudi, zato moramo pri vseh bolnikih z zadebeljenim levim prekatom takoj pomisliti na amiloidozo in jo z laboratorijskimi preiskavami izključiti ali potrditi. Šele potem se lahko posvetimo iskanju drugih vzrokov zadebeljene stene. Ker se o teh boleznih vedno več govori in vedno več ve, pa tudi vedno več zdravil je na voljo, smo po zgledu zahodnih centrov na kliničnem oddelku za kardiologijo oz. centru za napredovalo srčno popuščanje in transplantacije srca ustanovili Ambulanto za infiltrativne bolezni in amiloidozo srčne mišice. Take bolnike bi želeli voditi in spremljati na enem mestu prav zaradi tega, ker gre za redke bolezni,« je še povedal dr. Zemljič.
Ko amiloidoza poškoduje ledvice, so vpleteni nefrologi. Dr. Andrej Škoberne je povedal, da vsako leto dobijo nekaj bolnikov s to boleznijo na njihov oddelek. Kako ugotovijo, da gre res za to bolezen? »Pri diagnosticiranju te bolezni so za nas pomembni proteini v urinu – povišana količina teh je vedno znak resnejše bolezni ledvic. V redkih primerih se povišane vrednosti beljakovin pojavijo tudi pri večjih naporih, recimo po pretečenem maratonu, a te vztrajajo le 24 ur. Pri nekom, ki ima vrednosti stalno povišane, pa je to znak resnejše ledvične bolezni.
Velike količine beljakovin v urinu privedejo tudi do otekanja nog in to je prvi simptom. Pogosto se različne bolezni kažejo tudi s pojavom nočnega uriniranja, posebej če je to redno in ob podobni uri. To pomeni, da ledvice ne morejo več zadrževati vode, ne da bi bolnik odvajal urin,« je z opisovanjem simptomov in znakov nadaljeval dr. Škoberne. »Zato je prva preiskava pregled urina in z njo pogosto hitreje pridemo do diagnoze kot po nekih drugih poteh. Prav vsi bolniki z amiloidozo nimajo povišane vrednosti beljakovin, večina pa. Nadalje opravimo ledvično biopsijo, pri čemer vzorček tkiva pregledamo pod mikroskopom: patologi brez težav prepoznajo različne bolezni in tako tudi to. K nam prihajajo predvsem bolniki z AL amiloidozo. Ocenjujemo, da je teh bolnikov pri nas približno 30 do 50 %. Druge vrste amiloidoze pa so med ledvičnimi bolniki zelo redke.«
Preberite tudi prispevek: Urin kot pokazatelj prvih sprememb v telesu – ABCzdravja
Dr. Nataša Fikfak je poudarila pomen tega, da se zdravnik ne zadovolji z diagnozo, o kateri ni ravno prepričan. »Nadaljevati je treba raziskovanje in tudi, ko je diagnoza postavljena, se ne ustavimo, ampak bolnika še naprej spremljamo. Za sekundarne bolnišnice je ključnega pomena, da se bolniki lahko spremljajo tudi pri nas, saj se morebitni zapleti običajno zdravijo v najbližji zdravstveni ustanovi,« je še povedala dr. Fikfak.
Prva vrata, na katera potrka bolnik, pa so družinski zdravniki. Kot je dejal dr. Branko Vajd, je težava na primarni ravni predvsem nizka pojavnost te bolezni, saj naj bi le vsak 50. splošni zdravnik prišel v stik z amiloidozo. Začetni nespecifični znaki (slabo počutje, otekanje) pa pot do diagnoze še podaljšajo. Bolniku zato damo napotke, naj se pri slabšanju simptomov čim prej vrne v ambulanto.«
A Amiloidoze so bolezni zvijanja beljakovin.
B Bolezen poškoduje več različnih organov, največkrat srce.
C Za nefrologe so pri diagnosticiranju te bolezni pomembni proteini v urinu.